Evropska popotniška zveza (ERA), ki med prebivalci evropskih držav že več kot 50 let promovira hojo, pohodništvo, ustvarjanje poti, čezmejno izmenjavo znanja in zagotavljanje pravic prostega dostopa do narave, je lani obeležila vseevropsko leto pohodništva oziroma Evrorando, po naše Evropohod, kar pomeni, da so pohodniški navdušenci vse leto raziskovali evropske pešpoti. Zaradi epidemija covida, ki je še dodatno spodbudila preživljanje prostega časa v naravi, so pohodniško mrzlico podaljšali še za eno leto. Zato se s Komisijo za evropske pešpoti Slovenije (KEUPS) tudi v letu 2022 lahko enkrat na mesec odpravite na izlet po pohodniški poti E6.
Veseli druščini kakih 150 pohodnikov sem se pridružila zadnjo februarsko soboto. Dan je bil sončen, novice pa izjemno tragične, saj je le nekaj dni prej v Evropi spet izbruhnila vojna. »Ob prizorih, ki jih spremljamo po televiziji, se lahko zavedamo, kako srečni smo, ker lahko hodimo v miru,« je zbrane uvodoma nagovoril Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti. Izpostavil je, da je eden od ciljev Evropohoda tudi krepitev medsebojnega razumevanja med evropskimi državljani. Še posebno v tokratni izvedbi, ki poteka pod sloganom prijateljstvo, v smislu tesnejšega sodelovanja med evropskimi popotniškimi organizacijami za pohodnike, popotnike, sprehajalce.
Pohod smo začeli v Hrastovljah, gručastem naselju v neposredni bližini kraškega roba. Nad vasjo stoji na apnenčasti vzpetini tabor – obzidje iz konca 16. stoletja, ki obdaja troladijsko romansko cerkvico Sv. Trojice iz 12. stoletja. Cerkev je ena najstarejših v Istri, v njej pa so znane freske Janeza s Kastava iz leta 1490, ki jih je leta 1951 odkril domačin, kipar Jože Pohlen. Slikarije po svoje prikazujejo stvarjenje sveta in človeka, izgon iz raja, prizore iz pasijona in mrtvaški ples, kar so prizori, ki so kot nalašč za trenutne čase. Eden od ciljev Evropske popotniške zveze je tudi varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine, zato so pohodi vedno povezani tudi z ogledi. Ker je v Hrastovljah 36. kontrolna točka slovenskega dela evropske pohodniške poti E6, ki je znana tudi kot Ciglarjeva pot, v bližnji gostilni Jakomin hranijo tudi ustrezen žig in vpisno knjigo. Ob našem obisku je bila gostilna žal zaprta.
Mimo gostilne smo pot nadaljevali po kolovozu v dolino med hribom Lačna na levi in vrhom na desni. Po približno 30 minutah hoje smo prišli do travnika, ga prečkali in pot čez jarek in gozd nadaljevali do glavne ceste Rižana–Sočerga. Med pohodniki so vihrale zastave Evropske unije, Evropske pešpoti, PD Lisca in PD Radlje ob Dravi.
Prečkali smo cesto in mimo zbiralnika vode krenili rahlo navkreber po apnenčastem gričku. Kmalu smo zavili na pot proti vaški cesti, ki pelje do znamenite kubejske cerkvice in tabora. Pred cerkvico je res borov gozdiček, prijeten za oddih, a je burja tako brila, da smo si prigrizek raje privoščili v zavetju.
Knjižica in spominska značka
Med kratkim oddihom nam je gozdar Boštjan Košiček, Vodja območne enote ZGS Sežana na kratko predstavil rastlinski svet tega dela Slovenije, pozneje pa mi je v pogovoru predstavil še živalski svet. »Redko hodim v skupini. Bolj sem navajen hoditi sam, ampak tudi tako je zelo prijetno,« mi je zaupal svoje vtise.
Gozdarska zveza Slovenije je poleg Planinske zveze Slovenije, Zveze gozdarskih društev Slovenije ter Turistične zveze Slovenije soustanoviteljica Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji (KEUPS), ki med drugim skrbi tudi za ustrezno označitev celotne poti, ki poteka od prelaza Radelj do Strunjana. Označena je z rdeče-rumenimi markacijami (rdeči krog in rumena pika), na tanjšem drevju so znaki v obliki vodoravnih prog, v ustreznih presledkih pa je pot označena še z dodatnim znakom (rdečim ali rumenim) E6.
»Markacije nas od cerkve usmerijo navzdol v vas po stopnicah in strmi ulici. Ko pot prvič ostro zavije na desno, stopimo nekaj metrov z nje na levo,« je Tone Lesnik, nekdanji predsednik KEUPSA, pohodniško pot do potankosti opisal v knjižici Ciglarjeva pot, ki jo je Turistična zveza Slovenije izdala leta 2001 in je pri njih tudi še vedno na voljo. V knjižnici pohodniki zbirajo žige, in ko zberejo vse, kar pomeni, da so vso pot prehodili peš v eni smeri, lahko tudi v več etapah, bodo nagrajeni s spominsko značko.
Kmalu smo se znašli na asfaltni cesti Sv. Anton–Sočerga, po kateri smo pot nadaljevali proti saniranemu smetišču. Pred njim smo zavili na makadamsko cesto proti vasici Kocjančiči, ki stoji na južnem pobočju hriba Jazbine. Pot nas je vodila skozi vas in naprej mimo nasadov oljk in sadnega drevja. Ko smo se znašli na priključku ceste proti Sv. Antonu, se je odprl pogled na gozd nad hudournikom Rokava. Še nekaj korakov, in znašli smo se v naselju Dolane, od koder se je odprl lep pogled na Sv. Anton, Vanganel in koprski zaliv. Po kolovozu smo hodili med sadovnjaki in vinogradi, nato pa po borovem in hrastovem gozdu, skozi katerega smo prišli do asfaltne ceste, ki nas je pripeljala do naše končne destinacije – Marezig, istrskega naselja v severnem delu Šavrinskega gričevja. Pri vinski fontani s prečudovitim pogledom na Koprski zaliv smo z kozarčkom rdečega nazdravili za mir na svetu.
Okvirček: Potek Ciglarjeve poti in geografske značilnosti
Dolžina slovenskega dela poti E6 je približno 315 km, kar predstavlja približno 1/16 celotne E6 (od Finske do Grčije). Povprečna nadmorska višina poti je 620 m; najvišje se dvigne na Velikem Snežniku (1796 m), druga in tretja najvišja točka pa sta Mala Kopa na Pohorju (1450 m) ter Slavnik (1028). Sicer se pot izogiba višjim nadmorskim višinam ter višinskim razlikam in vodi pretežno po sredogorju.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: Jože Prah
