Piše: Tine Aćimović, turistični vodnik
Petek je. Vikend se bliža. Vremenska napoved je več kot spodbudna: sonce, sonce in še enkrat sonce. Mobitel zapiska. Na zaslonu se izpiše: »Kam gremo jutri na izlet?«
Verjamem, da se v zgoraj opisanem scenariju marsikdo prepozna. Vsi smo šli že kdaj na izlet. Z družino, šolo, boljšo polovico ali sodelavci. Na morje, v hribe ali čez mejo na aperol. Možnosti za izlet in oblik izletov je ogromno. Z izleti so povezane moje prve izkušnje z delom v turizmu, in sicer z maturantskimi izleti. Bratove zgodbe z absolventa so se mi zelo vtisnile v spomin. Tako zelo, da se mi je v mojih najstniških možganih porodilo vprašanje: kje, kdaj in kako bi lahko (po)doživel, kar je opisoval. Ugotovil sem, da obstajajo avdicije za delo v mladinskem turizmu, se prijavil in bil sprejet v Mondialovo ekipo.
V resnici nikoli nisem nameraval postati turistični vodnik. Kako to, da imam potlej licenco? Med skupinskimi pripravami na organizacijsko in logistično zahtevno prvomajsko romanje več kot tisoč Mondialovih maturantov v katalonsko obmorsko letovišče Lloret de Mar sem kot novopečeni animator opazil, da vem o Španiji več kot velika večina vodnikov. In to, ne da bi se pripravil. Nato je sledila ‘kaplja čez rob’: informacija, da so vodniki plačani 6-kratnik zaslužka animatorjev. Informacija, zaradi katere sem stopil v cono neudobja in opravil licenco za turistično vodenje. Zanimivo, da maturantskim izletom sploh rečemo … izleti. Zakaj? Ker po terminologiji to v resnici niso. Kaj mislim s tem? V uvodu svoje diplomske naloge sem navedel določene pojme s področja turizma. Med drugim tudi, kdo je izletnik. To je oseba, ki se zunaj svojega kraja bivanja zadržuje manj kot 24 ur. Torej ne pride do prenočitve. Kaj je potlej izlet? Potovanje, ki traja manj kot 24 ur. Brez prenočitve.
Besede imajo svoje zgodbe. Tudi beseda izlet. Slovenski etimološki slovar Marka Snoja pojasnjuje, da izvira iz glagola izleteti, njen današnji pomen je nastal po zgledu nemške besede Ausflug. Nič nenavadnega, saj smo bili stoletja del iste kulturne in jezikovne sfere. Iz istega korena je nastala tudi beseda izletništvo. In prav izletništvo je pozneje postalo moj poklic. Po tem, ko me je oglaševanje izpljunilo (v pol leta sem dobil dve odpovedi), sem se pričel preživljati kot vodnik voznik, in sicer na t. i. dnevnih izletih. S kombijem sem pobral tuje turiste v Ljubljani in jih peljal na izlet. Na Bled, v Bohinj, Blejski vintgar, Postojnsko jamo, Predjamski grad, Piran … Nekaj časa je trajalo, a sem kar hitro vzljubil svoje novo delo. Potikam se po najlepših kotičkih, ki jih premore naša država. Ogromno sem zunaj. In delam z ljudmi, ki se že v osnovi hočejo imeti lepo. Hvala, Mitja Jus, za klic in priložnost dela za Roundabout in res prijetno posledico: zvrhan koš izletniških prigod.
Katera mi je ostala najbolj v spominu? Zagotovo gospa iz Španije in njen način, kako je jedla blejsko kremšnito. Pokazala mi je povsem nov svet. Nisem niti vedel, da je to mogoče. Da je to dovoljeno. Kaj je naredila? Obrnila je kremšnito na glavo in jo začela jesti ‘od spodaj navzgor’. Ker sem bil v šoku, mi je ni uspelo vprašati, zakaj je to naredila. Čemu? Zagotovo jo lahko štejem v kategorijo najbolj kreativnih oseb, kar sem jih srečal v življenju. Seveda le, kadar je pogoj za kreativnost način, kako ješ blejsko kremšnito. Spomnim se tudi svojega prvega vodenja za Roundabout. Svojega prvega dnevnega izleta od Ljubljane do Pirana. Na poti ogled Škocjanskih jam ter pokušino pršuta in terana v idiličnem kraškem okolju. In seveda vožnje skozi Lipico. Kot zgodovinski zanesenjak sem vzel stvar resno. Tako resno, da sem nič hudega slutečim turistom razlagal razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije tako podrobno, da sem omenil 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1990 v beograjskem kongresnem centru Sava in protestni odhod slovenske delegacije, ki mu je sledil odhod Hrvatov. Ko sem to omenil kolegici Adrijani, me je vprašala, če sem normalen. Da imam v kombiju tudi Singapurce. To je bil prvič in zadnjič, da sem omenil izredni kongres ZKJ turistom.
Spomnim se, ko sem prvič vodil Indijce. Družino. Pobiral sem jih v hotelu Slon. Na recepcijo sem prispel 15 minut pred dogovorjeno uro in čakal. Čakal. Ter čakal. Ob 9.35 (dogovorjeni smo bili ob 9. uri) je prišel oče, popolnoma sproščen, in mi povedal, da pridejo čez 5 minut. Da morajo samo še zajtrkovati. Nobenega opravičila ali kaj podobnega. Okeeeej. Prav. In so prišli čez 45 minut. Priznam, da sem v tistem trenutku pomislil, če je Albert Einstein do teorije relativnosti časa prišel med bivanjem v Indiji … Drug(ačn)a kultura, drugačno pojmovanje časa, lekcija osvojena. Spomnim se tudi para z Malte, še posebno gospoda. Ko smo prispeli na zgornjo postajo žičnice Vogel, mi je začel razlagati o tem, da je hotel svojega sina poimenovati Adolf. Po Adolfu Hitlerju. Da, prav ste prebrali. Tudi mene je šokiralo. Ker je naredil – poleg slabih – veliko dobrih stvari. Še dobro, da so ga prijatelji uspeli prepričati in sedaj njegov sin nosi drugo ime. Dobro se tudi spomnim pobiranja para iz Japonske v hotelu Park. Prispel sem na recepcijo. Delil ime in priimek z receptorjem, ki je povedal, da ju nima v sistemu. Okej. Na recepciji je bilo ogromno Japoncev in zunaj avtobus zanje. Torej gre par, ki ostane, z mano. Če bi ostal kdo – vsi so šli na avtobus. »Jih res ni pri vas?« »Ne. Kaj pa če gre za hotel Park na Bledu?« »Lahko prosim pokličete recepcijo?« Nikoli prej nisem pobiral na Bledu in nihče me ni opozoril na to (niti v sistemu ni pisalo). Mislim, da še nikoli nisem hitreje vozil na Bled. Čakala sta me zgolj eno uro. ‘Zgolj’. Mirno, dostojanstveno, brez kančka slabe volje ali povzdignjenih tonov. Na koncu sem še celo dobil napitnino …
Dvakrat sem v izkušnjo vključil obisk svojih staršev in družinske hiše na rodni grudi. Kot rojenega Ptujčana me sicer zelo boli srce, da tako redko tujce (pri)peljem na ogled resničnega ‘najlepšega mesta na svetu’. Ko smo se prvič ustavili doma, je bila sezona češenj in oče jih je velikodušno delil s Carol in Pat. Čeprav smo skupaj preživeli le en dan in je od tega minilo več kot desetletje, smo še zmeraj občasno v stikih na facebooku. In gospe ponavljata, kako zelo jima je bil všeč ta izlet. Drugič sem šel še korak dlje: doma smo se ustavili na kosilu. Phil in Mary sta uživala v sproščenem vzdušju in klepetu z mamo in očetom. Tako zelo, da je Phil rekel, da se bo vrnil v času kurentovanja in nadel kurentijo.
Staršem sem hvaležen, da so mi privzgojili ljubezen do potovanj. Do izletništva. Zato jim zadnja leta vračam s skupnim preživljanjem časa za njun rojstni dan: z očetom prakticirava športno izletništvo (beri: ogled športnega dogodka), z mamo kulturno izletništvo (beri: ogled gledališke predstave).
Kaj sem ugotovil oz. bolje spet ugotovil med pisanjem te kolumne? Da si skoraj nihče ne zapomni vseh zgodovinskih letnic ali podatkov. Zapomnijo si ljudi. Pogovore. Smeh. Nepričakovane trenutke. Da so rdeča nit vseh izletov odnosi. Ljudje. In dogodivščine med njimi. Med nami. Spomini. Lepi spomini.
Turizem smo ljudje.
*Med iskanjem ustreznega naslova sem se spomnil na radijski oglas za Citroën Berlingo, ki sem ga ustvaril in se je končal s sloganom ‘Kam pa jutri?’ Uganite, o čem govori. O družini in njihovih izletih.
