Pot Slakove in Pavčkove mladosti je dolga dobrih dvanajst kilometrov, pohodnik na njej premaga 190 metrov višinske razlike, prehodi jo v približno treh urah. Začenja se v Mirni Peči pred cerkvijo sv. Kancijana in konča pri Osnovni šoli Toneta Pavčka. Osrednja točka poti, najzanimivejša, najbolj poučna in sila zabavna, pa je Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka.
»Od odprtja muzeja smo gostili že več kot štiri tisoč obiskovalcev iz Slovenije, čedalje pogosteje prihajajo tudi iz tujine. Pred kratkim so si muzej z velikim zanimanjem ogledali učitelji iz vse Evrope, turisti iz Mehike, Španije …« v omenjenem muzeju razlaga njegova strokovna sodelavka Ljudmila Bajc. V bližajoči se glavni turistični sezoni bo tujih obiskovalcev zagotovo še več, saj številni potujejo proti hrvaškemu morju tako rekoč skoraj mimo Mirne Peči.
V muzeju izvemo skoraj vse o dolenjskem virtuozu na diatonični harmoniki Lojzetu Slaku, ki je otroštvo preživel pri stari mami in stricu na Malem Kalu. Tod je spoznal harmoniko, s katero je bil
pozneje nerazdružljiv. »Imel je izjemen posluh in je do popolnosti usvojil ter obvladal diatonično harmoniko. Za boljše izražanje je iznašel in ji dodal poseben gumb, znan kot Slakov gumb,« pripoveduje Jože Barbov, predsednik Turistične zveze Dolenjske in Bele krajine na domačiji Barbovih pri spomeniku Lojzeta Slaka, ki je virtuoza tudi osebno poznal.
Do spomenika vodi pot s 37 okroglimi betonskimi tlakovci, ki so razporejeni kot tipke na diatonični harmoniki z znamenitim Slakovim gumbom. Ima pa muzej tudi poseben oder, na katerem obiskovalca pričaka diatonična harmonika, na katero lahko zaigra in še kaj zapoje ter posname svoj videospot!
Samo štiri kilometre od Mirne Peči pa je Spominska zbirka pesnika Toneta Pavčka – na dislocirani enoti na Pavčkovem domu v Šentjuriju, kjer so na ogled pesnikove slike, knjige in nekaj njegovih osebnih predmetov. Tudi Tone Pavček ima kamniti spomenik kot njegov sorojak Lojze Slak, le da pri cerkvici sv. Jurija, kjer je v obliki potke do bližnje lipe položenih 42 betonskih tlakovcev, kolikor je Pavčkovih objavljenih del.
Besedilo in foto: Gorazd Bedrač
