Marjane Grčman ni treba posebno predstavljati, saj je nedvomno najbolj prepoznavna turistična novinarka v Sloveniji. S svojo nalezljivo energijo je nemalokrat bogatila tudi prireditve Turistične zveze Slovenije, zato lahko rečemo, da je nekoliko tudi naša.
Marjana, si prejemnica nagrade kristalni Triglav za osebnost, ki je letos največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu. Kaj ti nagrada pomeni?
Vesela sem, da so vse vodilne institucije slovenskega turizma opazile trud, energijo in strast, ki jo vlagam v ustvarjanje turističnih zgodb. Včasih se na dolgih poteh na snemanja in v samotnih urah v montaži vprašam, kdo sploh opazi te malenkosti znotraj prispevkov, komu sploh govorimo naše zgodbe, koga se dotaknemo z našim delom, kakšne planke premikamo na terenu? Zato sem iskreno vesela nagrade. Sem pa vesela tudi dejstva, da sem jo dobila sedaj, kot spodbudo med potjo svojega dela, ne na koncu, ko že korakaš proti upokojitvi. Ampak ‘show must go on’, že zjutraj, dan po podelitvi nagrade, sem že bila na snemanju v rovih pod Sveto goro. Oktober in november se mi zdita tako zapolnjena meseca, da imam pogosto občutek, kot da turistični delavci živimo dvojno življenje, toliko vsega je.
Kaj je tvoje vodilo pri urejanju in vodenju turistične oddaje Na lepše na RTV Slovenija?
Pri vsebinah pazim, da so tematsko razpršene po vsej Sloveniji. Da ne postavljamo v ospredje mest in razvpitih turističnih krajev, ampak iščemo tisto, kar ni na prvih medijskih straneh. Skušamo slediti novostim na področju investicij, zasledujemo izstopajoče turistične delavce. Pomembno mi je, da zgodbe niso prežvečene, sama grem še posebno rada v odmaknjene konce in tam poiščem zgodbo. Glede na izkušnje so tam pogosto doma najbolj pristne reportaže.
V zadnjem času vidimo pravo poplavo bolj ali manj profesionalnih turističnih oddaj. Glede na to, da si na tem področju orala ledino, sprašujem, kaj mora po tvoje vsebovati dobra turistična oddaja/prispevek in čemu se je treba izogibati?
Voditelj je tisti, ki s svojo karizmo in znanjem naredi oddajo. Pomembna je energija, s katero ‘gneteš’ sogovornika, da se ti odpre pred kamero, kar je včasih izziv posebne sorte.
Pomembna za oddajo je izbira sogovornikov, lokacij in na splošno tematik – tu se vidi, koliko priprav je novinar vložil v prispevek. Pomembno je tudi, da oddaja odraža neko zgodovinsko konotacijo, da je edukativna, razvedrilna in aktualna hkrati. Prispevki morajo odražati določeno mero čustev, ščepec duhovitosti, kritiko na določenih mestih in voditelja, ki te zna na nevsiljiv in simpatičen način zapeljati prek zaslona. Ali povedano prosto po Pankrtih – pomembno je, da nismo samo lepi in prazni, ampak da imamo tudi vsebino.
Začela si na RTV SLO, pod taktirko legende Draga Bulca. Kaj te je naučil in kaj ti je dalo njegovo mentorstvo?
Drago me je naučil, da je turizem način življenja. On mi je razsvetlil turistično sceno na začetku, ko nisem niti vedela, kdo je kdo v svetu turizma in kakšne zgodbe se dela na terenu. Spomnim se, da je vedno govoril, da ni neumnih odgovorov, so le neumna vprašanja – in temu se ogibam kot hudič križu. Njegov je tudi stavek ‘v liter samo liter’, in če imamo šestminutni prispevek, moram paziti pri količini sogovornikov, da ni na koncu kdo razočaran, če ima prekratko minutažo.
Drago je strog, ampak pravičen mentor. Je tak realen očetovski lik, na katerega se lahko zaneseš tudi zunaj oddaje. Če potrebujem nasvet o svetu in življenju, ko ne vem, kako se odločati ob pomembnih prelomnicah, potem pozvonim na njegovih vratih. Skupaj z ženo sta mi bila v preteklosti pomembna opora v nekem zame ključnem obdobju.
Od njega si prevzela tudi vodenje Društva turističnih novinarjev Slovenije. Kaj je osnovno poslanstvo tega društva?
Če hočeš z nekom sodelovati, ga moraš najprej spoznati. Zato iskreno verjamem, da je osnovno poslanstvo Društva mreženje, povezovanje ponudnikov znotraj destinacije. Tak primer je bila več kot uspešno izpeljana prva Borza lokalnih ponudnikov v Ilirski Bistrici, ki smo jo kot Društvo izpeljali konec aprila. Ponudniki so na njej sklenili posle, se mrežili, spoznavali sosede. Takšni dogodki so odlična priložnost, da se pokaže ljudem, kakšne priložnosti jim lahko nudi lokalno okolje. Da se jim morebiti ni treba voziti v Ljubljano, ampak da se lahko preživi z delom svojih rok v domačem okolju. Dobra udeležba borze v Ilirski Bistrici je bila tudi jasen dokaz, da je – v sicer tranzitni regiji Zelenega krasa – na terenu živo zanimanje za tesnejše obmejno povezovanje, sodelovanje in ustvarjanje novih partnerstev, še posebno v luči dejstva, da se je s padcem meje odprl neizkoriščen turistični prostor.
Pod črto, vloga našega Društva je, da pokažemo širšo sliko turizma na določeni destinaciji, da je turizem velika priložnost na področju skupnega povezovanja kmetijstva, kulture, športa in gostinstva. Naše Društvo tako vidim kot vezni člen povezovanja in spodbude, a tudi pozitivne kritike o stvareh, ki ne gredo v pravo smer.
Turistična zveza Slovenije je krovna organizacija turističnih društev, s katerimi pogosto prideš v stik na terenu. Kakšna je po tvojem mnenju vloga TDO pri razvoju slovenskega turizma?
Turistična zveza Slovenije s svojimi društvi in člani predstavlja eno najstarejših organiziranih oblik turizma pri nas, na kar se v praksi včasih pozablja. Kot se tudi pozablja na največjo armado prostovoljcev v Sloveniji, ki je skoncentrirana ravno v turističnih društvih. Prostovoljci imajo namreč prvi stik z domačini, s turističnim utripom in življenjem v kraju, njihovo delo je pogosto spregledano. Prostovoljci še danes ostajajo organizator odmevnih prireditev, sodelujejo pri društveni dejavnosti, oživljanju starih etnoloških obrti, skrbijo za očiščenost in ocvetličenost krajev, pogosto prevzamejo tudi skrb za urejanje tematskih poti – in slednjih imamo v Sloveniji kar okoli sedemsto! Premalokrat jih postavljajo na piedestal in premalokrat jih potrepljamo po rami.
Bi si pa želela, da se v Turistično zvezo pritegne tudi več mladih – to je za prihodnost nujno. Želela bi si tudi, da se klasičnim in uveljavljenim akcijam pridružijo še kakšna strokovna srečanja med letom. Takšni dogodki bi krepili povezanost članov, prepoznavnost Turistične zveze kot take in hkrati opozarjali na aktualne izzive.
Namig – mogoče se Turistična zveza Slovenija priključi naslednji borzi lokalnih ponudnikov, ki jo bomo kot Društvo turističnih novinarjev organizirali v začetku prihodnjega leta. No, sem vrgla rokavico.
Večkrat si že sodelovala tudi pri paradnem natečaju Moja dežela – lepa in gostoljubna. Kaj je dodana vrednost takšnih natečajev?
Spet se bom navezala na prostovoljce v turizmu. Rada rečem, da turizem ni samo način življenja. Je tudi stanje našega duha, ki se kaže v urejeni zunanjosti naše krajine, mestnih jeder in podeželskega okolja. In tu so prostovoljci v turizmu ključni. Turizem razumem kot estetiko lepega, kot poseben dokument časa, ki govori tudi zgodbe o našem življenju. Skozi naravno in kulturno dediščino osmišlja našo preteklost, uči nas domačnosti in odprtosti, hkrati tudi najbolj odmaknjene konce sili v potrebo po estetiki.
In z akcijo Moja dežela – lepa in gostoljubna se krepi ponos in turistično domoljubje. Akcija je lep način, kako opozarjati na pomembnost turizma za posamezne občine, hkrati se spodbuja pozitivna tekmovalna zavest o urejenosti. Bi pa od županov pričakovala, da bi svoje poslovne partnerje in goste večkrat popeljali skozi kakšen krajši produkt njihove občine. Turizem je namreč ena od bolj seksi stvari, s katero se lahko pohvalijo v občini, v kateri delujejo. Želela bi si, da terenska komisija občinam s svojim obiskom daje tudi prijazne namige, kaj je treba izboljšati in spremeniti v mestnih, trških in vaških jedrih, kampih, glampingih ter na tematskih poteh. Pogrešam bolj celovit vpogled v to, kaj je na terenu postalo šibko – v smislu bolj konkretnih priporočil, kaj spremeniti, da bi se z malimi inovacijami dvignila kakovost življenja domačinov in posledično tudi izkušnja obiskovalcev.
Katera je po tvoje največja prednost in katera slabost slovenskega turizma?
Smo majhno in obvladljivo tržišče z izjemno geografsko pestrostjo, saj smo na stiku Alp, Mediterana in panonskih ravnic. Smo destinacija s fantastično lokacijo med Benetkami in Dunajem. Navzven Slovenska turistična organizacija opravlja odlično komunikacijo o naših produktih in strateški usmeritvi našega turizma v trajnost.
So pa globalni izzivi tudi naši lokalni problemi. Težave z delovno silo, izgubljamo srednji rang gostiln, vedno težje najdemo prostore z iskreno, lokalno in cenovno ugodno hrano. Na terenu se preveč vsepovprek na produkte lepi oznako ‘butično, petzvezdično’. Pozabljamo pa komunicirati avtentičnost in dejstvo, da lahko na tako malem koščku sveta najdemo malo morje produktov in posebnosti, ki jih nimajo daleč naokoli, če sploh.
Izziv je desezonalizacija, kako zapolniti mrtve mesece, ko je treba ne glede na šibek turistični obisk plačevati delavce. Velik krč turizma je tudi odsotnost konkurenčnega javnega prometa, zaradi katerega ne zmoremo polnokrvno uresničevati obljube o trajnostnemu turizmu ter o lahki dostopnosti.
Kako razumeš umetno inteligenco in digitalizacijo v turizmu?
Rada bi jo razumela kot pomoč turističnim delavcem. Toda zavedajoč se, da so podatki nova nafta, sem upravičeno sumničava do morebitnih zlorab, do katerih bo najbrž prihajalo skupaj z uvajanjem umetne inteligence. Ne morem se znebiti občutka, da smo zelo konkretno začeli živeti vsebino knjig Georga Orwela, 1984 in Živalska farma. Včasih imam občutek, kot da pomalem živimo v enem delu znanstveno-fantastičnega filma. Srhljivo je, da sistem ve o nas več kot mi sami! Toda ne glede na vse menim, da bo turistični sektor med vsemi gospodarskimi panogami ohranil še največ človeškega stika, ker je njegova narava takšna.
Glede na nemirno globalno dogajanje menim, da bodo v prihodnjih mesecih energetika, varnost in umetna inteligenca ključni izzivi, ki bodo močno spremenili potovalne navade in aktivnosti znotraj industrije turizma. Na račun umetne inteligence že sedaj določena delovna mesta odmirajo, se spreminjajo, toda na drugi strani nastajajo nova polja kreativnosti, novi poklici. In temu se bo moral prilagoditi tudi izobraževalni sistem.
Umetno inteligenco in digitalizacijo razumem kot način, kako razpršiti turistične tokove, preusmeriti pozornost na manj znane lokacije zunaj klasične turistične hrbtenice in kako razbremeniti zaposlene v turizmu ter jih opolnomočiti, da se bodo lahko osredotočili na pristen človeški stik in inovacije. Turizem bo vedno dejavnost, ki bo slonela na ljudeh, tehnologija je samo orodje za izboljšanje analogne izkušnje, nikakor pa ne kot nadomestek za ljudi v tej panogi. Ob vsem ‘high techu’ na koncu dneva potrebujemo ‘high touch’.
Zdi se, da sta ravno hotelski in gostinski sektor, skupaj s kadrovsko problematiko, najbolj primerni področji turizma, kjer se lahko dobro uvaja umetna inteligenca. Kaj se bo najbolj spremenilo? Ob pomanjkanju delovne sile so tehnološke rešitve še kako dobrodošle.
Te spremembe že živimo. Poklic receptorja vse bolj nadomeščajo digitalni procesi. Dobršen del hotelskega osebja, skupaj s conciergem kot skrbnikom gostov, bo v bodoče privilegij v štiri ali petzvezdičnih hotelih. Upam samo, da ne bodo izginili meni ljubi natakarji. Človeški stik in analogna doživetja bodo v prihodnosti produkti par excellence.
Dejstvo je, da nam umetna inteligenca pomaga pri učinkovitosti izvajanja poslovnih procesov, boljšem načrtovanju in razumevanju celotnega ekosistema, v katerem se turizem odvija. Prihaja kup inovacij – Jezerškovi tako uporabljajo umetno inteligenco za zmanjševanje količine zavržene hrane. Na trg prihajajo prilagojeni digitalni turistični vodniki. Zgodovinske osebnosti se razvijajo v obliki 3D-avatarjev, ki omogočajo interaktivne izkušnje na dogodkih. Planinska zveza umetno inteligenco izkorišča v svoji spletni aplikaciji …
Komunikacija z gosti se bo avtomatizirala, sistem bo skozi algoritme odgovarjal na najpogostejša vprašanja in zagotavljal informacije, predvideval bo trende ter obnašanje potrošnikov v turizmu. Predvidljivi turisti bomo postajali – če bo imel receptor posebna očala, bo lahko že ob našem vstopu v hotel spoznal vse o naših potovalnih navadah.
Umetna inteligenca ne bo izginila, ni je mogoče ustaviti. Treba jo je na primeren način vgraditi v naša življenja. Ljudi je treba izobraziti o uporabi teh orodij, temu je treba dodati tudi zvrhano mero kritičnega razmišljanja, ki je v današnji družbi zelo pomanjkljivo.
Umetna inteligenca ne bo nadomestila zaposlenih v turizmu, bodo pa zaposleni, ki bodo umetno inteligenco znali uporabljati, nadomestili tiste, ki ne bodo vešči rokovanja z njo. Za uvajanje te nove tehnologije mora biti pripravljena celotna ekipa, zato je izobraževanje in opolnomočenje zaposlenih ključnega pomena.
Katera slovenska turistična zgodba te je letos najbolj navdušila?
Radgonska penina Untouched by light, kot prvo peneče se vino na svetu, pridelano v popolni temi. Tu je unikatno vse, od nočne trgatve grozdja, zorenja penine v stoletja starih kleteh brez dostopa svetlobe do tega, da je penina polnjena v črne steklenice in zapečatena s črno folijo. Takšno doživetje je tudi dokaz, da v podjetju Radgonske gorice, ki velja za najstarejše in tudi največkrat nagrajeno peničarsko hišo v Sloveniji, ne sedijo na lovorikah tradicije, ampak lovijo svetovne smernice ter z lastnimi inovacijami skrbijo za posebna doživetja.
Navdušil me je tudi kolesarski produkt Black hole trail, daleč naokoli najbolj utrgana kolesarska proga. Kolesari se skozi pet obzorij nekdanjih rudniških rovov, v katere kar petindvajset let ni stopila človeška noga. Je pa ta gorsko-kolesarska pot primerna za nišno skupino izkušenih kolesarjev, ki so vajeni vožnje po tehnično zahtevnih terenih.
Kam v Sloveniji bi odpotovala, če bi imela na voljo dan, teden dni, mesec?
Nimam favoritov na terenu. Me pa privlači podzemlje in šarm odmaknjenih vasi. Ker je tam več avtetičnosti, ker so tam ljudje robustni na meni ljub način, ker tam še najdem meni ljube beznice. Na robovih naše države so vasi, kjer je doma romantika posebne sorte, ki me gane in me kot proustovske magdalenice odpelje v duh otroštva. Všeč so mi kraji, ki mi omogočajo digitalni celibat in analogno izkušnjo.
Če bi imela na voljo dan, bi odšla v vipavske hrame.
Če bi imela teden dni, bi se klatila v okolici Nadiže in raziskovala posoške planine, ta svet sredi fantastičnega ničesar.
Če bi imela mesec dni, bi kolesarila po robovih naše države.
Katera je tvoja najljubša božično-novoletna slovenska tradicija?
Imam svojo tradicijo, ki je podkrepljena z otroškimi spomini. V tem času berem. Družim se z domačimi. Delam snežake iz smrečja. Svoj čas poklonim tistim, ki so mi blizu in si to zaslužijo. Bi si pa želela, da se v tem prazničnem času opomnimo, da je pomemben človek, ne stvar. Ne bleščeče norosti, ki jih ponujajo trgovci. Čas, ki ga preživim z ljudmi, za katere mi je mar, je najboljše darilo.
Naslovna fotografija: Marjana Grčman je prejemnica kristalnega Triglava za osebnost, ki je letos največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu, Fotografija: Jošt Gantar
