Da imajo v širnem gozdu pod Olimsko goro v Olimjah pri Podčetrtku Deželo pravljic in domišljije, so krive čarovnice! Te so se nekdaj v zgodnjih jutrih hodile umivat k tamkajšnjemu studencu Mrzlek, plesale divji ples na metlah, glasno cvilile in se krohotale. To so povedale domačinu Jožetu Brileju domačinke, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z ženo Vido in hčerkama Dušico in Mojco ob potočku Mrzlek postavil majhno brunarico.
Glas o čarovnicah se je hitro širil, in ko so v Podčetrtku odprli še Atomske toplice (zdajšnje Terme Olimia), katerih ustanovitelj je bil tudi Jože Brilej skupaj s člani Turističnega društva Podčetrtek, je k brunarici začelo prihajati vse več turistov, saj so upali na srečanje s kakšno čarovnico. Zato se je Jože Brilej odločil, da bo brunarico poimenoval Koča pri čarovnici in tako prispeval k razvoju turizma v dolini ob reki Sotli. Najprej je ob potočku obesil prvo čarovnico, ki jo še danes poganja mlinček na vodo, nato je brunarico spremenil v muzej, ki prikazuje življenje v tistih krajih pred sto leti, uredil galerijo spominkov z vsega sveta – bil je namreč svetovni popotnik, sicer pa ravnatelj in učitelj fizike ter tehničnega pouka v osnovni šoli Podčetrtek. Ker je prihajalo vedno več turistov, med njimi veliko družin z otroki, je začel postavljati pravljične like, tako jih je danes v deželi že več kot sedemdeset. Pred vhodom v Deželo pravljic in domišljije je napisal: »Ne priporočamo vstopa, če ste slepi z zdravimi očmi, če ste kronični pesimist, če ne uživate v naravi in če ne marate pravljic.«
»Dedek Jože (umrl je leta 2015) bi bil zagotovo ponosen na nas, saj Deželo pravljic in domišljije mi, šest njegovih vnukov, naši mami ter seveda naši otroci in nečaki širimo, postavljamo nove pravljične junakinje in junake, dopolnjujemo vsebine. Med drugim vsako leto organiziramo kongres čarovnic v času krompirjevih počitnic, decembra pričaramo božično pravljico in deželo okrasimo z več kot 35.000 lučkami, organiziramo pravljične rojstne dneve v objemu narave z iskanjem skritega zaklada, med šolskimi počitnicami imamo ustvarjalne delavnice in druženje s čarovnicami …« pripoveduje Sanja Marjanović, vnukinja Jožeta Brileja.
V Deželi pravljic in domišljije je res kaj videti in doživeti. Že na parkirišču obiskovalce žalostni vitez poziva v boj za čisto Slovenijo, optimist ribič Nace pa jim kaže, kako lovi ribe na smrekov storž. Pred vhodom v deželo pod z drevesa visečo čarovnico Polono opozarja napis, da je neki tolovaj poskušal vdreti v kočo, zato ga je začarala v kačo. V deželi obiskovalci nato med drugim srečajo župana Butal in pisarja Bizgeca, ki piše, kako so v Butalah sadili sol, Kosobrina, ki svetuje penzionistom, naj pijejo čajček in vodo in jedo zelje, ne pa mesa. Vsem, ki imajo težave z odvečnimi kilogrami, ena od čarovnic razkriva kitajski recept za hujšanje: »Naredi štirinajstdnevno kuro in jej s kitajskimi palčkami kurjo juho brez rezancev.« Čarovnica Čiribura, ki v peči nenehno kuri, vabi v svojo kuhinjo okrogle za pečenko, mišičaste za golaž, suhe za juho, diabetike pa za kompot. Prav prijazno obiskovalce pozdravi Zvezdica zaspanka in jim pove, da je razbojnika Ceferina naučila napisati besedi ‘ljuba mama’. Postavne moške zapeljuje Genovefa, ki je miss čarovnic v deželi. Na potki Činči-banči opazimo umetnine iz narave – korenino, ki ima podobo kače, štor v obliki slona, na Sarinem mostu so ob studenčku pisani lončki in vabilo, naj si obiskovalec le privošči zdravo vodo iz Mrzleka. Na aveniji Čira-čara srečamo generala Maistra, Napoleona, Petra Klepca, palčka Fičfiriča, ki ne more delati spomladi, ker dežuje, poleti, ker je prevroče, jeseni, ker je utrujen, in pozimi, ker ga zebe, rad pa v lunico dreza in zvezdice lovi. Družbo mu delajo pridni palčki, med drugim kovač – vsak je svoje sreče kovač, palček v rudniku zlata – ni vse zlato kar se sveti. Na cesti Jejhatana se nam hudomušno smehlja čarovnica Leonida, ki je moderna, saj je metlo zamenjala za sesalec, čarobno drevo – bukev nas vabi, naj postojimo ob njej, saj nas bo napolnila s pozitivno energijo. Na Bedančevi stezi obiskovalce pričakajo skrite gozdne živali, na Kosobrinčkovih ridah pa srečamo Brlizgovega Tončka, ki k svoji ljubici hiti, takoj ko se stemni. Ob vseh poteh so na naravi prijazen način postavljeni napisi z mislimi modrecev, tudi Frana Milčinskega – Ježka: »Lahko bi bil pameten, pa nisem tako neumen.«
Besedilo in fotografije: Duša Podbevšek – Bedrač
Naslovna fotografija: Čarovnica Čiribara iz pravljice Franceta Bevka
