Na terenu s Pavletom Hevko, predsednikom TZS

»Tako to nastaja – volontersko, z ljubeznijo«

»TZS je nevladna organizacija, ki združuje več kot 360 turističnih društev in kar 30 tisoč predanih prostovoljcev,« vse tiste, ki se v lokalnih turističnih društvih odločijo za prostovoljno delo, v svoji javnih nastopih rad izpostavi Pavle Havka, predsednik Turistične zveze Slovenije (TZS). Slednja brez prostovoljcev morda sploh ne bi mogla obstajati, zagotovo pa bi bilo njeno delovanje močno okrnjeno.

Na položaj predsednika – sicer izvoljena, hkrati pa prostovoljna funkcija – se je povzpel s položaja podpredsednika Republiškega turističnega drobnogleda, dolgoletne akcije TZS-ja, v kateri poleg njega sodelujeta še dva prostovoljca – predsednik Karl Vernik ter članica Duša Podbevšek – Bedrač. Omenjena trojica patruljira po Sloveniji in na podlagi svojih opažanj izboljšuje njeno podobo. Tovrstne patrulje imajo korenine v času pred osamosvojitvijo, ko so bile znane pod imenom Republiška turistična patrulja, nam zaupa Duša Podbevšek in dodaja, da so v zadnjih desetletjih Slovenijo prečesali po dolgem in počez ter jo dodobra polepšali. »Ljudje nas še vedno poznajo pod imenom patrulja in so vedno veseli, ko pridemo k njim, saj nismo inšpekcija in ne kaznujemo, pač pa se trudimo za izboljšave. V zadnjih letih smo poskrbeli za številna divja odlagališča, zlasti na Krasu in Dolenjskem, naša zasluga pa so tudi lepo urejena počivališča ob cesti. Seveda gre tudi za promocijo Slovenije,« nam Podbevškova predstavi bistvo akcije. Zaradi izrednih razmer po pandemiji koronavirusa so se v njej trenutno osredotočili na manj znane in bolj oddaljene slovenske turistične bisere.

Hojte k nam!

Nanje se je usmeril tudi Hevka, ki se je po koncu karantene podal na še en prostovoljski podvig – s kratkimi filmi je začel promovirati manj znane turistične destinacije. Uvodnega je posnel v Planini pri Rakeku, kjer živi. V njem je v skladu poslanstvom promocije skritih zakladov Slovenije med drugim izpostavil Planinsko jamo, »v kateri si lahko ob strokovnem vodstvu in s čolnom ogledate raznolike dvorane, številna čudovita jezera in kapnike. Imeli boste kaj videti, saj je to največja vodna jama v Sloveniji. Morda vam uspe ugledati tudi človeško ribico, ki ne živi le v Postojnski jami.«

Med občinstvom je bil najuspešnejši promocijski filmček o Pomurju, ki si ga je na facebooku ogledalo rekordnih 100 tisoč gledalcev. Morda zaradi inovativnega pristopa in Pavleta, »vašega pilota po Pomurju,« kar daje jasno vedeti, da je bil film posnet iz zraka. Po mnenju Hevke je bolj kot to k uspehu filma pripomogla »dobrodušna narava tamkajšnjih ljudi, na katere v osrednji Sloveniji radi pozabljamo.« Podoben uspeh je doživela premiera film o Črnomlju, ki ga je domačinka Nada Moravec pospremila z naslednjim zapisom: »Hojte k nam! Skoraj vse lepote Bele krajine so čudovito predstavljene.«

Neprofesionalni pristop, ki je bližje ljudem

Gre za diplomatsko precej naporno misijo, saj je treba paziti, da se izpostavi prav vse občinske znamenitosti. »Ljudje so zelo občutljivi, zato namerno ničesar ne izpustimo. S tem namenom angažiram lokalno skupnost, župana. Vedno prosim, naj mi označijo vse tiste točke, ki jih velja izpostaviti,« logistične skrivnosti razkriva Hevka, ki je hkrati organizator, režiser, glasbeni opremljevalec pa tudi glavni igralec.

Poleg že omenjenih krajev smo doslej lahko občudovali še Novo Gorico, Izolo z okolico, Ivančno gorico z okolico, Dol pri Ljubljani in še nekaj drugih doslej spregledanih destinacij. Hevka v svoje prostovoljno udejstvovanje nadvse rad vključuje tudi svoje hobije, od letenja do čebelarjenja, ki ga posebej izpostavi v promocijskem filmu o Ivančni Gorici in v katerem med drugim izvemo, »da so v Višnji Gori postavili obeležje kranjski čebeli, živopisen čebelnjak in Hišo kranjske čebele, v kateri bo kmalu deloval tematski muzej o tej avtohtoni vrsti slovenske čebele, ki bo nam in svetu predstavljala najbolj marljivo, delovno in skrbno čebelo na širnem svetu – kranjsko sivko ali po latinsko Apis Carnica.« Posebno pozornost posveča tudi cerkvam in samostanom – od cisterijanskega samostana Stična do bazilike Marijinega vnebovzetja na Sveti gori – in med snemanjem se je tako že porodila nova ideja o posebni promociji verskega turizma, če bo čas dopuščal, pa tudi lovskega ter golf turizma.

»Odločila sva se za neprofesionalen pristop, zato je vse skupaj posneto s telefonom. Ko gledaš vsebine na družbenih omrežjih, začutiš, kaj je plačano, sponzorirano in je stalo 20 tisoč evrov. Ljudje imajo dovolj tovrstnih vsebin, ki so nekje nad oblaki. Raje imajo zadeve, ki so narejene s srcem,« bolj ‘ljudski pristop’ zagovarja Pavletov snemalec.

Na snemalnem podvigu v Sevnici se jima pridružim, in takoj mi postane jasno, da je Pavle Hevka v avtu kot riba v vodi, kar ne preseneča, saj je zaposlen kot vodja projekta vzdrževanja cest v Družbi za upravljanje investicij (DRI). Med vožnjo proti Sevnici tako že organizira naslednji podvig, se dogovarja z župani ter zbira glasbeno podlago naslednjega filma, ki mora biti lokalno obarvana, kar pomeni, da so zaželeni lokalni izvajalci. Zdi se mi, da je Pavletu težko najti pesem, ki bi se lahko kosala z glasbeno uspešnico Lepa si Slovenija v izvedbi Darje Gajšek, njegove daleč najljubše izvajalke.

Med sevniškimi graščaki

V Sevnici se nemudoma odpravimo na sevniški grad, ki stoji na razglednem griču nad starim mestnim jedrom Sevnice. Na mestu sedanjega je nekoč stal grad, ki je bil verjetno sezidan v prvi polovici 12. stoletja. Danes je njen del tudi Lutrovska klet, ki naj bi jo občasno obiskoval Jurij Dalmatin. Na terasah grajskega pobočja raste 500 trt modre frankinje, njeni pridelki pa so shranjeni v Kleti modre frankinje. Grajski park sestavljajo pohodne poti, kamnite plastike, označene energijske točke in mogočna drevesa. Grad je še danes glavno središče sevniškega družbenega in družabnega življenja, saj v njem potekajo seje občinskega sveta, poroke, razstave, sprejemi, izjemno bogat pa je tudi otroški program – od izdelovanja lutk, lutkovnih predstav ter animiranega ogleda gradu, med katerim otroci v grajski spalnici prebujajo grofa Moškona, slednji pa jih kdaj pa kdaj za kazen zapre celo v grajsko ječo.

»Grofa Moškona, ki deluje v okviru Društva sevniških graščakov, zelo radi povabimo na grad. V parku prirejamo tudi veličastne poroke, ki vključujejo odpiranje penine z mečem, grajski ples, sodeluje pa tudi pri projektu modre frankinje, zato ga vabimo na trgatev,« program predstavi Mojca Pernovšek, direktorica Javnega zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinsko dejavnost Sevnica.

»Vsi sodelujemo pri projektu modre frankinje, če ne drugače, ob degustaciji,« ji v besedo skoči župan Sevnice Srečko Ocvirk. Izjemen pripovedovalec zgodb nam med drugim zaupa, da je bilo v času zadnje ameriške predsedniške kampanje kar naporno, saj so pri iskanju korenin prve dame Melanie Trump v Sevnico dobesedno drli predstavniki tujih medijskih hiš; od televizijskih postaj CNN in BBC do časopisov, kot sta Deutsche Welle in La Republike.

O Melaniji in Titu

»Tujim medijem je bilo nepojmljivo, kako kvalitetno živimo in bivamo pri nas. Tega niso mogli razumeti ne ameriški ne evropski mediji, saj vse skupaj spremljajo samo na podlagi statističnih podatkov, se pravi iz bruto prihodka na občana. Prišli so tudi s svojo predstavo o tem, da smo živeli v totalitarizmu, diktaturi, za železno zaveso,« nam je zaupal nekaj prigod iz doslej največjega sevniškega promocijskega preizkusa.

Mimogrede je padel tudi predlog, da bi Turistična zveza Slovenije in občina Sevnica v teh kriznih časih združili moči v skupni promocijski akciji Sevnice in Slovenije in bi 65 svetovnim medijskih hišam, ki so Slovenijo že spoznali med prvo Trumpovo predvolilno kampanjo, poslali pozdrave iz Slovenije ter hkrati izrazili podporo sonarodnjakinji Melanii Trump.

»Treba se je distancirati od političnega dogajanja. Zakaj bi se opredeljevali do predsedniške kampanje v drugi državi? Naša zgodba je Melania,« je sevniški župan predstavil svojo vizijo.

Za slovo smo se v slaščičarni Julija posladkali s slastno melanijino torto, župan pa nam je postregel z zgodbo o tem, da se je nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito s svojo drugo ženo Herto Haas na začetku zveze rad sestajal kar na bližnji razgledni točki Lisca. Lahko si je predstavljati, s kakšnim sladostrastjem bi omenjeni zgodbi prisluhnili tuji mediji, ki nas na vsak način poskušajo spraviti za nekdanjo železno zaveso.

Polona Frelih