Na Vrhniki so turistično društvo – oziroma Društvo za olepšavo trga Vrhnike in okolice leta 1888 ustanovili vrhniški veljaki: »Takratni zelo uspešni župan Gabrijel Jelovšek, veleposestnik Kotnik in človekoljubni davkar Ivan Gruden, o katerem je pisal tudi Ivan Cankar. On je bil tisti, ki je mladim vedoželjnim otrokom posojal knjige in jim finančno pomagal pri izobraževanju; tudi Cankarju,« pripoveduje Mirjam Suhadolnik, predsednica TD Blagajana Vrhnika, zdajšnjega naslednika Društva za olepšavo trga Vrhnike in okolice, petega turističnega društva, ki so ga ustanovili na slovenskem ozemlju še pred prvo svetovno vojno. Ob tem se nasmehne: »Društvo so ustanovili veljaki, magnati; kako zelo se je odtlej spremenil značaj društev …«
Ivan Gruden (ki je imel hčer Olgico, v katero je bil Cankar zaljubljen in ji je napisal sonet Olgici Grudnovi) je novemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici, nadaljuje pripoved o začetkih društva Mirjam Suhadolnik. »Velik del tega zemljišča je še vedno v lasti TD Blagajana Vrhnika. Gruden je umrl leta 1906, leto zatem pa mu je društvo postavilo spomenik na Sv. Trojici. In ta človekoljubni davkar je grabil stezice, urejal potke, park …« Cankar ga opisuje v svojem delu Aleš iz Razora: »Vrhnika, prečuden kraj. V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal. Šli so mimo, videli so bele hiše, bele ceste in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kot ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi …«To delo je spomenik Vrhniki, pravi sogovornica.
Dragocena zapuščina ustanoviteljev
Veljaki so v društvo vlagali svoj denar, kupovali in prodajali zemljišča, jih upravljali. »Tako imamo še vedno v lasti tri pomembne lokacije na Vrhniki: poleg Sv. Trojice tudi Močilnik in Star maln. Društvo je pred drugo svetovno vojno kupilo tudi zemljišče na Planini nad Vrhniko in postavilo prvi razgledni stolp, ki so ga med drugo vojno porušili Italijani. Po vojni je postavilo nov stolp, zdajšnji, ki so ga pred časom prenovili. TD je potem predalo zemljišče planinskemu društvu, ki ima zdaj na Planini tudi novo kočo (odprto v letošnjem letu, op. p.),« razlaga predsednica TD Blagajana Vrhnika. Njeno poznavanje zgodovine društva in Vrhnike je osupljivo, v pripovedovanje o njej pa vpleta zanimive zgodbe o ljudeh in dogodkih.
Branje Cankarjevih del
Močilnik, zatrepna dolina, je sicer ena največjih vrhniških zanimivosti. Tukaj se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Nedaleč od gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami, imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov – Jazona in Argonavtov po Ljubljanici. Na tem mestu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Vrhnika se Argonavtov spomni vsako leto v času festivala Argonavtski dnevi (ki jih je, mimogrede, začelo turistično društvo).
A društvo se tukaj sooča s številnimi težavami, ki jih prinaša še zlasti deljeno lastništvo nekdaj prikupne, v kamen in les »oblečene« hiše. »V 30. letih prejšnjega stoletja je društvo tukaj postavilo prvo kolibo, okrepčevalnico. V 60. letih pa je predalo del svoje lastnine tedanjemu Mercatorju – v zameno za obnovo starega dela, ki je ostal v lasti društva. Pri čemer je bilo odločeno, da objekt tudi naprej posluje kot celota.« A z menjavo lastnikov prodanega dela in menjajočimi se najemniki (zdaj je v stavbi FKK Wellness Močilnik) so se stvari zapletale, težko, če ne že nemogoče je bilo tukaj razvijati uspešno in enovito turistično zgodbo. Klobčič težav pa se je samo še debelil … »In imeli smo dovolj. Kot društvo nimamo dovolj moči za enakovreden ’boj’, lahko pa po svoje oživljamo Močilnik. In tako smo se domislili branja Cankarjevih besedil v Močilniku, vsako sredo, v parku, kjer je utica; od septembra leta 2016 se dobivamo in beremo. Danes (28. novembra, op. p.) imamo že 116. branje. Beremo vse leto, tudi pozimi. V soju naglavnih svetilk, ob ognju, pogrejemo se s čajem in beremo. Cankarjeva prozna besedila in poezijo; Cankar je bil namreč tudi odličen pesnik.«
V Cankarjevem letu, ki se počasi končuje (letos je stoletnica njegove smrti), so branja Cankarjevih besedil pripravili tudi na drugih lokacijah društva (v Starem malnu in na Sv. Trojici) ter drugod – v sodelovanju z drugimi društvi in ustanovami na Vrhniki. »Mi živimo s Cankarjem – in Cankarjevim letom. Imeli smo tudi prvi dogodek v Cankarjevem letu: branje njegovih del, 2. januarja,« pove Mirjam Suhadolnik.
Živahno v Starem malnu
Na Sv. Trojici, priljubljeni razgledni točki nad Vrhniko, društvo občasno prireja branja, sem in tja povede po njej obiskovalce, aktivnejše pa je v Starem malnu, ki ga od leta 2016 spet upravlja (pred tem ga je oddajalo). V zavetju gozda, v zelenem okolju, ima okrepčevalnico, tukaj je manjši bazen, v katerem se je mogoče poleti okopati, v čisti vodi – kar dokazujejo raki, ki se v njej odlično počutijo, pove sogovornica. Staro mlinsko kolo in jez spominjata na nekdanji mlin. Od tod je mogoč tudi sprehod do Lintverna, izvira potoka Bele, kraškega sifona. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. Izvir Lintvern je opisal že J. V. Valvasor, ki je pisal, da Lintvern bruha zmajeve mladiče, verjetno pa so bili to »le« mladiči človeške ribice. Pot do Lintverna so pred kratkim obnovili.
V Starem malnu pa ima društvo tudi zanimiv dogodek: postanek ljubiteljev znamke Peugeot 205 na turneji Europ’Raid, ki so se v njem prvič ustavili leta 2016, ko jih je bilo okoli dvesto; letos jih je bilo že 750, je povedala sogovornica. V Cankarjevem letu so se seveda vsi udeleženci fotografirali s pisateljevimi znamenitimi brki.
Ko je turizem na Vrhniki cvetel
Turistično društvo je bilo več kot stoletje ključno za razvoj turizma na Vrhniki. »Še zlasti močno obdobje za vrhniški turizem so bila 60. in 70. leta, pred odprtjem avtoceste, na katero se je preusmeril promet skozi Vrhniko. Takrat je imelo društvo tudi avtokamp, turistično pisarno … Na Vrhniki smo takrat našteli od 35.000 do 40.000 prenočitev na leto, zahvaljujoč številnim prehodnim gostom. Zdaj jih je nekajkrat manj.« Leta 2003 je društvo odprlo turistično-informacijski center, ki pa je leta 2006 prešel pod okrilje novega Zavoda Ivana Cankarja, ki ga je ustanovila občina. Ta je prevzel tudi ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju turizma na Vrhniki, »društvo pa je postalo nevladna organizacija z znatno manjšimi finančnimi sredstvi,« pripoveduje Mirjam Suhadolnik, ki predseduje društvu že dobrih deset let.
Ljubezen do kraja, do ljudi, do ustvarjanja
Kaj jo motivira, da predseduje društvu? »Že prej sem bila aktivna članica društva. Rodila sem se na Vrhniki, tukaj živim že vse življenje. To je moj dom in ne bi ga zamenjala za noben drug kraj na svetu,« se nasmehne sogovornica. »Vselej sem se tudi ukvarjala s kulturo, ki je neposredno povezana s turizmom, pogosto so me povabili za govornico na prireditvah ali prosili za pomoč pri organizaciji večine prireditev na Vrhniki, še ko sem bila v službi. To je moj način življenja. Ljubezen do ustvarjanja in ljudi. Velikokrat je dela preveč in tedaj se vprašam: ’A si morala spet obljubiti, da boš naredila to in ono?’ A nikoli mi ni žal, da prevzamem delo.«
Sicer pa meni, da so društva za uspešen razvoj turizma izjemno pomembna. »Turizem smo ljudje. Turistična društva združujejo prostovoljce, ki radi počnejo, kar počnejo. S srcem in za kraj, v katerem živijo in s katerim dihajo.« Meni, da TD Blagajana Vrhnika s svojim delovanjem, povezovanjem z drugimi društvi, tudi od drugod po Sloveniji, zelo pripomore k promociji kraja. »Gremo pa lahko le po malih korakih, ker imamo skromne finance, spopadamo se z zelo veliko birokracije …« Društvo ima sicer okoli tristo članov, približno desetina jih je aktivnih, »se nam pa pridružujejo tudi mladi«, zadovoljno pove sogovornica.
Cankar za vse življenje
Za konec se vrneva k Ivanu Cankarju. Ali meni, da ga slovenski turizem dovolj poudarja? »Vsekakor bi ga lahko bolj promovirali. Njegova dela so tudi prevedena v več tujih jezikov. Če ga ljudem predstaviš na pravi način, skozi zgodbe, vidiš, da jim zbudi zanimanje. Zanimiv spominek so, na primer, miniaturne črtice Ivana Cankarja – čudovito darilce. In skodelica Cankarjeve kave. In ne, ni še prebrala vseh njegovih del, se nasmehne, »brala ga bom do konca življenja«.
Mateja Gruden
