Karnijske nosačice so bile ženske, po navadi iz revnih kmečkih družin, ki so med prvo svetovno vojno delovale ob bojnem območju v gorati Karniji na meji med Italijo in Avstro-Ogrsko. Dotlej večinoma varuhinje domačega ognjišča so pomembno pripomogle k oskrbovanju širokega pasu fronte. Od leta 1915 do leta 1917 so v koših prenašale zaloge hrane, streliva in drugega materiala do prvih italijanskih linij v visokogorju, kjer so se v enotah alpincev bojevali njihovi sokrajani. V zgodovinskih knjigah so redko ali le mimogrede omenjene, najpogosteje pa povsem prezrte.
Del italijansko-avstrijske fronte, ki je obsegal območje od gore Peralba (2694 m) nad izvirom reke Piave pa vse do Matajurja, je vojaško pripadal tako imenovani Coni Karnija, razdeljeni na dva podsektorja. Ves ta ozemeljski pas, še zlasti podsektor Zgornji But s prelazom Plöckenpass (italijansko Passo di Monte Croce Carnico, 1360 m), je bil strateško izjemno pomemben, zato je bil neposredno podrejen italijanskemu vrhovnemu poveljstvu. Nasprotniku je namreč zapiral dve vpadnici, po katerih bi bili mogoči premiki in prodor v Italijo, zato so bili prvih nekaj mesecev tod srditi spopadi in izjemno krvavi boji za strateške vrhove.
Na območju so bile razmeščene italijanske enote v skupnem številu od 10.000 do 12.000 mož. Potrebovale so dnevno oskrbo z živežem, zalogami streliva, sanitetnega materiala, zdravil in gradbenega materiala ter različnega orodja za utrjevanje položajev. Vendar frontna črta ni bila povezana s skladišči živeža in vojaškega materiala v dolini. Žičnic, kolovozov ali prevoznih poti, ki bi omogočali transport z vozili ali vprežnimi vozovi, ni bilo. Frontni položaji so bili dosegljivi samo peš: po gorskih poteh, stezah in kakšni mulatjeri.
Ob začetku sovražnosti je v Coni Karnija delovalo 31 bataljonov, od tega šestnajst bataljonov alpincev, različne enote topništva in inženircev. Prevoz materiala za oskrbo je bilo treba zagotoviti kot prenos na ramenih in hrbtih. Če bi zanj uporabili vojake s fronte, bi to lahko ogrozilo bojno učinkovitost posameznih enot. Na predlog duhovnika Floreana Dorotea iz vasi Timau, imenovanega pre’ Florio, ki je bil zelo priljubljen pri lokalnem prebivalstvu, sta logistično poveljstvo Cone Karnija in poveljstvo inženirskih enot prosila za pomoč domačine.
»Pojdimo, sicer bodo umrli od lakote!«
V vaseh, kjer so bili za vojno sposobni moški vsi vpoklicani, so se na dramatični apel množično odzvale ženske: »Pojdimo, sicer bodo tej ubožčki umrli od lakote!« V krajih Timau in Cleulis se jih je na zbor takoj prijavilo več kot sto. V kratkem času se jim je pridružilo še veliko drugih iz vseh karnijskih vasi v neposrednem zaledju fronte. Skupno število je kmalu preseglo dva tisoč.
Največ nosačic se je zbralo v občinah Paularo (229), Paluzza (223) in Rigolato (153). Oblikovale so se skupine žensk, starih od dvanajst do šestdeset let. Sprva so jih imenovali »transporterke« in niso bile podrejene vojaški disciplini. Same so si oblikovale strog kodeks obnašanja, ki sta ga narekovali težak položaj in odgovornost do prevzete naloge. Delovale so od avgusta leta 1915 do oktobra leta 1917.
Karnijske ženske, vajene težkega življenja in garanja na skopi domači zemlji, so si vsako jutro ob zori na hrbet oprtale pleten koš in se zglasile pri skladiščih živil in vojnega materiala. Ta so bila raztresena po dolini v dolžini približno šest kilometrov. Koše, ki so jih doma uporabljale za prenos koruze, krompirja ali sena, pripomočkov za dom in hlev, so napolnile s strelivom, granatami, živežem in drugim potrebnim materialom v skupni teži od 30 do 40 kilogramov. Vsaka je dobila osebno delovno knjižico, v katero so vojaki, zadolženi za posamezna skladišča, vpisovali prisotnost nosačice, opravljene poti v gore na frontno črto in preneseni material. Nosile so posebno rdečo zapestnico, na kateri je bila odtisnjena številka vojaške enote, za katero so delale. V nujnih primerih so jih lahko poklicali ob kateri koli nočni ali dnevni uri. Za vsako pot so dobile plačilo 1,50 lire, kar bi danes pomenilo približno 3,50 evra. Denarno nadomestilo so jim nakazovali enkrat na mesec.
Strah sta premagovali pesem in molitev
Ko so natovorile koše in si jih oprtale, so se v skupinah po 15 do 20 odpravile na pot, brez vodnikov. Potem ko so prehodile kakšen kilometer po dolini, so se začele v pahljačastem razporedu vzpenjati proti vrhovom gora, kjer je potekala frontna črta. Same so si narekovale tempo hoje. V gore so se podale ob vsakem vremenu, obute v doma izdelano obutev iz krp ali lesene cokle. Ko so bila pobočja gora zasnežena, so se jim koraki vdirali v sneg do kolen. Morale so premagati od 600 do 1200 metrov višinske razlike, kar je pomenilo od dve do štiri ure hoje navkreber. Hodile so po neoznačenih poteh, a so jih dobro poznale, saj so jih uporabljale v času sečnje na strmih pobočjih gora. Hoja je bila naporna in skrajno utrujajoča, še posebej ob spremljajočem obstreljevanju nasprotnikovega topništva. Pot so si krajšale s pesmijo in molitvijo. Tako so premagovale strah zaradi streljanja in granat. Kratke odmore za počitek so nekatere izkoristile za pletenje, najpogosteje nogavic.
Ko so s skrajnimi napori prispele na cilj, zadihane, upognjene pod težo zvrhano naloženega koša, so razložile material, nekaj minut počivale, na kratko prenesle novice iz doline alpincem, ki so bili pretežno lokalni rekruti. Nekaterim so izročile pošiljke sveže opranega perila od doma, ki so ga med prejšnjimi vzponi odnesle s seboj v dolino. Nato so se vrnile po strmih pobočjih proti domu, kjer so jih čakali otroci in ostareli, gospodinjstvo in delo v domačem hlevu. Naslednjega dne navsezgodaj se je postopek ponovil: svojih dnevnih dolžnosti so se vztrajno lotile znova, vseh 26 mesecev!
Del nosačic je bil stalno nameščen v barakah za fronto in na voljo enotam inženircev. Prenašale so material, potreben za utrjevalna in gradbena dela: grušč, kamnite plošče, cement in les za gradnjo zaklonišč, položajev druge in tretje linije, za utrjevanje mulatjer in poti.
Včasih so nosačice prosili, naj na povratni poti v dolino na nosilih prenesejo ranjence ali vojake, padle v bojih. Ranjence so v dolini z reševalnimi vozili odpeljali in razporedili po poljskih bolnišnicah. Mrtve so pokopali na vojnem pokopališču v vasi Timau, potem ko so jim nosačice same izkopale tudi grobno jamo.
Med silovitimi boji marca leta 1916 so nosačice pomagale v enotah topništva. Podajale so granate in zahtevale, naj jih vse oborožijo s puškami. Ni jim sicer bilo treba poseči v spopade, a njihova gesta je ohrabrila vojake in z občudovanjem so jim priznali velik pogum.
Nenehno v nevarnosti
Delo nosačic v območju vojnih operacij seveda ni bilo brez tveganja in nevarnosti. Nenehno so ji bile izpostavljene, medtem ko so se z natovorjenimi koši vzpenjale po mulatjerah. Več jih je bilo ranjenih, ena izmed njih pozimi med odkopavanjem zameta, ki je zasul in zabrisal pot. Ena je bila tudi ubita. Mario Plozner Mentil, 32-letno mater štirih otrok, katere mož se je boril na kraškem bojišču, je 15. februarja leta 1916, ko je s svojim tovorom prispela do planine Malpasso na višini 1619 metrov, smrtno zadel ostrostrelec. Zagotovili so ji prvo pomoč, alpinci so jo prenesli v dolino v poljsko bolnišnico v Paluzzi v upanju, da ji bodo še lahko pomagali. A zaman. Mrtvo nosačico so pokopali na pokopališču v Paluzzi in jo leta 1937 prekopali v kostnico Timau. Položili so jo k 1764 vojakom (od teh 73 avstrijskih), ki so padli v bojih na fronti v gorah. Leta 1955 so po njej imenovali vojašnico alpincev v Paluzzi, ki je edina vojašnica v Italiji, poimenovana po ženski.
Tvegano in požrtvovalno delovanje karnijskih nosačic je prekinil preboj pri Kobaridu in sesutje fronte. Ko so morale 27. oktobra leta 1917 italijanske vojaške enote zapustiti položaje in se umakniti, da ne bi bile obkoljene in odrezane, so morale tudi karnijske nosačice zapustiti domača ognjišča na revnih domačijah in se skupaj z otroki in ostarelimi podati v begunstvo.
Pozno priznanje zaslug
Vloga nosačic pri skoraj dveinpolletnem ohranjanju fronte v Karniji je bila v javnosti dolgo prezrta. Vojaki – borci so prejeli medalje, odlikovanja in dosmrtno rento. Nosačice pa niso bile vojaške osebe, zato jim po vojni niso bile priznane niti nikakršne pravice niti zasluge. Šele leta 1973 je bil v Italiji sprejet zakon, po katerem sta jim bila, večinoma posmrtno, podeljena vojaško državno odlikovanje in zlata spominska medalja. Še živečim je bila dodeljena dosmrtna renta v višini 60.000 lir in pozneje 150.000 lir. Več jih je pred smrtjo izrazilo željo, naj se jim na nagrobni kamen za imenom vklešejo besede: »Odlikovana z redom Vittorio Veneto.«
Leta 1992 so v kraju Timau nosačicam postavili spomenik, da bi mlajše rodove opominjal na njihovo izjemno delovanje. Spomenik obenem predstavlja upornost in način življenja ljudi v Karniji, ki so skozi stoletja znali ubraniti in ohraniti svojo posebno kulturno identiteto. Italijansko kulturno ministrstvo mu je leta 2011 podelilo status spomenika državnega pomena.
Leta 1997 se je tedanji italijanski predsednik Oscar Luigi Scalfaro podal v Timau v Karniji in podelil državna odlikovanja (viteški križ) še živečim nosačicam, že vsem devetdesetletnim. Padli Marii Plozner Mentil je posmrtno podelil zlato medaljo za hrabrost, ki jo je osebno pripel njeni hčeri Dorini v spomin na mater. Zadnja karnijska nosačica je umrla leta 2005 v visoki starosti 104 let.
Mojca Rutar