Sušilnica sadja iz leta 1938 s pečjo na drva, črna kuhinja, stara gostilniška klet, vodnjaki, kašče in kozolci, Marijini kapelici, hiša skladatelja Marija Kogoja, zbirka kmečkega orodja, čebelnjak z razglednim panjem; tradicionalne prireditve, ki oživljajo dediščino, kot so Praznik pomladi, Praznik suhega sadja in največja razstava jaslic v Sloveniji; obujanje starih šeg in navad … To je Gradež, vas pri Turjaku, kjer so iz spoštovanja do dediščine in v želji, da ne bi utonila v pozabo, pred petnajstimi leti ustanovili Društvo za ohranjanje dediščine.
Z Zdenko Zabukovec, ki je pri društvu pristojna za seznanjanje javnosti z njihovim delom ter dogajanjem na Gradežu in v njegovi okolici – tod so grad Turjak in rojstne vasi znamenitih literatov Primoža Trubarja, Josipa Stritarja in Frana Levstika, zato so ti kraji znani tudi kot »zibelka slovenske književnosti« –, ureja spletno stran društva, je pa tudi tajnica društva in na splošno »deklica za vse«, kot pove napol v šali in napol zares, sva se pogovarjali ob topli peči v sušilnici sadja. V njej so se v teh dneh sušili kakiji, zadnje letošnje sadje, ki so ga posušili. V sosednji izbi se police šibijo od vreč, polnih letošnjega »pridelka«: suhih sliv, hrušk, jabolk in kakija.
V stari peči na drva sicer sušijo večinoma sadje, ki ga kupi društvo (če je le mogoče, če je letina dobra, ga kupujejo od bližnjih in znanih sadjarjev), so pa vrata sušilnice odprta tudi za druge, ki bi želeli v njej posušiti svoje sadje.
To je na Gradežu sušeno na star, ekološki način. Sušilnica z zidano pečjo na drva je edinstven primer ohranjene tehnološke in kulturne dediščine, v Sloveniji pa naj bi bila edina še delujoča vaška sušilnica sadja. Zgrajena je bila leta 1938, potem ko je turjaško sadjarsko in vrtnarsko društvo poskrbelo za zasaditev sadovnjakov. Zatem je sušenje zamrlo, leta 2003 pa so krajani s pomočjo občine (Velike Lašče) sušilnico obnovili.
Poklon dediščini
In prav obnova sušilnice je spodbudila ustanovitev Društva za ohranjanje dediščine (leta 2004), pripoveduje Zdenka Zabukovec, obenem pa je med vaščani zasejala vprašanje, kaj bi še lahko ponudili obiskovalcem. Na »seznamu« so se pozneje znašli še črna kuhinja, stara gostilniška klet, vodnjaki, kašče in kozolci, Marijini kapelici, hiša skladatelja Marija Kogoja, zbirka kmečkega orodja z blizu štiristo razstavnimi predmeti in čebelnjak z razglednim panjem.
Dediščino Gradeža si lahko obiskovalci ogledajo na tradicionalnih prireditvah društva: Prazniku pomladi, poletnem Večeru na vasi, Prazniku suhega sadja na pragu jeseni in na razstavi jaslic V skritih kotičkih Gradeža, ki jo odpirajo 15. decembra (lani je bilo na njej na ogled več kot 350 jaslic različnih ustvarjalcev). Kako pa si lahko ljudje ogledajo zanimivosti v vasi, ko ni prireditev in vodenih ogledov? »Vse si lahko ogledajo – najlaže po vnaprejšnji napovedi, sicer pa je na vratih sušilnice objavljena telefonska številka, nekdo od članov društva bo zagotovo dosegljiv in bo obiskovalce lahko popeljal po vasi,« pove sogovornica.
Ohranjanje dediščine se ji zdi izjemno pomembno: »Moramo vedeti, od kod izviramo, kaj pomenijo naše korenine, kaj nas zaznamuje v nekem okolju, kaj so nam dali naši predniki …«
Nazaj v rodno vas
Zdenka Zabukovec se je v društvo sicer včlanila pred sedmimi leti, po upokojitvi. Je profesorica slovenščine in primerjalne književnosti – »zibelka slovenske književnosti« je torej pravšnje okolje zanjo? Res je, pokima, tako, denimo, vsako leto znova uživa na pohodu po Trubarjevi rojstni fari, ki ga društvo pripravlja v okviru Praznika suhega sadja – bodisi kot vodnica bodisi kot udeleženka in poslušalka zgodb o Trubarju, kajti vselej je mogoče izvedeti kaj novega, se nasmehne. Ponosna je, da živi na območju, kjer so zapustili sled tako veliki možje.
Na Gradež se je preselila iz Ljubljane – pred dobrim desetletjem, a so jo na vas vse življenje vezali prijetni spomini, saj je od tod njen oče in na Gradežu je preživela del svojega otroštva. Zato, pravi, se je »vrnila v rodno vas«. V društvu, ki šteje skupaj malce več kot devetdeset članov – ožji del vasi ima okoli osemdeset prebivalcev, ves Gradež pa približno 250 –, so tudi sicer ljudje iz drugih krajev, bližnjih, pa vse do Ljubljane.
Kako pomladiti društvo?
Ob omembi članstva pa se sogovornica dotakne najbolj pereče težave društva – in turističnih društev v Sloveniji na splošno: pretežno starejšega članstva. »Kar nekaj jih je starejših od 80 let, še več jih ima 70 let in več. Če si bomo želeli ohranjati tukajšnjo dediščino tudi v prihodnje, bomo morali pomladiti društvo. A kako? To je naša glavna težava. Kaj ponuditi mladim, da bi jih pritegnili medse? Starši pripeljejo svoje otroke, ki pojejo na razstavi jaslic, na primer, a mi bi potrebovali tudi njih, torej starše. Da bi sčasoma prevzeli naše delo, ko ga ne bomo več mogli opravljati. Pri čemer se zavedamo, da tempo življenja to komajda dopušča, da so mlajše generacije prezaposlene.«
Kar zadeva prostovoljstvo, meni, da imajo zagotovljeno prihodnost društva s humanitarno noto. Za druga ni tako prepričana … Pa vloga društva kot povezovalca ljudi, pobudnika dogajanja, še zlasti v manjših krajih, na vaseh? »Zagotovo imajo društva na vaseh oziroma v manjših krajih močno povezovalno vlogo. In skorajda ni kraja, ki ne bi imel nečesa, kar lahko ponudi obiskovalcem. Kdo bi se sicer ukvarjal s turizmom v manjših krajih, če ne društva?«
Turizem v Velikih Laščah
Kaj pa meni o tem, da so Velike Lašče kljub temu, da so »zibelka slovenske književnosti« in premorejo dovolj zgodb (in zanimivosti), turistično dokaj spregledane? »Turizem prej ni bil prepoznan kot večja priložnost občine, da bi ga ta sistematično razvijala – čeprav je vselej podpirala naše društvo. Ne vem, ali je v naši občini sploh kakšno prenočišče … Zdaj se to spreminja, občina se bolj vključuje v prizadevanja za razpršitev turističnega obiska Ljubljane v regijo Osrednja Slovenija, katere del so tudi Velike Lašče.«
Društva povezujejo ljudi
Zdenka Zabukovec je tesno vpeta v delo društva – kot pišoča o njem in o območju, kjer živi, tudi fotografiranje je njena domena, sodeluje pri vseh opravilih društva, pri vseh njegovih prireditvah, pa pri pogostitvah, ki jih pripravlja društvo ob dogodkih na, recimo, bližnji Trubarjevi domačiji … A meni, da bi moral vsakdo v društvu delati predvsem tisto, kar ga veseli – tisto, za kar si rad vzame čas. Sicer bo v društvih čedalje manj ljudi …
Da so za skupnost društva pomembna, o tem pa ni dvoma: »Zagotovo smo zaradi Društva za ohranjanje dediščine na Gradežu bolj povezani med seboj, kot bi bili, če ga ne bi bilo – in tudi zato je življenje na vasi prijetnejše.«
Mateja Gruden
