Otok ljubezni v Ižakovcih je naravni otok, ki je dobil ime po ljubezenski romanci med beltinsko grofico Marijo Zichy in mlinarjevim sinom Petrom Družinom. V občini Beltinci pa je še precej drugih znamenitosti.
Ste si tudi vi v tem mesecu na koledarju obkrožili 14. februar? Na ta dan po vsem svetu praznujejo valentinovo in si izkazujejo ljubezen – največkrat s pošiljanjem voščilnic (pogosto anonimnih) in izmenjavo daril. Tudi Slovenci nismo izjeme pri tem, čeprav je imel god svetega Valentina v naših krajih drugačen pomen.
Poznan je pregovor, da Valentin – prvi spomladin – prinese ključ do korenin, zato se po starem kmečkem koledarju ta dan začne prvo delo v vinogradih in na vrtovih. Poleg tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptički (ti se sicer ženijo tudi na gregorjevo in vincencijevo); v Beli krajini pa pravijo, da se z valentinovim začne prvi spomladanski dan. A naj bo tako ali drugače, mi vse romantične duše ta mesec vabimo na Otok ljubezni.
Ali ste vedeli, da je Otok ljubezni v Ižakovcih naravni otok, ki je dobil ime po romanci med beltinsko grofico Marijo Zichy in mlinarjevim sinom Petrom Družinom? Zgodba pravi, da je bila zadnja plemiška družina, ki si je lastila grad v Beltincih od leta 1881 do druge svetovne vojne, rodbina Zichy. Zapisi pričajo, da so se zadnje beltinske grofice Marije Ifigenije Zichy ljudje spominjali kot dobrosrčne in blage ženske, kar naj bi njeni najbližji sodelavci radi izkoristili. Prav tako o njej kroži zanimiva tragična zgodba o ljubezni med njo in preprostim kmečkim fantom. Ohranjeni zapisi kažejo, da si je zaradi nesrečne ljubezni fant vzel življenje, grofica pa ga ni nikoli pozabila in se zaradi njega ni nikoli poročila ali imela potomcev. Umrla je leta 1977, z njeno smrtjo pa se je končala tudi doba beltinskih grofov.
Domačini pravijo, da njeno srce, ki je bilo polno ljubezni in bridke bolečine, ni strohnelo, da grofica še danes blodi po mürskih gozdovih na Otoku ljubezni, kjer sta se s Petrom Družinom rada skrivaj sestajala, da fanta še kliče in išče. Kljub vsemu pa ostaja grofica podoba dobrote, ki iskreno privošči ljubezen drugim; še več, nekateri celo verjamejo, da lahko prav Otok ljubezni pomaga starim in mladim pri uresničitvi njihovih najbolj skritih želja. Vsekakor pa se mora o ljubezenskih učinkih in lepotah Otoka ljubezni prepričati vsak sam.
Po ljubezenski napoj na Muro
In očitno tovrstne učinke preizkušajo mnogi, saj je Otok ljubezni v vasi Ižakovci v bližini Beltincev ena najbolj priljubljenih izletniških točk tega dela Slovenije. Otok se ponaša tudi s plavajočim mlinom na Muri in brodom, ki ohranja starodavni način prečkanja reke. V Brežni hiši ob mlinu je stalna razstavna zbirka Büjraštvo na reki Muri, ogledate si lahko tkalsko delavnico s prikazom preje lanu, posebno doživetje pa obiskovalcem pripravijo ob ognju v pokritem kurišču z büjraško malico ali bogračem iz kotlička.
Ste vedeli, da je še pred nekaj desetletji na Muri delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo prek vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina? Mlin v Ižakovcih je bil zgrajen leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih (kumpih). V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, rženo, pirino in koruzno moko.
Konec januarja je umrl Vladimir Babič, zadnji mlinar na Muri, ki je vse do konca živel kot pravi kleni mlinar. Mirč, kot so ga klicali domačini v Veržeju, je namreč vsa leta ostal zvest tradiciji. Njegov Babičev mlin je ena največjih turističnih znamenitosti Prlekije.
Sicer pa sta brod v Ižakovcih in brod v Melincih dva od skupno štirih brodov, ki še vozijo po Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se po reki pomika z rečnim tokom. Vsekakor gre za eno tistih dogodivščin, ki jo je na Muri preprosto treba doživeti!
Büjraštvo na Muri
V Brežni hiši v Ižakovcih je na ogled tudi stalna razstava z naslovom Büjraštvo na reki Muri. Mura je namreč poplavljala bregove, odnašala mline in brode ter ob naraslih vodah iskala nove poti, ki so jemale obdelovalno zemljo, hiše in ljudi. Zato so se domačini organizirali in jo začeli utrjevati, büjrati, ter preprečevati nenadzorovano meandriranje in erozijo levega in desnega brega. Namen büjraških vegetativnih gradenj je bil, da spet porastejo in utrdijo bregove reke. Največ del na Muri so opravili v zimskih mesecih, ko je imela najnižji vodostaj.
Büjraši, delavci na reki Muri, pa so živeli neposredno ob reki. Zaposleni so bili v vodnogospodarskem državnem podjetju, ki je strokovno skrbelo in izvajalo urejevanje reke Mure. Büjraštvo v preteklosti ni bilo ravno cenjeno delo, saj so na büjraše gledali posmehljivo; ker so imeli običajno končano le osnovno šolo, so rekli, da »so dobri za material voziti in ga v vodo metati« ali »Za büjraša si sposoben, za drugo ne; büjraš fufnjaš, na Müri talige füraš!« Mi naj dodamo le, da je omenjena razstava v zimskih mesecih med decembrom in marcem običajno zaprta oziroma je ogled mogoč po predhodnem dogovoru.
Na Büjraške dneve v avgustu
Smo vam vzbudili zanimanje za spoznavanje Otoka ljubezni, Mure in büjrašev, a je februar za obisk premrzel ali tja ne morete? Nič hudega, v Ižakovcih tradicionalne Büjraške dneve organizirajo že tri desetletja v avgustu. Ti so spomin na büjraše, hkrati pa prikazujejo to tradicijo naslednikom in obiskovalcem ter prenašajo njihove vrednot na prihodnje rodove. Če boste naštetemu dodali še kakšno drugo znamenitost občine Beltinci – na primer ogled prekmurske domačije, grada Beltinci, cerkve sv. Ladislava, spominske sobe Ivana Jeriča in stalne razstave replik starih koles na prostem v beltinskem parku –, boste ta del Slovenije zagotovo ohranili v lepem spominu. In kdo ve – mogoče se vam uresniči tudi kakšna (skrita) ljubezenska želja …
Katja Željan
Rubriko Na potep pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.
