Začetki verskega turizma v Mekinjah pri Kamniku, kjer stoji nekdanji samostan in ob njem cerkev z eno najlepših baročnih cerkvenih notranjščin, sega v 18. stoletje, ko se še ni govorilo o turizmu, ampak o romanju. Mekinje so namreč z ustanovitvijo Bratovščine Srca Marijinega postale znan romarski kraj, kamor so se zgrinjali verniki z vse Kranjske, tudi Štajerske. Ob zatonu bratovščine leta 1782 je romarska Marijina pot v Mekinjah potonila v pozabo. Z delovanjem uršulink se je od 70 let dalje uveljavila nova veja verskega turizma – duhovne vaje za mladostnike in tudi odrasle. Čeprav je samostan postal last Občine Kamnik, se vanj počasi vračajo duhovni odmiki.
Mekinjski samostan, ki so ga na svoji posesti ustanovili grofje Gallenbergi, je med letoma 1300 in 1782 pripadal strogemu redu klaris. Ena najvidnejših in najbolj priljubljenih opatinj, Doroteja Sidonija Gallenberg, je tu leta 1718/19 ustanovila Bratovščino Srca Marijinega – najstarejšo bratovščino Marijinega srca na Slovenskem. S svojim vplivom je pri papežu dosegla kanonično potrditev. Z uvedbo čaščenja Marijinega srca in delovanjem istoimenske bratovščine, ki je bila njegovo žarišče, je opatinja dosegla, da je mekinjska cerkev postala priljubljena božja pot za širšo okolico.
Čas razsvetljenih vladarjev samostanom kontemplativnih redov ni bil naklonjen, saj po njihovem racionalističnem pogledu niso z ničemer prispevali državnemu dobremu. Tako je avstrijski cesar Jožef II. 12. januarja 1782 izdal dekret o ukinitvi nekaterih samostanov, med njimi tudi mekinjskega. Klarise so zapustile Mekinje, z njihovim odhodom je prenehala delovati tudi bratovščina, romarska pot pa zamrla.
Od nekdanje opreme Bratovščine se je v Mekinjah med drugim ohranil kip oblečene Matere Božje, ki so jo, sedečo na prestolu pod baldahinom, nosili ob procesijah. Po razpustu samostana je vladna komisija kip prepustila mekinjski cerkvi, vendar so srebrni kroni, ki sta krasila Marijino in Jezusovo glavo, odvzeli. Podoba je, umaknjena od oči javnosti, pozabljena tičala na podstrešju cerkve, dokler ni bila ob koncu 19. stoletja ponovno odkrita. Takratni duhovnik Franc Rihar je bratovščino obnovil pod imenom Bratovščina Marijinega prečistega srca, Marija in Jezušček na prestolu sta leta 1897 dobila novi pozlačeni srebrni kroni, srebrno plameneče srce in globus. Kljub preporodu bratovščina ni dosegla slave svoje predhodnice, niti romanja v Mekinje niso oživela. Kip Matere Božje je našel mesto na stranskem oltarju mekinjske cerkve, kjer je zamenjal sliko sv. Frančiška Asiškega. Vsako sedmo nedeljo po veliki noči ponovno najde mesto v protipotresni procesiji od cerkve do kapelice na Zduši, vendar njegova nova namembnost ni v povezavi z nekdanjo.
Nov korak v smeri verskega turizma v Mekinjah so zagotovile sestre uršulinke. Ko so redovnice leta 1902 postale lastnice samostana, so se do druge svetovne vojne posvečale šolstvu. Po vojni jim je oblast to njihovo poglavitno dejavnost zaradi ideoloških razlogov prepovedala. Iskale so novo pot in se posvetile katehetski in apostolski dejavnosti. Od leta 1973 so pričele tudi duhovne vaje za dekleta, najprej za svoje učenke verouka, sčasoma za celotno Slovenijo. Do prodaje t. i. pristave – hiše v neposredni soseščini samostana – so duhovne vaje potekale tam. Ko so v 90 letih dobile vrnjen tudi po vojni podržavljeni del samostana, je stekla prenova podstrešja na severnem in severovzhodnem delu. Z ureditvijo sob in prostorov je samostan dobil prostor za izvajanje apostolskih dejavnosti za otroke širše okolice. Po celotni državi so Mekinje postale znane po tovrstni dejavnosti zlasti po letu 2003, ko je bil blagoslovljen t. i. Marijin dom – popolnoma prenovljen severozahodni trakt samostana. Do ukinitve uršulinske skupnosti v letu 2015 je bil Marijin dom živahen center, vse vikende zapolnjen z duhovnimi vajami in drugimi verskimi srečanji, redovnice so si vzele le dva prosta vikenda v času velikonočnih in božičnih praznikov. Zaradi visokih stroškov vzdrževanja in maloštevilni skupnosti v Mekinjah so uršulinke samostan podarile Občini Kamnik. Z njihovim odhodom je zamrl tudi verski turizem.
A ne za dolgo. Občina Kamnik je ustanovila Javni zavod Mekinjski samostan, danes Javni zavod za kulturo Kamnik, ki je prevzel upravljanje. S prenovo sob in povečanjem njihovega števila je mesto Kamnik dobilo nov namestitveni center, katerega obisk se iz leta v leto povečuje. In v samostan se ponovno, sicer sramežljivo, vračajo tudi duhovne vaje in duhovni odmiki. Edinstvena okolica, mirnost kraja in pretekla namembnost si znova utirata pot v verski turizem. Ne le za organizirane skupine, vedno pogosteje se tu ustavijo tudi romarji Jakobove poti v Sloveniji.
Besedilo in fotografije: Visit Kamnik
