Manca Korelc je podjetnica, ki se ukvarja z učenjem učinkovite uporabe LinkedIna, in zavzeta športnica, ki je nenehno v pogonu in aktivna. Da bi osmislila svoje kolesarske cilje, se je leta 2017 odločila, da bo obiskovala slovenska jezera in jih opisala v knjigi.
Manca je ženska, ki ves čas nekaj odkriva, raziskuje in rada stopi iz svoje cone udobja. Tako je kot zagrizena kolesarka v 2017. samostojno v manj kot 24 urah prevozila diagonalo Slovenije od Hodoša do Pirana, hkrati pa dobila idejo, da bi svojim turam kot cilj dodala naša jezera. Vzgib za projekt, ki ga je zaokrožila s knjigo The Slovenia Lakes (Slovenska jezera), je bil torej prvotno predvsem športni, ne toliko turistični.
»Želela sem dodatno začiniti svoje kolesarske kilometre,« pravi, »nato pa so se mi ob raziskovanju samodejno začele odpirati še druge dimenzije projekta. Prvi dve leti je bila moja motivacija obiskati čim več jezer, potem je začela nastajati knjiga,« pove in doda, da za odločitvijo za jezera ni racionalne razlage, le v sebi je začutila klic in mu sledila. Ker je v istem letu dobila odpoved v službi in šla na svoje, je tedaj nekako vse padlo na svoje mesto.
Več kot le 101 jezero
V knjigo je vključeno 101 jezero, na njeni spletni strani mojajezera.si pa jih je trenutno 1446, saj jih počasi, a vztrajno dodaja. »Ko sem začela, sem mislila, da jih je v Sloveniji največ 1300. Nato sem po letu dni izvedela, da jih je v resnici 10.000 (podatek Inštituta za vodo), čemur je sledilo spoznanje, da ne bom mogla obiskati vseh, ker jih je preprosto preveč. Zadnje leto sem odkrila slapove, tako je trenutno poudarek na izletih k njim.« Doslej je videla 96 slapov, bilo pa naj bi jih pri nas okoli 300, odvisno od tega, kaj opredeljujemo kot slap. »Tudi tempo je zdaj lažji, kajti ko sem začela z jezeri, sem bila cele vikende na kolesu in potem na računalniku, da sem spravila vse na splet. Taka intenzivnost mi ne ustreza več, saj sem vmes postala podjetnica in moje profesionalno življenje ima prednost pred hobijem,« pravi.
Skrb za jezera
Zanimivo je vedeti, kako dobro Slovenci skrbimo za svoja jezera – ne gre le za dostop, ampak tudi njihovo urejenost. »Zelo različno so urejena in dostopna,« pravi Manca. »Pot do gorskih jezer je lahko precej zahtevna. Mene so na Triglavska in Kriška jezera peljali prijatelji, natrenirani hribolazci, a je bila to zame vseeno malo težja fizična preizkušnja, saj smo na dan prehodili več kot 30 km. Veliko jezer niti ni označenih, kar je precej moteče, s kolesom jih je dostopnih zelo malo, saj so lahko tudi sredi polj ali gozda. Pozdravljam pa, da so nekatera jezera ograjena, označena, z uredim dostopom in informativnimi tablami, da vzbudijo ljudem radovednost in ne gredo samo na Bled, ampak še kam drugam,« poudari in doda, da je tudi sicer sporočilo njenega projekta, naj gremo raziskovat neznana mesta. »Kot skriti zaklad priporočam Črno jezero na Pohorju, malo, lepo in označeno je in že pot do njega je simpatična. Tudi Lovrenška jezera. Presenetilo me je tudi Zacurek v okolici Grosuplja, ki je urejeno in opremljeno s hiško z vodo in sladoledom, klopcami, igrali za otroke ter je simpatičen primer male stoječe vode,« pravi in doda, da je zapuščenih, divjih jezer precej več, že na primer na desetine mrtvic okoli Mure. »To so večinoma ribniki, bajerji, jezera, ki niso ciljno urejeni. Saj niti ni treba, da je ob vsaki stoječi vodi veliko vsebine, a lepo je, da je vedno več mikrodestinacij, kot je na primer Velenjsko jezero, s katerimi se lahko pohvalimo. Dosti je pri nas tudi pretežno ribiških bajerjev in ribnikov, na pamet mi najprej pade moje domače Kočevsko jezero kot primer konflikta interesov med ribiči in obiskovalci. V Kočevju so sicer manj kot pol jezera dodatno opremili z leseno potjo do povečane glavne plaže, niso pa za turistični obisk preuredili celotnega jezera.«
V sosednjih državah je namreč pogosto večina jezernih obal v zasebni lasti, tako da je dostop redko mogoč, na srečo tega pa pri nas ni toliko, se strinjava, a moramo poskrbeti, da tako ostane. »Spomnim se jezera Kreda v dolini Radovne, ki je zasebno. Njegov lastnik mi je potarnal, da ga je del sicer namenil obiskovalcem, ki pa puščajo smeti itd.«
Kam na izlet?
Sama se vedno vrača h Kočevskemu jezeru, ki je poleti sicer preveč natrpano, kar ji ne ustreza. Ker živi v Ljubljani, sta jih blizu Podpeško in Zbiljsko jezero, večkrat pa tudi teče okoli Gradiškega jezera pri Domžalah. Zdi se ji, da so prezrta Tiho jezero, Planšarsko jezero na Jezerskem, ki je tudi izhodišče za pohodne poti in kjer si lahko ogledamo Ankova slapova, Expano v Murski Soboti … Eno njenih najljubših pa je Zvoh. »Ob njem sem bila štiri ure in opazovala, kako se lahko stoječa voda z menjavanjem vremena spreminja v kratkem času. Bilo je čisto polno in se je z ene strani zdelo kot ‘infinity pool’. Ostalo mi je v spominu kot jezero, ki lahko res pokaže, da to ni samo voda, ampak lahko ob njem doživiš nekaj več,« se spominja.
Kam na zmenek?
»Če iščete sončni zahod in romantiko, so dobra izbira jezero Črnava pri Preddvoru, Plužensko jezero, Vitovsko jezero pri Vitovljah, Trbojsko jezero, Brdo pri Kranju, kjer sta v parku tudi dve jezeri. Za opazovanje ptic priporočam jezero Medvedce, Seštrsko jezero in naravni rezervat Ormoške lagune, ki je naše največje počivališče za ptice selivke,« našteva. »Kopalna so poleg Bleda in Bohinja še Šmartinsko, Velenjsko, Bloško, Cerkniško in jezero Črnava, naravne toplice Klevevž in manj poznano jezerce Gorejca, mini bazenček pri Logu pod Mangartom zraven slapu. Na Koroškem sta Ivarčko jezero in naravni vodni park Radlje ob Dravi. Še več jih najdete na moji spletni strani,« pove, a hkrati poziva ljudi, naj pred kopanjem preverijo, ali se to sme. »V Kamniški Bistrici je bila npr. včasih tabla, da je kopanje prepovedano, ker je to izvir pitne vode, toda zdaj se v njej množično namakajo skupine po metodi Wima Hofa. Upoštevajmo pravila, saj je to enako, kot bi se vrgli v zaščiteno Krnsko jezero,« je kritična.
Pa bo njena naslednja knjiga o slapovih? »Nekoč gotovo,« se nasmehne. Obiskuje in opisuje jih že leto in pol, a čaka klic, ki jo bo povabil k novemu knjižnemu projektu.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: Osebni arhiv
