Pogled na Idrijo od zgoraj

0
34

Idrija, nekoč rudarsko mesto, je stisnjeno v dolino reke Idrijce med okoliškimi hribi. Povzpeti se moramo na kakšno višjo točko, če si jo hočemo ogledati in si predstavljati njen obseg.

Takšne zanimive točke za pogled na Idrijo so pri cerkvi Svetega Antona, višje pri kapelici na vrhu ‘Kalvarije’, ki se prične pri cerkvi in še višje na vrhu Kobalovih planin.

Za pogled na Idrijo od zgoraj se lahko odločimo kadar koli in kakor koli; peš, če nam niso odveč stopnice in hoja navkreber, s kolesom, če zmoremo kolesarjenje v klanec, ali z avtomobilom. Če smo navdušeni planinci, pa nam je to izhodišče, da se povzpnemo še višje – na Kobalove planine, od koder je res lep razgled na celotno idrijsko dolino in okolico.

Središče Idrije se imenuje Mestni trg.

Pot bomo pričeli na Mestnem trgu, to je v središču Idrije. Mestni trg obkrožajo poleg manjšega parka znamenite stavbe, ki pričajo o pestri zgodovini tega kraja. Največja na zunaj nezanimiva stavba je Magazin, ki je bil zgrajen v 18. stoletju za hranjenje žita oziroma prehranskih zalog za potrebe rudarskega kraja. Danes je v tej dvonadstropni zgradbi v pritličju manjši vojni muzej. V prvem nadstropju je Mestna knjižnica in čitalnica, v drugem pa galerija, namenjena raznim prireditvam in razstavam, ki jih pripravlja knjižnica.

Druga znamenita stavba je Rudarsko gledališče, danes Filmsko gledališče, ki je bilo zgrajeno leta 1770 s sredstvi za gradnjo Magazina brez vednosti naročnika. Ta objekt priča, da je bila kultura pomembna v trdem življenju rudarjev.

Mestni trg zaključuje stavba, v kateri so občinski sedež, upravna enota in sodišče.

Pot bomo nadaljevali mimo stare ljudske šole, kjer je danes čipkarska šola s stalno razstavo čipk. V tej veliki stavbi sta dobila svoje prostore Srednja kovinarska šola in Godbeno društvo oziroma Rudarska godba.

Na Mestnem trgu se nahaja tudi mestna kavarna Arena.

Napotimo se proti gradu Gewerkenegg, ki ni bil zgrajen kot grad v obrambne namene, ampak kot upravna zgradba rudnika za skladiščenje žita ter živega srebra, nato je v preteklosti služil različnim namenom, danes pa je v večjem delu njegovih obnovljenih prostorov Mestni muzej. V pritličju je galerija, kjer se vse leto vrstijo številne likovne razstave in zanimive prireditve. V zahodnem grajskem krilu je dobila prostore glasbena šola. Prostrano dvorišče je namenjeno kulturnim prireditvam.

Mestni muzej je sodobno urejen in hrani vse pomembnejše artefakte idrijske zgodovine, med drugim ima poseben oddelek, kjer izvemo vse o dediščini rudnika živega srebra, ki je vpisana na Unescov seznam svetovnih znamenitosti. Na obisk Mestnega muzeja se moramo posebej pripraviti, saj zahteva več časa, da z vodenim ogledom spoznamo bogato kulturno, tehniško in etnološko idrijsko dediščino, zato bomo tokrat namesto v grad zavili desno po stopnicah proti najstarejši slovenski realki, danes Gimnaziji Jurija Vege. Realka je bila ustanovljena leta 1901, pouk v njej je potekal v slovenskem jeziku do razširitve italijanske meje po prvi svetovni vojni, ko je Idrija z okolico pripadla Italiji.

Nato pridemo do stopnic, ki nas popeljejo do zgradbe, v kateri je pred več kot 200 leti prebival škof Anton Alojzij Wolf, znan kot mecen, ki je omogočil prevod svetega pisma in nemško-slovenskega ter slovensko-nemškega slovarja.

Idrijski grad nad starim delom mesta je ohranil zgodovinsko ime Gewerkenegg, kar v nemškem jeziku pomeni rudniški grad.

Nadaljujemo pot proti nekdanjemu Kloštru, kjer sta danes Mladinski center in Hostel. Tu se ustavimo v manjšem parku in si poglejmo, kako je videti Idrija s te malo višje točke.

Pešpot in še nekaj stopnic nas pripelje do cerkve Svetega Antona, kjer smo že tako visoko, da imamo vso Idrijo pod seboj. Lep je pogled na reko Idrijco, most in cesto, ki nas je pripeljala z ljubljanske strani in pelje proti Tolminu. Pod nami so vsi še ohranjeni rudniški objekti, ki dokazujejo, da je Idrija res nekdanje rudarsko mesto.

Rudnik živega srebra ne obratuje več kot 40 let, zrak ni več onesnažen s plini iz topilnice, delo rudarjev pa je uspešno nadomestilo gospodarstvo, ki je zrastlo po prenehanju rudarjenja.

Zanimivo je, da so se ohranili skoraj vsi rudniški objekti, čeprav niso več v svoji osnovni funkciji; počasi jih obnavljajo, tako da so primerni turistične oglede. Za obiskovalce so urejeni: Antonijev rov, najstarejši vhod v rudnik, ki nas popelje v delček rudnika, topilnica, kjer se seznanimo z zgodovino žganja živosrebrne rude, kompresorska postaja, jašek ‘Frančiške’ z vsemi napravami in stroji pri vhodu v jamo, v središču mesta je zgradba z jaškom ‘Inzaghi’, ki je dobila novo uporabnost.

Lepo je obnovljena zgradba, v kateri je Kamšt, najstarejša in največja lesena črpalka jamske vode, v njeni bližini pa še čaka na prenovo jašek Kajzer z vsemi napravami in objekti.

Pri cerkvi Svetega Antona se prične Kalvarija – križev pot, ki se konča na vrhu s kapelico, kjer se spet lahko ozremo v dolino in vidimo, kako gosto so posejane hiše v Idriji.

Za obiskovalce, ki radi hodijo navkreber, se tukaj prične gorska pot na vrh Kobalovih planin – 834 m nadmorske višine. Malo pod vrhom je stolp z antenami, ki med drugim omogočajo Idrijčanom in prebivalcem okoliških krajev gledanje televizije. Do stolpa je speljana makadamska cesta, tako da se je mogoče do te razgledne točke pripeljati z avtomobilom ali gorskim kolesom.

Razgled je tukaj res veličasten, prepričamo se, da je Idrija ujeta med hribe. Vidimo reko Idrijco, ki se vije proti Tolminu, in cesto ob njej. Na zahodu se pod Golaki razprostirata Črnovrška in Vojskarska planota, na vzhodu pa je vidno Cerkljansko in Škofjeloško gorovje.

Besedilo in fotografiji: Vanja Leskovec, Društvo upokojencev Idrija

PUSTI SPOROČILO