Člani Turističnega društva Tabor, ki letos praznujemo 20 let delovanja, smo nekoč opazovali star čebelnjak. Barve na panjskih končnicah so začele bledeti. Deske, iz katerih je bil čebelnjak sestavljen, so postajale vedno bolj sive. Čebel je bilo vedno manj v čebelnjaku. Takšen prizor je bilo težko gledati, a zavedali smo se, da smo pri tem popolnoma nemočni, saj je bil čebelnjak v zasebni lasti.
Leta 2019 je za krmilo našega društvo prišla ženska. Hani Zamuda, naša predsednica, je videla propad slovenskega bisera, zato je spodbudila člane, naj storimo nekaj, kar bo ohranilo star čebelnjak. Njen mož Feliks je stopil do mizarja in pri njem naročil panjske končnice; Hani je kupila barvo ter začela poslikavo teh deščic.
Predsednica društva je stopila do lastnikov in jih povprašala, ali lahko pomagamo pri reševanju starega čebelnjaka. S predlogom so se strinjali in stekla je akcija. Na čebelnjak so bile nameščene nove panjske končnice. Te so pisane, na njih so poslikave iz slovenskih ljudskih pripovedk: petelin se igra z malčki; muca Copatarica pometa svoje stanovanje; mama goska nabira gozdne sadeže; kokoška se je praznično oblekla, vzela dežnik v roke in odšla na izlet; otroci, starši in živali se igrajo ob potoku; lisica Zvitorepka v gozdu sreča Rdečo Kapico in še bi lahko naštevali. Na panjskih končnicah najdemo tudi detajle iz slovenske ornamentalike. Vse te spremembe so opazile tudi čebele, ki so se začele počasi vračati v stari čebelnjak.
Seveda delo še ni bilo končano. Če želiš najmlajšim kar najboljše predstaviti delo čebel, je treba njim pokazati te kraljice narave. V izobraževalni namen so bile izdelane lesene figurice čebel. Tudi te je poslikala Hani. Postavljene so bile v cvetlična korita in okolico čebelnjaka. Na pomoč sta priskočila junaka iz risanke Čebelica Maja: Maja in Vili. Čebelici poplesavata med številnimi cvetlicami. Toda to ni dovolj, vse pogosteje se je zastavljalo vprašanje, kako najmlajšim razložiti, kaj so to medene rastline. Te smo zasadili v neposredno bližino ograje otroškega vrtca.
Ob pešpoti smo s pomočjo čebelarskega društva zasadili sadno drevje, ob njem pa postavili informativne table, ki vizualno, prek sadežev, povedo, za katero drevo gre. Vsi sadeži so bili prebarvani v barve sadežev. Hruška je dobila hruško, jablana jabolko, sliva slivo … Na drevesa okoli čebelnjaka so bile postavljene nove ptičje hišice, saj tudi brez naših ptic ni življenja.
Čebelnjak danes sije v novi podobi. Že na daleč lahko opazimo tablo, ki popotnika nagovarja, da je čas, da se tu ustavi, spočije in si ogleda lepote čebelarstva ter delo pridnih čebelic.
Čas pa je tisti, ki piše zgodovino, ne da bi se oziral na želje posameznika. Gre svojo pot, piše svojo zgodovino. Še tako močne želje našega društva, da bi se ohranil ta biser slovenstva, ne morejo preprečiti časa in njegove želje po spanju. Ta se je pridružil Kralju Matjažu, ki spi pod Peco, in pozabil na čebelice, ki se prebudijo vsako pomlad in začnejo svoje delo mreženja prijateljstva med cvetlicami, kjer jim ptice žvrgolijo tiste lepe pesmi, kjer se sončni žarki poigravajo z jutranjo roso, kjer se rojeva novo življenje …
To je slovenska kulturna dediščina, katero je treba negovati in spoštovati.
