Voda ga je vedno zanimala, pravi, da je njegov element – sprva je jadral po morju, nato se je premaknil na Ljubljanico in odigral zgodovinsko vlogo pri sprejemanju zakonodaje, ki je omogočila, da je ta spet postala plovna. Društvo deluje že 20 let, v njem jih je 50. Prizadevajo si za strokovne ukrepe in si pomagajo. Kot velik poznavalec reke, po kateri danes pluje osemnajst turističnih ladjic, nas je popeljal skozi njeno zanimivo zgodovino ter nakazal, v katero smer naj bi šlo naše nadaljnje sobivanje z njo.
Kako ste postali kapitan?
Že pri 16 letih sem opravil tečaj za jadranje pri Jadralnem klubu Ljubljana, katerega član sem vse do danes, več kot 50 let. Voda me je vedno zanimala in privlačila, vleklo me je k njej, voda je moj element. V mladosti sem treniral plavanje, med drugim sem bil tudi potapljač, a glavno je bilo jadranje. V nekdanji Jugoslaviji sem bil skiper. Ker sem imel kot profesor na srednji šoli razmeroma dosti prostega časa in dolge počitnice, sem učil tujce jadranja. Pridobil sem tudi ustrezne kvalifikacije za komercialno uporabo svojega znanja.
Kako pa ste ‘zapluli’ na Ljubljanico?
Ko se je začela vojna na Hrvaškem in je bila onemogočena plovba po morju, sem ostal eno poletje v Ljubljani in zahajal ob Ljubljanico, v veslaški klub Ljubljanica, ki je postal moj drugi dom. Tako sem začel zadovoljevati svoje potrebe po vodi tudi na Ljubljanici. Kmalu sem začel po njej pluti s takratno klubsko ladjico, s splavom na sodih s posebnim kolesom, ki je spominjalo na ladje z Misisipija. Tedaj smo vozili v glavnem zaključene družbe za okrogle obletnice ali sindikalne izlete. Tako sem se začel bolj intenzivno ukvarjati z Ljubljanico, čeprav me nanjo vežejo tudi spomini iz rane mladosti, kajti moj stari oče in stara mama sta živela ob pri izlivu Ižice vanjo, tam sem se učil plavati. Do Ljubljanice sem imel od nekdaj spoštljiv odnos, kajti ko smo po Ižici plavali do nje, smo šli vanjo samo z nogami ali za kratek čas, saj je bila mogočna, hladnejša, vredna spoštovanja.
Ko smo tako v juliju vozili omenjeno ladjico oz. splav, se nam je porodila ideja, da bi lahko vozili tudi naključne turiste, kar je za sabo potegnilo ureditev infrastrukture in zakonodaje. Pogoji za to so bili dani, ko je nastal Zavod za turizem, s pomočjo mestne občine nam je potem uspelo in vlada je sprejela uredbo o plovbi na motorni pogon na Ljubljanici. Potem smo pri upravni enoti naredili vpisnik plovil in sprejeli odlok na MOL-u.
Tako se je lahko začela plovba, kot jo danes poznamo. Naredil sem prvo ladjico, jo projektno imenoval Ljubljana I ter začel voziti ‘neznane goste’. To pomeni, da smo šli lahko na obalo in prodali prvo karto. Od takrat naprej se je plovba na Ljubljanici razvijala. Dobil sem kar nekaj posnemovalcev oz. kolegov in danes na reki deluje osem pravnih subjektov. Večina so samostojni podjetniki, nekaj je tudi podjetij.
Je bilo plavanje varno? So vrtinci, ki so omejeni v Povodnem možu, resnični ali le pesniška svoboda?
Ljubljanica je od nekdaj privlačila poglede. Je namreč nekaj posebnega, pravimo ji čarobna reka, kajti poleti je prijetno hladna, redko preseže 18 stopinj, pozimi nikoli ne zmrzne. Če je zunaj temperatura minus 10, ima Ljubljanica plus 4 stopinje. Predvsem pozimi so na njej meglice, kar prinaša skrivnostnost, zmeraj malo popiha po koritu, domišljiji, spodbujeni s poprejšnjim obiskom gostilne, se tako odpre prosta pot. Drugače nima vrtincev in ni nevarna, kajti v svojem toku pretežno teče samo čez barje. Res pa je na posameznih delih globina večja, ker ima izvire vode. Ljubljansko barje je bilo namreč nekoč jezero, ki se je zamočvirilo. Tako imamo spodaj jezersko dno, pod katerim teče podzemna Ljubljanica. Voda, ki priteče s Krima, tako teče pod jezerskim dnom, to je približno 50, 60 metrov od zdajšnje površine Ljubljanskega barja. Vmes je nepropustna plast, na njej močvirna voda – za razliko od tiste spodaj, ki je izvirska in se izteka tudi kot izvir na Rožni gori in Golovcu. To si lahko predstavljate kot posodo pod jezerskim dnom, s katerega marsikje prodre voda kot izvir v Ljubljano.
Kako močan je tok?
Odvisno, koliko je vode in kako ravnamo z zapornicami. Ko se te odprejo, se tok poveča, kajti za gradom smo izkopali Gruberjev kanal in skozi mesto zniževali dno Ljubljanice, da bi izsušili Ljubljansko barje. Ko odpremo zapornice, je tok razmeroma velik, seveda je najmočnejši skozi mestno središče, ker je padec tam največji. Čez Barje teče z eno hitrostjo, od Špice naprej, ko se razdeli po Gruberjevem kanalu in Ljubljanici, se tok poveča. Sicer imamo dva obraza Ljubljanice. Enajst mesecev, mogoče še malo več, je taka, kot jo vidimo danes, a ko se padavine povečajo, je treba vodo z Barja, iz Cerknice, od vsepovsod odvesti, tako se odprejo zapornice tako na Gruberjevem kanalu kot na Ljubljanici, na Ambroževem trgu. Takrat voda teče.
Kdaj je bila Ljubljanica regulirana?
Regulacije so bile že na začetku 18. stoletja. Po legendi so prišli ‘Zilenderji’, se pravi ljudje iz Nizozemske, in ‘ravnali’ Ljubljanico pri Zalogu. Ostanki tega so vidni še danes, ker je bil Zalog, kot je danes za vlake, včasih ranžirna postaja za ladjice, ki so prišle po Savi. Tam so ravnali Ljubljanico, da bi prej odtekala, da bi bila bolj ravna … Večji uspešni hidromelioracijski poseg je v drugi polovici 18. stoletja naredil Gabrijel Gruber. Na razdalji malo manj kot 500 metrov je prekopal Ljubljanico od današnje Špice do Roških stolpnic, kajti tam je Ljubljanica že prišla okoli gradu nazaj in tisto, kar je zdaj pod Golovcem, je pravzaprav njena stara struga. Potem so sledili še drugi melioracijski posegi, t. i. Zornov graben, ki se danes imenuje Curnovec. Nato so naredili še Mali graben, ki je v prvi izvedbi tekel, kjer je danes Opekarska cesta, ob Prulskem mostu je bil izliv v Ljubljanico, ki je razbremenil Gradaščico.
Kdaj so pozidali del, ki teče skozi mesto?
Skozi mesto smo imeli dve regulaciji. Ena je bila na začetku 20. stoletja, vodil jo je mestni inženir Alfred Keller. To je bila velika regulacija, od Šentjakobskega do Zmajskega mostu. Vključevala je opečnate ‘kolektorske cevi’, ki so pobrale vso vodo levo in desno po Ljubljanici, bodisi meteorno, bodisi površinsko, bodisi kanalizacijo. Tako je imela Ljubljana že do prve svetovne vojne dalje nekakšno kanalizacijo na tej trasi. Zakaj so se lotili tega? Ko so naredili Gruberjev prekop, je vsaj v poletnih mesecih večina vode stekla v njem. Vse 19. stoletje je narodna pesem pela: »Ljubljanica je smrdeča reka, Ljubljana je smrdeča vas.« To pomeni, da je bilo to nujno urediti. Tako se je pod betonske obrobe, zidove skozi center podpisal Keller, ki je tudi zakoličil Ljubljanico na 22 metrov širine. Tako imamo od Šentjakobskega do Zmajskega mostu in vse naprej do zapornic 22 metrov. S tem so prišle dodatne površine po bregovih. A to urejanje je prekinila prva svetovna vojna. Po njej se je prenove v 30 letih lotil Plečnik s skupino študentov in poravnal dno, s čimer je bistveno povečal odtok vode z Ljubljanskega barja. Postavil je zapornice na Ambroževem trgu, ki so postale nuja – tiste na Gruberjevem prekopu smo imeli sicer že od leta 1912. Ob prvi regulaciji je bila namreč ena od osnovnih idej, da bi poleti vodo iz Gruberjevega prekopa preusmerili skozi mesto, da bi manj smrdelo.
V srednjem veku pa so bila na Ljubljanici ena od mestnih vrat, vodna vrata, kajne?
Ja, in sicer na mestu, kjer je bila do nedavnega picerija Trta. Plečnik je privoz na tem mestu pazljivo obdelal s podpeškim kamnom, da spominja na ‘Vodni stolp’, ki je branil vodna vrata na desnem bregu na Prulah. V piceriji Trta je del notranje stene neometan, tako lahko vidite ostanek srednjeveškega zidu, saj je bila prislonjena ob mestni zid. Od tam ravna črta seže do grajskega griča kot eden redkih ostankov srednjeveškega zidu, ki je obdajal Ljubljano.
Reka je bila tedaj širša in plovna do Vrhnike?
Saj je še danes. Z zadovoljstvom lahko povem, da je pred dvema mesecema vlada sprejela uredbo, da lahko plujemo na motorni pogon do Vrhnike – sicer z določenimi omejitvami in spoštovanjem pravil obnašanja v Krajinskem parku Ljubljansko barje. Pot bo začasno prekinjena samo med Kaminom in Podpečjo, kjer bo monitoring in bodo opazovali spremembe zaradi plovbe. Pravnoformalno je plovba torej zdaj dovoljena, a morajo vse vključene občine sprejeti nove odloke o plovbnem režimu.
Ali zakonodaja velja samo za turistične ladjice vašega tipa ali lahko kdorkoli, ki ima izpit za upravljanje s čolnom, prinese svojega in se vozi?
Za zdaj to velja samo za javno plovbo. Izjema so ribiči in tisti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost – lovci, gasilci, javne službe. Za zasebno rabo po veljavnih občinskih odlokih plovba ni dovoljena za plovila na motorni pogon. Za športna plovila, supe itd. je to drugo.
Kako je z obalnim pasom ob Ljubljanici?
Vsa obala ima svojega lastnika, a zakon o vodah iz leta 2004 je določil, da so reke javne, navedenih je 30 rek, katerih obalni pas ima poseben režim. Še vedno je v lasti lastnika, a posegi so zelo omejeni. Prizadevanja Društva rečnih kapitanov gredo sicer v smeri, da bi obvodni pas izkoristili tudi za sprehajalno in kolesarsko pot. Tako kot vsaka normalna reka na svetu bi imela lahko tudi Ljubljanica obvodno pot, s tem bi jo tudi najbolj varovali. Vprašanje, ki še ni povsem razrešeno, je, kako varovati Naturo 2000, krajinski park. Tako da ga zapiramo in nadziramo ali ga na vzdržen, okolju prijazen način uporabljamo?
Koliko daleč je projekt avtobusnega prevoza po reki?
To je daleč in blizu. Deset let imamo opravljene resne študije, zdaj se premikamo k izvedbi krožne poti okoli Ljubljanice, ki bi povezala zgodovinski center Ljubljane okoli magistrata z na novo nastajajočim centrom – BTC-jem ter dvema velikima naseljema, Štepanjskim naseljem in Fužinami. O tem zdaj odloča mestna oblast. Seveda je treba vzpostaviti tudi ravnovesje med tistimi, ki opravljamo turistične prevoze, in tistimi, ki bi vozili vozače, saj ima reka svoje omejitve. Bi pa to gotovo predstavljalo kamenček v mozaiku okolju prijaznejšega transporta in prometne razbremenitve mesta.
Kdaj so ukinili rečni promet in kopanje?
V 30 letih so naredili jez, ko so poglabljali Ljubljanico in dno poploščili in zabetonirali od Špice do zapornic. Potem je dela prekinila druga svetovna vojna. V zapornicah na Ambroževem trgu še ni bilo elektromotorjev, da bi jih uporabljali. To se je vleklo do leta 1955, ko so po vzoru Marije Terezije, ki je dala denar za Gruberjev prekop, želeli spet izsuševati Ljubljansko barje in znižati gladino Ljubljanice za dva metra. Takrat so prestavili kopališče z Livade na Špico in deset let je bila voda meter nižja kot zdaj. Toda znižanje vodne gladine za dva metra je imelo katastrofalne posledice, kajti izsušilo se je Ljubljansko barje, hiše na pilotih so začele propadati. Največji problem so bile na novo nastale hiše, kajti piloti so prišli do zraka ter začeli prhneti. Po desetih letih je začela pokati tudi Mayerjeva hiša oz. Spodnja Nama, tako so v Ljudskem odboru sprejeli sklep, da se Ljubljanica dvigne za en meter, ker se za dva ni mogla več, ker je bilo že vse nižje. Zaprli so jo za promet, kopanje, ukinili kopališče. Problem je bil tudi v tem, da je bila voda res strupena, saj je začela intenzivno delati Industrija usnja Vrhnika. Pravijo sicer, da je bila Ljubljanica tedaj motna, a sam se spominjam, da so bili kamni v njej čisti, nič zelenega ni bilo in videlo se je do tal. Takrat so vse skupaj izkoristili in vse oči so se obrnile stran od reke, tako je ostalo do sredine 70 let, ko so Ljubljančani začeli čistiti plastične čolne s Tomosovimi motorji v reki. Po letu 1991 so ostali tu, ker jih niso mogli več voziti na morje.
Koliko daleč smo s ponovnim kopanjem v Ljubljanici?
Pobude so tudi za to, da bi bila Ljubljana ‘plavajoča’. Pohvaliti moram ogromno prizadevanje mestne občine, da se uredi kanalizacija na Ljubljanskem barju, saj bo s tem obremenitev manjša. Pogrešam večja prizadevanja na področju sonaravnega kmetijstva, ki bi bilo primerno za Krajinski park Ljubljansko barje, kajti po številu mikroorganizmov, ki kažejo na onesnaženje je kmetijstvo največji onesnaževalec. Tu ne vidim posebnega napredka. Ljubljanica je obremenjena z nitriti in fosfati. A ostajam optimist. Stanje se iz leta v leto izboljšuje. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da se kopam v njej, tudi moji otroci so se vso mladost. Ko so poleti veslali v veslaškem klubu, ni bilo treninga, ki ga ne bi končali v vodi.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: Bojan Velikonja
