Na svetu bi težko našli deželo, ki ohranja tako bogato naravno in kulturno dediščino čebelarstva, kot jo Slovenija. Ljubezen do čebel in čebelarstva ima namreč v Sloveniji dolgo tradicijo. Zato ima zelo pomembno mesto v čebelarstvu Čebelarski muzej Radovljica v starem mestnem jedru, v tamkajšnji graščini. Kmalu po prvi svetovni vojni, ko je ponovno pričelo delovati Čebelarsko društvo za Slovenijo, ustanovljeno leta 1898, se je porodila misel o čebelarskem muzeju. In leta 1959 so v Radovljici odprli čebelarski muzej, pri čemer jih je vodilo – »da je v zgodovinskem razvoju slovenskega čebelarjenja toliko specifično našega in originalnega, da je vredno ohraniti poznejšim rodovom«.
»Naš muzej je najbolj obiskan od vseh na Gorenjskem, prihajajo celo turisti iz ZDA,« pravi Tamara Mlekuž, muzejska vodnica. Čebelarski muzej v Radovljici je edini tovrstni na Slovenskem, vse od odprtja pa hrani in predstavlja dediščino slovenskega čebelarstva. »Razstava je na novo postavljena leta 2021, je sodobna ter interaktivna. Obiskovalce najprej seznani z najpomembnejšimi temami, ki so zaznamovale slovensko čebelarstvo, in predstavi čebelnjake s svojimi posebnostmi,« začne vodenje po muzeju Tamara Mlekuž. Posebna pozornost je posvečena slovenskim čebelarjem, z Antonom Janšo na čelu, ki se je rodil 20. maja 1734 na Breznici pri Žirovnici. Vsako leto od 2017. naprej praznujemo svetovni dan čebel prav na krstni datum Antona Janše. »Deloval je kot učitelj na Dunaju, bil je človek 18. stoletja, obdobja Marije Terezije, ki je spodbujala razvoj čebelarstva in je v tistem času na Dunaju odprla čebelarsko šolo. Anton Janša je bil imenovan za prvega učitelja na tej njej in še danes mu je v parku Augarten posvečena spominska plošča tudi v slovenskem jeziku,« pove Tamara Mlekuž. Niza posebnosti slovenskega čebelarstva, med drugim so to panji kranjiči, ki obstajajo od sredine 18. stoletja in so okrašeni z različnimi podobami ter motivi.
»Takrat se je začenjala razvijati posebna zvrst ljudske umetnosti, poslikava prednjih deščic panjev – panjskih končnic. Osrednje mesto v muzeju ima prav zbirka panjskih končnic, njihova poslikava, kar je posebnost slovenskega čebelarstva, pa je zamrla šele v začetku 20. stoletja. Nikjer na svetu ne najdemo tako obsežne zvrsti ljudske umetnosti, pri kateri bi čebelarji krasili svoje panje z različnimi podobami. Obsežna zbirka je bogata po edinstvenih motivih, raznolikosti motivov in številčnosti. Najbolj znani panski končnici sta ‘hudič brusi babi jezik’ in ‘babji mlin’,« pripoveduje Tamara Mlekuž.
Še posebno zanimiv je obisk muzeja od maja do septembra, ko zaživi opazovalni panj z živimi čebelami in obiskovalci čisto od blizu spremljajo delo čebel v njem. Mlekuževa obiskovalcem nazorno razloži delo in življenje čebel, predstavi vlogo matice, ki zapusti panj, le kadar se gre plemenit in ob rojenju; pa čebele, ki so pretežni del čebelje družine (v enem panju je tudi do osemdeset tisoč čebel). Opiše življenje trotov, ki jih je v eni čebelji družini lahko več kot tisoč in ostanejo pri življenju le tako dolgo, dokler so potrebni za oploditev še neoplojenih matic. »Ko pojenja paša in v družini mine nagon po razmnoževanju in rojenju, se jih čebele nasilno znebijo. Ali jih pomorijo ali jih izženejo iz panja, da zunaj od lakote poginejo. Medtem ko lahko matica živi štiri leta in več, je življenjska doba čebel delavk kratka – v pašni dobi živijo samo šest tednov, jesenski zarod pa se ohrani čez zimo do spomladi,« pove Tamara Mlekuž. Ne pozabi povedati zanimivosti, da čebele vidijo rumeno, rumeno zeleno in modro barvo. Tudi ultravijolične žarke vidijo kot barvo – »za čebele beli cvetovi niso beli, ampak so modro zeleni«. Rdeče barve ne vidijo.
Posebna pozornost je na razstavi posvečena tudi najpomembnejši nalogi čebel – opraševanju. »Čebele so med najboljšimi opraševalci v naravi, 80 odstotkov rastlin na našem planetu je odvisnih od opraševalcev, ki so čebele in še nekatere druge žuželke. Zato je treba na čebele paziti, saj jih ogrožajo različni dejavniki – pesticidi. So izjemno dragocena bitja. V ZDA čebelarji več zaslužijo s tem, da dajejo čebele v najem velikim kmetom, kot s pridelavo medu!« pove Mlekuževa. V muzeju, v katerem je med razstavljenimi eksponati tudi AŽ panj (ime nosi po izumiteljih Adofu Albertiju in Slovencu Žnidaršiču), so med drugim še velik lesen figuralni panj soha Turka, čebelnjak, veliko slik – tudi matice kranjske čebele, čebelarsko orodje, Strgarjev zemljevid (čebelar in trgovec Jan Stergar je bil največji trgovec v prvi polovico 20. stoletja), spominski kranjiči in veliko različnih zapisov, tudi hudomušna pesmica: »Pogače bom jedel in vince bom piv, pa Micko bom lubu, dok bom še živ. Ne kupim ji vina, ne dam ji vode, medico ji kupim, če je dekle za me.«
In kdo je zavetnik čebelarjev, ki naj bi varoval pred čebeljim pikom? »Legenda pravi, da je milanskemu škofu Ambrožu (339–397) kot dojenčku, spečemu v zibelki, na usta priletel roj čebel, a pičila ga ni nobena. To naj bi naznanjalo njegove izjemne govorniške sposobnosti. Otroka so po tem dogodku poimenovali Ambrozij. Ambrozija pa je grški izraz za mano – hrano za bogove, ki daje večno mladost in nesmrtnost. Mana ali medena rosa je sladek izloček ušic, kaparjev, medečih škržatov, ki rastlinski sok vsrkajo iz sitastih cevi dreves ali drugih zelenih rastlin in ga delno predelajo,« odgovori Tamara Mlekuž.
Besedilo: Duša Podbevšek – Bedrač
Fotografije: Gorazd Bedrač
