Blog, ki spodbuja družine k izletom in potovanjem

Iva, Tina, Urša in Cica so mamice majhnih otrok in popotnice, ki materinstva niso dojele kot le stežka premagljivo oviro potovanjem, ampak kot dodatno spodbudo pri raziskovanju sveta. Pa ne zgolj sveta v širšem pomenu; odkar imajo otroke, tudi bolj zvedavo in navdušeno raziskujejo Slovenijo. Izkušnje in nasvete, kam in kako se potepati z otrokom in kje je prijetno preživljati prosti čas z njim tudi v bližini doma, poldrugo leto vsak dan objavljajo na priljubljenem blogu Kam z mulcem. O blogu in o izkušnjah družine, ki potuje, kolikor le lahko, smo se pogovarjali z eno od mamic, Ivo Jarm.

Iva je mamica štiriletnega Erika, o katerem je na blogu zapisala: »Do njegovega še ne tretjega leta je obiskal že šestnajst držav, prevozil verjetno več kilometrov kot njegova babica in že pridobil kar nekaj milj na Miles&More. Večino časa radoveden, nasmejan in predvsem zelo prilagodljiv. (…) Obožuje letala in ladje, dolge vožnje z avtomobilom; ne moti ga močan veter in navdušuje se nad kajti v zraku. Predvsem pa gre najraje od doma!«

Iva, kako ste se štiri mamice lotile bloga, ki spodbuja družine z otroki k potovanjem in izletom?

Vse štiri se poznamo z viške gimnazije (v Ljubljani; sicer sta zdaj le dve ustaljeni v Sloveniji, ena je razpeta med življenjem v Sloveniji in tujini, Iva pa živi z družino v nemškem Kölnu, op. p.) in vse štiri smo rodile ob približno istem času. Tako je pogovor ob neki priložnosti nanesel na to, da pogrešamo nasvete, kam z otrokom, bodisi na kavo, v kakšen lokal, kam, kjer imajo igrala, bodisi na izlet. Takšnih informacij ni bilo zbranih na kupu in zato smo se tega lotile same. Ker smo vse štiri že pred rojstvom otrok precej potovale in smo želele to ohranjati tudi z otroki, smo sklenile z blogom spodbuditi tudi druge starše k potovanjem. A kmalu smo ugotovile, da slovenske družine najbolj zanima potepanje po Sloveniji, kratki izleti – marsikomu se zdijo potovanja z majhnimi otroki v bolj oddaljene države preveč zapletena, pa tudi vsakdo si jih ne more finančno privoščiti; zato smo začele vse štiri temeljito raziskovati Slovenijo in objavljati različne izlete po njej. Sama sem z otrokom in zaradi bloga spoznala precej kotičkov, ki jih sicer verjetno ne bi. A potovanja v bolj oddaljene države ostajajo pomemben del bloga, pa četudi navdušimo za kakšno potovanje samo peščico družin.

Na blogu je tudi zelo veliko konkretnih nasvetov: Zdrava malica za mulce za v hribe, Sedem zabavnih igric, ki se jih z mulcem lahko igramo med vožnjo, Potovalna slabost – nasveti za prehrano mulcev … Zazdi se, da je potrebnih kar precej nasvetov za čim bolj brezskrbno pot z otrokom!

Nasvete smo začele objavljati, ker smo se s podobnimi vprašanji ukvarjale same. Moj mož je začel delati v Kölnu, ko je bil Erik star pol leta. Dokler se nismo tja preselili vsi trije, sem bila z otrokom precej na poti med Slovenijo in Kölnom, bodisi z letalom bodisi z avtomobilom. In morala sem poskrbeti, da so bile te poti čim manj stresne: zame in za otroka. Tako sem ugotavljala, kaj je treba spakirati v ročno prtljago, ko greš z otrokom na letalo, da imaš vselej pri roki, kar bi otrok utegnil potrebovati. Ali kako se je treba obleči, da kontrolni pregled pred letom ne vzame preveč časa, kar bi otroka navdalo z nelagodjem in vznemirjenjem. Ali kako narediti otroku enajsturno vožnjo z avtomobilom znosno in prijetno. Zelo konkretni nasveti, ki pa omogočijo, da si na poti sproščen in da je tak tudi otrok. Na začetku te je seveda malce strah: kako bo otroku na letalu, kako ga boš animiral na dolgih poteh z avtomobilom … Ampak obenem nočeš, da bi ti strahovi postavljali ovire potovanjem.

Pa vendarle: ko potujete z družino, najsi bo v bolj oddaljene države ali po, recimo, Evropi, le upoštevate kakšna »pravila«?

Seveda je prvi pogoj, da lahko greš kam, da je otrok zdrav. Sicer vselej predvidimo, da je v bližini, kjer bivaš, bolnišnica, za vsak primer. Z družino doslej nismo potovali kam, kjer bi moral biti otrok cepljen proti več stvarem. Radi gremo nekam, kjer je toplo, zagotovimo si dovolj udobja – povečini bivamo v apartmajih (kar seveda ni nujno – Tina, ki je del ekipe Kam z Mulcem, recimo z družino pogosto tudi kampira). Pazimo, da pot in potovanje nista prezahtevna. Tja, kjer so razmere v državi negotove, ne gremo. Sicer pa je najlaže potovati z otrokom do njegovega šestega meseca. Komajda se premika, veliko spi ali opazuje. Daš ga pod palmo in uživa! Tako smo bili, recimo, en mesec na Mavriciju, ko je bil Erik star štiri mesece. V otrokovi starosti od leta do nekje drugega leta je malce bolj naporno, ker nenehno skače naokoli, a je obenem bolj zabavno. Potem pa je spet laže.

In očitno še bolj zabavno, saj kakor pravite sami na blogu: »Imeti otroka je pravzaprav podvojilo zabavo potovanj, ne omejilo!«

Potovanja so zdaj petkrat boljša! Ko potuješ sam, si po navadi osredotočen na to, kar najraje počneš – midva recimo oba izjemno rada kajtava –, za preostalo pa si pogosto slep. Z otrokom postaneš pozornejši na veliko več stvari: iščeš, kaj bi mu lahko pokazal, kaj bi lahko bilo zanimivo zanj, pozornejši si na lokalne posebnosti, od hrane do naravnih lepot; tako tudi sam doživiš več. Potovanje pa je nenazadnje bogatejše za otrokovo doživetje, za to, da vidiš, da se čudi novim stvarem, da uživa. Marsikatera mamica me je že vprašala: Zakaj bi šel z majhnim otrokom na potovanje, saj nima nič od njega! Ko je zelo majhen, verjetno res ne, oziroma … Ima. Ob sebi ima zadovoljne, srečne starše. In ob takšnih starših bo zadovoljen tudi otrok. Ko malce zraste in ko že doživlja potovanja, pa se mi zdi dragoceno, da spoznava svet, njegovo raznolikost, drugačnost. In da je zato odprt, do novih stvari, do ljudi.

Da je otroku nekje zanimivo, se je verjetno treba kar potruditi …

Zelo dober nasvet smo dobile od pevca Čukov Marka Vozlja (objava Kam se s svojimi dekleti na potep in počitnice najraje odpravi Marko Vozelj?, op. p.): Otrokom moraš pripovedovati zgodbe. Kamor koli gremo z otrokom, poskušamo najti stvari, okoli katerih je mogoče naplesti zgodbo. Otroci imajo domišljijo, le spodbuditi jih je treba, da jo uporabijo. Pa ni treba veliko, lahko je to samo iskanje planinskih markacij na pohodniških izletih, opazovanje polžev lazarjev na poti, srečanje z gozdarji …

Na Facebooku imate skorajda 13.000 sledilcev, vaš blog je že precej poznan. Verjetno si že lahko »lastite« zasluge za kakšen družinski izlet, ki ga sicer morda ne bi bilo?

Mnogi potrebujejo samo idejo, kam lahko gredo. Precej pohval družin dobimo, da so se odpravile na izlet, o katerem smo pisale na našem blogu; pravijo, da se tudi laže odpravijo na pot, ko preberejo, kam vse lahko gredo, in da ni tako zapleteno. Kdaj nam pošljejo fotografije z izletov. Nekaj časa zatem, ko smo objavile izlet na Janče (Janče – igralni raj na prostem), pa so nas poklicali iz tamkajšnjega planinskega doma in se nam zahvalili: po objavi izleta so imeli občutno večji naval družin ob koncih tedna. Imamo tudi gostujoče pisce, vsaka objava – vsako potovanje, izlet, nasvet … je doživet, preverjen. Sicer se čim bolj opiramo na dejstva, da so zapisi čim uporabnejši.

Družine z otroki so postale močan potovalni segment. Kako se temu po vaših opažanjih prilagaja turistična ponudba? V Sloveniji in morda v nekaterih drugih evropskih državah – za primerjavo?

Pred kratkim sem raziskovala možnosti za obisk Hamburga z Erikom. Na njihovi turistični spletni strani je objavljenih kar nekaj paketov za družine z otroki! Od tega, da lahko sedeš na vlak za Hamburg kjer koli v Nemčiji, do top družinskih hotelov, voženj z ladjico po pristanišču, ogleda otroškega muzikala, obiska otroškega muzeja … Za super ceno. In brez vsakršnega napora. Izbiraj, samo izbiraj! Podobnih primerov je v Nemčiji izjemno veliko. Družine so preprosto postale odlična, tržno zanimiva ciljna skupina. Turistična ponudba je povsem prilagojena družinam tudi v Avstriji, Švici in Italiji. Ker vedo, da bodo z njimi zelo dobro zaslužili. V Sloveniji pa imamo na tem področju zelo veliko potenciala, ki še zdaleč ni izkoriščen. Zakaj ne bi mogli imeti nekaj takšnega, kot je recimo Ruhr.Topcard? (Stane 49,90 evra za odrasle in 34,90 evra za otroke, z njo pa ima imetnik na voljo brezplačen dostop do 95 doživetij in 47 za polovično ceno na območju Porurja v enem letu, op. p.) Zakaj nimamo takšne družinske kartice, ki bi povezala ponudnike, zanimive za družine, po vsej Sloveniji? Ker ponudniki pri nas ne znajo sodelovati. Zato pa me redke izjeme, kakršna je Olimje, vedno znova prijetno presenetijo. Olimje so odličen primer povezovanja in se tja zato vedno znova rada vračam. Čedalje več je tudi zanimivih zasebnih pobud, a se moraš potruditi, da jih najdeš. V Sloveniji se moraš precej potruditi pri iskanju informacij o dobrih ponudnikih in zanimivih družinskih izletih. Zato menim, da je velik potencial bloga tudi v njegovem prevodu v angleški jezik, ki bi bil vir informacij za družine iz tujine, ki obiskujejo Slovenijo in s tem gotovo promocija Slovenije v tujini.

Mateja Gruden