Čudovita narava, ščep zgodovine in malha legend

Za številne, ki hitijo v zatrep doline Kamniške Bistrice, da bi se vzpeli na katerega od sedel ali vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je dolina zgolj izhodišče za vzpon; tudi na Veliko planino, ki se razprostira nad njo. A dolina premore toliko naravnih lepot in drugih posebnosti, da se je škoda le zapeljati skoznjo. Smaragden izvir reke Kamniške Bistrice, prepadne stene soteske Predaselj, pod katerimi teče reka, slap Orglice, Firštova miza … Maja Žagar, predsednica Turističnega društva Kamniška Bistrica, se je pred leti odločila, da bo temeljito raziskala posebnosti doline in jih poskušala še bolj približati njenim obiskovalcem.

V dolino Kamniške Bistrice se je preselila pred dobrim desetletjem iz Ljubljane. Zdaj živi z možem v zaselku Kopišča, »največjem v dolini, ki z vsemi drugimi naseljenimi hišami ne šteje več kot okoli dvajset duš«, razlaga Maja Žagar. Tako ima društvo več članov, petindvajset, kot ima vsa dolina prebivalcev. »Pravzaprav je to bolj društvo ljubiteljev doline Kamniške Bistrice,« pojasnjuje predsednica društva, ki je bilo ustanovljeno leta 2010. Njegovo jedro so še podpredsednica društva Nada Kumar, Marinka Hribovšek, Irma Rems Štritof »in peščica ’fantov’, med njimi tudi moj mož Srečo Žagar. Praviloma je tako, da se Maja nečesa domisli in začne spodbujati k delu preostale,« se nasmehne sogovornica.

Ko se je preselila v dolino Kamniške Bistrice, je začela poizvedovati o preteklosti in posebnostih doline. Poleti je imela precej prostega časa (je svobodnjakinja, sicer pomočnica režiserja na Televiziji Slovenija), ki ga je sklenila nameniti raziskovanju doline. Odkrito jo je tako navdušilo, da je sklenila ustanoviti turistično društvo in poprijeti za delo za smelejši razvoj turizma v dolini.

Skrb za boljšo turistično infrastrukturo

»Prvi projekt društva je bila postavitev lesene hiške na parkirišču pod spodnjo postajo nihalke, ki pelje na Veliko planino – informacijske točke za obiskovalce. Zdaj je tik ob vhodu k postaji, v njej pa lahko obiskovalci dobijo informacije o dolini in planini ter kupijo lokalne spominke. Zatem smo spodbudili ureditev dveh avtobusnih postajališč ob postaji nihalke, ki sta bili v precej klavrnem stanju. V dogovoru s Planinskim društvom Ljubljana-Matica, ki skrbi za planinski dom ob izviru Kamniške Bistrice, pa smo postavili promocijsko-informativno stojnico še ob izviru,« razlaga Maja Žagar.

Turistično infrastrukturo doline so okrepili tudi z novimi kažipoti, ki obiskovalce povedejo do njenih posebnosti. »Občina Kamnik je postavila peščico kažipotov, a niso poudarjali vseh ključnih zanimivosti v dolini. Zato sem vprašala na Občini, ali sme društvo poskrbeti za nove oznake. Z njihovim privoljenjem smo jih postavili in menim, da se turist zdaj v dolini zlahka znajde.«

Firštova miza – obujena zgodba iz preteklosti

Med raziskovanjem zgodovine doline pa jo je najbolj prevzela zgodba o Firštovi mizi ob cesti, ki vodi proti zatrepu doline. O njej in o dolini Kamniške Bistrice je pisal že J. V. Valvasor: »Kamniška Bistrica (Kamenska Bistrica) izvira dve milji nad mestom Kamnikom in v visokem zasneženem gorovju. Blizu izvira je narava sama ustvarila čudovit most … Pri omenjenem mostu je redkost, ki je na gori označenem bakrotisku vidna. Niže spodaj stoji namreč kamnita plošča, na kateri obedujejo deželni knezi, kadar so v Bistrici na lovu.« Domačinom se je najbolj vtisnil v spomin obisk avstrijskega nadvojvode Karla II., ki je v dolini obedoval 29. aprila leta 1564, ko je prišel sem na lov. Domačini so v spomin na njegov obisk postavili kamnito mizo, ki se je je zavoljo gosposkega obiska oprijelo ime »Firštova« (izpeljanka iz nemške besede fürst – knez). Izvirno mizo so že dolgo tega uničili, zato so se v TD Kamniška Bistrica lotili postavitve njene replike. V spomin na visoki plemiški obisk pa pripravi TD Kamniška Bistrica vsako leto 29. aprila ob mizi kuhanje Firštovega golaža. Ta je tudi ena kulinaričnih posebnosti blagovne znamke Okusov Kamnika oziroma Osrednje Slovenije.

»Z mizo sem se ukvarjala dve leti; res sem jo želela iztrgati pozabi. Tako smo sklenili postaviti na mesto, kjer je stala miza, njeno repliko. Nekega dne je prišel sosed Avgust Klančnik in dejal: ’Maja, našel sem kamen, ki bi bil kot nalašč za mizo!’ In sva ga šla z možem iskat,« smeje se razlaga Maja Žagar. Replika mize, v kateri je vklesan napis v spomin na obisk nadvojvode Karla II., je tudi delo njenega moža, sicer umetnika. Člani TD Kamniška Bistrica pa so poskrbeli tudi za postavitev klopic ob mizi in ureditev njene okolice. Pri uresničitvi projekta jim je finančno pomagal Zavod za turizem in šport v občini Kamnik (z letošnjim letom zavod za turizem, šport in kulturo), s katerim tudi sicer uspešno sodelujejo, prav tako s kamniško občino, ki priskoči na pomoč, ko jo potrebujejo, ter s preostalimi turističnimi društvi v njihovi okolici: TD Kamnik, Gora – Sveti Miklavž, Motnik, Tuhinjska dolina, Volčji Potok in Brezje. »Sem tudi njihova predstavnica v svetu Zavoda za turizem, šport in kulturo v občini Kamnik, enkrat na dva meseca se predsedniki društev srečujemo na sestankih. Skupaj se predstavljamo na sejmu Turizem in prosti čas v Ljubljani in na Dnevih narodnih noš v Kamniku, vključujemo se tudi v druge aktivnosti zavoda.«

Trnič ali kako zakotaliti žogico

Ko je bila Firštova miza uspešno iztrgana iz pozabe, so člani društva zavihali rokave ob izviru Kamniške Bistrice. »Okoli njega je nekoč vodila krožna sprehajalna pot. Žled jo je precej načel. Po njem smo člani društva poprijeli za delo, očistili pot, postavili mostička čez reko, letos pa se nadejamo postavitve še dveh novih, da bo izvir znova mogoče obhoditi,« pripoveduje Maja Žagar.

Potem je tukaj trnič, znameniti velikoplaninski sir; na planini je samo še ena izdelovalka trniča in da ne bi ta posebni sir, ki so ga pastirji nekoč prinašali s planine svojim izvoljenkam, sčasoma utonil v pozabo, je predsednica TD Kamniška Bistrica spodbudila prejšnjo direktorico Zavoda za turizem in šport v občini Kamnik, da so ga začeli smeleje vključevati v svoje projekte. Trnič je zdaj nepogrešljiv pri pripravi jedilnikov, ki poudarjajo značilne jedi kamniškega območja, oziroma blagovne znamke Okusi Kamnika (in Osrednje Slovenije). »Nekatere zgodbe, kot je ta o trniču, so za društvo prevelik zalogaj – v takem primer vržeš žogico, ki je praviloma zakotali,« pripoveduje sogovornica in prida, da ima »milijon zamisli; a v društvu nas ni veliko, zato jih lahko le postopoma uresničujemo«.

Dogodki za živahnejšo dolino

TD Kamniška Bistrica je aktivno tudi pri pripravi dogodkov v dolini. »Marca pripravimo gregorčke, ki jih spuščamo po izviru Kamniške Bistrice; lani smo prvič spustili lampijončke. Konec aprila, 29., kuhamo golaž ob Firštovi mizi, na svetovni dan turizma, 27. septembra, pa pred planinskim domom pripravimo tekmovanje v kuhanju Firštovega golaža. Pri pripravi prireditev pogosto sodelujemo s PD Ljubljana-Matica, ki nam gre vselej na roko, ko potrebujemo prostor za dogodke, pa tudi mi jim priskočimo na pomoč pri njihovih dogodkih. Lani smo prvič pripravili polnočnico pri kapeli v dolini in zagotovili avtobusni prevoz v dolino iz Kamnika; avtobus je bil poln,« pripoveduje sogovornica.

Kako zadržati turiste za dalj časa?

Kako pa je zadovoljna z obiskom doline? Se obiskovalci večinoma zgolj zapeljejo skoznjo ali si ogledajo njene zanimivosti? Se morda sprehodijo po urejeni Koželjevi poti skozi sotesko Predaselj do izvira Kamniške Bistrice, stopijo morda do Plečnikovega dvorca v njegovi bližini, ali do spominskega parka malce naprej od planinskega doma, kjer je tudi spomenik Tomažu Humarju? »Številni se še vedno ustavijo le pri izviru Kamniške Bistrice. Prav zato je tako pomembno, da so v dolini kažipoti, ki jih opozarjajo na zanimivosti. Ob Firštovi mizi smo uredili večje parkirišče, tudi za avtobuse. V društvu smo pripravili brošuro z informacijami o naravnih zanimivostih v dolini v slovenščini in deloma v angleščini, ki je lahko turistom v pomoč pri samostojnih ogledih. Imamo pa v društvu tudi lokalno vodnico, ki jo skupine že najemajo za vodene oglede doline; želeli bi si, da bi jo pogosteje, saj tako vidijo več, doživijo več. Poleg tega si želim, da bi nam uspelo zadržati več turistov tukaj za več kot samo en dan; tako bi lahko doživeli oboje, Veliko planino in dolino. Kdor gre hodit po planini, je ob koncu dneva praviloma preveč utrujen, da bi se potepal še po dolini. Če pa bi prespal v njej, recimo pri Planinskem orlu, v kampu ob spodnji postaji nihalke, na Kraljevem hribu, v Prenočiščih Berdnik, v planinskem domu ali kje drugje, tudi v Kamniku, bi imel resnično dovolj časa za doživetje vseh tukajšnjih posebnosti. Obiskovalce bi morali znati zadržati dalj časa. Tudi tako, da bi jih turistični ponudniki spodbudili k spoznavanju tukajšnjih zanimivosti. Sama pri njih redno preverjam morebitne novosti, da z njimi seznanjam informatorje na naših informacijskih točkah. Ponudbo je treba temeljito spoznati in poznati, da jo lahko ustrezno ponujaš,« razmišlja Maja Žagar.

Veliko dela, a tudi veliko podpore

Kakor domala vsi preostali, ki ohranjajo tradicijo turistične društvene organizacije, je tudi njeno delo v turizmu prostovoljno. »Odkar štejemo prostovoljske ure, ki jih opravimo za delo v društvu, lahko povem, da se mi na leto nabere za tri do štiri mesece dela za društvo. Marsikomu, ki ni vpet v prostovoljsko delo, se zdi naše delo skorajda samoumevno. Pa marsikje turistična društva prevzemajo delo, ki bi ga praviloma moral opraviti nekdo drug oziroma neka druga institucija. Če našega društva ne bi bilo, bi bilo stanje v dolini verjetno takšno, kot je bilo pred njegovo ustanovitvijo. Ampak to ni nikakršno tarnanje. Nisem ena tistih, ki se pritožujejo, da ni mogoče ničesar narediti. Mi se lotimo dela, potem pa nam priskočijo na pomoč, če jo potrebujemo. Zavod za turizem, šport in kulturo ter kamniška občina nam vselej prisluhneta, nam pomagata in nas podpirata,« pravi Maja Žagar.

Mateja Gruden