Pod nebom, ki ga v briljant gorskega objema spletajo Alpe, in nad skrivnostnim svetom podzemlja leži staro mesto; v nekem daljnem času celo pomembnejše od Ljubljane. Zdaj samozavestno, šarmantno in spogledljivo kraljuje na tronu starodavnega konglomerata, zavedajoč se neponovljivih privlačnosti, spletenih iz neba, vode in zemlje.
Kranj ni zgolj naravno in zgodovinsko utemeljeno središče Gorenjske, temveč tudi središče nekdanje osrednje slovenske pokrajine, Kranjske. Arheološke najdbe potrjujejo, da je zibelka slovenstva, kar dokazuje tudi največje staroslovansko grobišče na svetu; zgovorni so tudi najdeni oklepi, ki pričajo o prisotnosti tedanjega vodilnega sloja prebivalstva. In – ne pozabimo, identiteto slovenstva sta z besedo zacementirala in za veke dolgo postavila v prostor dr. Janez Bleiweis in dr. France Prešeren. Prvi je utemeljitelj pojma »slovenstva«, drugi največji slovenski pesnik in avtor slovenske himne.
Zakladi
Kranj je mesto zakladov. Pod zemljo, na zemlji in nad njo! Zemlja varuje prenekatere skrivnosti, pri Kranju pa gre najprej za nakit iz časa, ko se je mesto imenovalo še Karnij. Zlati nakit je zapustila omikana družbena elita, ko so dekleta in žene poleg nakita nosila tudi drobne pisane okraske na oblačilih, pokrivalih in v ušesih. Njihov prelestni nakit je glavna privlačnost kranjskega muzeja. Zemlja pa je odkrila tudi dva lamelna oklepa in kopjasto orožje – ango, statusne simbole tedanje vojaške elite.
Zaklad je že sama po sebi tudi lega Kranja, ki kot ladijski premec rine v sotočje alpskih rek Save in Kokre. In hkrati ponuja nepozabno veduto sožitja med čipko Alp v ozadju, ki se nežno privija ob staro mestno jedro – zaščiten kulturni spomenik; z gradom Khislsteinom, mestnim obzidjem in tremi obnovljenimi obrambnimi stolpi v ospredju. Vstop v mesto prinese pročelja meščanskih hiš: Layerjevo (zdaj pravo kulturno središče), Mitničarsko, Pavšlarjevo (Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj) in Mestno hišo (s tremi stalnimi razstavami: Zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja, arheološka – »Železna nit« in etnološka – Ljudska umetnost na Gorenjskem). In s hišnimi pročelji vstopajo pred obiskovalca tudi njeni prebivalci: pesnik France Prešeren, publicist Janez Bleiweiss, razsvetljenec in mecen umetnikov Žiga Zois, izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar, baročni slikar Leopold Layer, pesnik Simon Jenko …
Zaklade ponuja tudi narava; le kaj je bolj dramatičnega kot trideset metrov globok kanjon sredi mesta – soteska z vodno nitjo Kokre. In za njo zeleno modra Sava, ki z ribolovom krepi športni značaj mesta. To sicer stavi na plavanje (pokriti olimpijski bazen), kolesarjenje in smučarske skoke (Smučarski skakalni center Gorenja Sava dopolnjuje državni panožni center v največji športni kompleks za skoke v državi; imajo pet skakalnic: 10 m, 15 m, 20 m, 40 m in 50 m). Ribiči Ribiške družine Kraj pa povedo, da ribolov pri njih ponuja od muharjenja in vijačenja do talnega ribolova in ribolova iz čolna, ujamete pa lahko menda tudi ribo svojih sanj.
Moda
Zlat, srebrn in bronasti nakit v Gorenjskem muzeju je pravi zaklad. Skozi čas (1500 let) pripoveduje zgodbo različnih kultur, od germanskih, avarskih do slovanskih, in opozarja na lepoto kulturne dediščine gorenjskega prostora. Iz daljave pa v zdajšnji čas prihaja tudi zgodba o oblačilni kulturi, ki govori o številnih kranjskih manufakturah, razcvetu proizvodnje lanu in razvoju tekstilne industrije, ki je dolga leta veljala za vodilno panogo v tem delu Evrope. Zdaj v mestu odkrivamo ohranjeno rokodelsko dejavnost in trgovinice s sodobnim nakitom in unikatnimi oblačili.
Podzemlje
Pravi turistični izziv pa se skriva pod Kranjem. V obliki rovov, ki so jih zgradili med drugo svetovno vojno, da bi v njih uredili zaklonišča. Izdolbli so jih v konglomerat, sestavljen iz zaobljenih kosov starejših kamenin, med seboj povezanih z vezivom labora. Zdaj je podzemlje oder, na katerega je mogoče postaviti marsikaj – od izbora za Miss Gorenjske do množice drugih zgodb.
Kulinarika
V kulinariki se je poleg vpliva značilnih avstro-ogrskih jedi oblikovalo nekaj značilnih jedi, povezanih s tradicionalnim načinom kmetovanja. Med najprepoznavnejšimi je kranjska klobasa, ki jo izdeluje tudi nekaj uveljavljenih kranjskih mesarjev in ki jih turisti lahko pokusijo na svojem popotovanju skozi mesto.
Foto: Iztok Medja/www.slovenia.info
Je najbolj znan slovenski prehrambni izdelek na svetu. Najstarejša omemba klobase z imenom »kranjska« je iz leta 1896. In znano je dejstvo, da v Naklem pri Kranju, na Gorenjskem, krožijo zgodbe, kako se je v gostilni pri Marinšku ustavil avstrijski cesar Franc Jožef, si zaželel klobaso in so mu rekli: »Imamo samo navadno domačo klobaso!« Ko jo je pokusil, je Franc Jožef rekel: »Saj to ni navadna klobasa, to je vendar kranjska klobasa.« In tako se je razširila po Evropi in svetu. Prava kranjska klobasa je začinjena zgolj s soljo, poprom in česnom in je doma na Gorenjskem, v Sloveniji. Je kuhana, postreže pa se z gorčico, hrenom in žemljo.
Tukaj je še cel niz tipičnih gorenjskih jedi, med katerimi prav na vrhu ne smejo manjkati (poleg kranjske klobase): blejska kremna rezina, bohinjska zaseka in bohinjski mohant (sir), pa gorenjska prata (pečena štruca ali hlebec belega kruha, nadevana z na maslu ali smetani kuhano koruzno moko), masovnik (gosta jed iz bele ajdove ali koruzne moke, zakuhane v vroči smetani) in še druge zapeljivo dišeče jedi: ajdovi in koruzni žganci, jurjeva kapa, želodec s kašo, mavžlji, tržiška bržola, ajdovi krapi, loška medla, govnač, ajdova kaša z gobami, loška smojka, kocovi rateški krapi, dražgoški kruhek …
Renata Picej
