V vsakem urejenem kraju, kjer skupnost deluje kot skupnost, obstaja najmanj ena oseba, ki vse skupaj poganja. V Šentjanžu na Dolenjskem, ki mu domači radi rečejo kar pušl´c Dolenjske – za kar je menda zaslužen Janez Evangelist Krek – je takšen motor razvoja nedvomno Cveta Jazbec. Zato ne preseneča, da je med dobitniki državnega priznanja s področja prostovoljstva za leto 2020, ki ji ga je na slavnostni podelitvi v sredini maja izročil predsednik države Borut Pahor.
Ekološki sadovnjaki, vinogradi, gozdovi, pokošeni travniki ter bogata kulturna dediščina so tisto, kar v Šentjanž pritegne obiskovalce. Za številne pridobitve je zaslužna prav Cveta Jazbec, dolgoletna predsednica Turistične zveze občine Sevnica, ki povezuje društva na področju turizma in si prizadeva za trajnostni razvoj turizma, ter aktualna podpredsednica turističnega društva Šentjanž.
V pušl’c na Dolenjsko vlečejo dobri zgledi
Med drugim še vedno ureja spominsko sobo Po sledeh časa v kulturni dvorani v Šentjanžu, pri čemer ji je v veliko pomoč raziskovalec novejše zgodovine dr. Janez Kos. S knapovsko potjo TK Pav je obudila pozabljeno knapovsko kulturo, saj tudi sama izvira iz knapovske družine, poskrbela pa je tudi za ureditev poti kurirjev Jatna TV5A ter ureditev poti narodnega heroja Milana Majcna. Na njej potekajo tudi spominske urice, »saj v šolskem programu teh vsebin za zdaj ni več«.
»Tematske poti so moja velika ljubezen, za katerimi pa mora stati celotna ekipa, veliko ljudi. Veliko mi je pomagal Jože Prah, pa seveda tudi društvo upokojencev Šentjanž in občina,« je omenila sodelavce in poudarila, »da je priznanje zanjo dokaz, da je naredila nekaj dobrega in za seboj pustila sled, česar pa ne bi bilo brez ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti njenih idejam«.
Po mnenju Cvete Jazbec je bistvo prostovoljstva »biti aktiven državljan, ne pa nekdo, ki samo kritizira, kar vidi okoli sebe. Treba je nekaj narediti. Dobri zgledi vlečejo,« poudarja vsestransko aktivna članica Društva upokojencev Šentjanž, ki svoje znanje, sposobnost povezovanja in nalezljivo dobro voljo širi ne samo v domačem kraju, pač pa tudi v celotni občini in celo širše.
Osamelce moramo potegniti iz anonimnosti
Kot prostovoljka se je najprej izkazala z organizacijo spomladanskih čistilnih akcij, ki so vsakoletni uvod v projekt Moja dežela – lepa in gostoljubna, v okviru katere Turistična zveza Slovenije izbira najlepše in najgostoljubnejše slovenske kraje, mesta in vasi in bo letos potekal že 30. leto zapored.
»V občini Sevnica smo ogromno dosegli. Leta 2005 smo imeli najlepšo hribovsko vas na Leskovcu, potem najlepšo hribovsko vas v krajevni skupnosti Tržišče, Škovec, potem Slančni vrh, Razbor. Ljudje vedno opazijo lepo urejeno vas, ki jo potem lahko oglašuješ. Ko se začne vrteti turistično kolo, si pridejo turisti in pohodniki ogledat te kraje. Na takšen način osamelce potegnemo iz anonimnosti,« je razgrnila pozitivne učinke tekmovanja MDLG.
V okviru spomladanskih čistilnih akcij v občini Sevnica je celo desetletje tekel tudi projekt zasaditve občinske lipe, njena zapuščina pa je tudi projekt zasaditve avtohtone drevesne vrste – sevniške voščenke. Eden od njenih večjih dosežkov je nedvomno tudi to, da je vzgojila dobro naslednico, aktualno predsednico Turistične zveze Sevnica Annemarie Culleto, ki nadaljuje začete projekte. Prenos znanja in veščin na naslednjo generacijo je nedvomno najboljši dokaz za to, da skupnost v teh krajih še deluje.
Kultura in biodinamično kmetovanje
Je tudi pobudnica gozdnih oken, kar je predhodnica Zelenega okna, vseslovenske akcije ob svetovnem dnevu turizma. »Najljubše mi je zagotovo prostovoljstvo v turizmu, in to od prvih korakov naprej. Velik potencial vidim tudi v sodelovanju s šolami,« je povedala ob prejemu priznanja. Med letoma 2007 in 2011 je na osnovnih in srednjih šolah v občini Sevnica izvajala projekt Moj kraj, moja občina, v okviru katerega so osnovnošolci in srednješolci raziskovali dediščino svojih prednikov, šege, navade, recepte, ljudske pesmi, predvsem pa so se med seboj povezovali in sodelovanje kronali z Almanahom.
Dejavna je tudi na področju kulture in na stičišču dveh potokov, Pekel in Mrzli potok, tako že vrsto let poteka likovna akademija ArtEko Šentjanž, na kateri teden dni ustvarjajo likovniki iz Slovenije, Italije in Hrvaške, vzporedno pa poteka tudi kolonija za otroke. Za umetniško plat festivala skrbita domača likovna umetnica Jerca Šantej in predsednica TD Šentjanž Petra Majcen.
Kot aktivna članica društva Ajda Posavje na druge prenaša tudi skrivnosti biodinamičnega kmetovanja, ob katerem je spoznala, »da mora človek res samo poslušati in gledati naravo in uživati njene sadove, ne pa je zastrupljati«. Dvakrat na teden peče kruh z drožmi, kar pri njej ni stvar najnovejše mode, pač pa gre za oživljanje tradicije, ki jo želi prenesti na mlajše rodove.
Po ekoloških pridelkih in jedeh slovi tudi tamkajšnja gostilna Repovž, ki ni samo klasična gostilna s hrano in pijačo, ampak že dolgo tudi kulturna institucija kraja, ki skrbi za kulturno dediščino tako hiše kot celote in njenega okolja.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: osebni arhiv
