Zima je in zanjo se »spodobi« sneg, kajne? (No, vsaj nekoč se je …) Ampak prav dosti ga v nižinah nimamo – če sploh kaj, zato se je treba za bel objem povzpeti više. Recimo na Pokljuko, ki je lepo zasnežena že od lanske pozne jeseni.
Pokljuška planota leži na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka. Dolga je dvajset kilometrov in skoraj toliko tudi široka. Prepredena s smrekovimi gozdovi (6300 hektarov gozdov, s čimer je Pokljuka največja gozdna površina v parku) in pašniki se razprostira na višini malce več kot tisoč do okoli 1400 metrov. Na njej so še ohranjene planine in ponekod se poleti še pase živina. Pastirji so nekoč živeli v lesenih bajtah, prekritih s skodlami, ki so še vedno značilna pokljuška stavbna arhitektura. Pokljuka je bila nekoč tudi oglarski domicil – ko so na tem območju še prevladovali bukovi gozdovi. V 19. stoletju so jih skorajda povsem razredčili, saj so iz bukovega lesa izdelovali oglje, ki je bilo glavni energetski vir za talilnice železove rude. Marsikdo ne ve ali pa je pozabil, da so smreke, ki so zdaj nesporne vladarice prostranih pokljuških gozdov, posadili pozneje.
Pokljuka pa je tudi izjemno priljubljena izletniška točka, saj se prilega izjemno različnim željam – zadržimo se pri možnostih zimskih aktivnosti: planotast svet je primeren za lahke sprehode, znana je po odličnih progah za tek na smučeh, ima manjši družinski smučišči, je izhodišče za vzpone v visokogorje, bodisi peš, bodisi s krplji, bodisi s turnimi smučmi … Ob lepih koncih tedna se zdi, da si je Pokljuko izbrala za izlet vsa Slovenija! Med tednom je na njej mirneje in precej bolj samotno.
Več o možnostih aktivnosti na Pokljuki in ponudbi na njej si je mogoče prebrati na spletnih straneh Turizma Bohinj in Športnega centra Pokljuka.
M. G.
