Dobrodošli v objemu Polhograjcev

Turistično društvo Katarina

0
1873

»Kdor gre z nami tja na Katarino, tam, kjer fantje smo mi vsi doma, bo vesel ogledal si milino, gori našel lepih si želja,« se začne pesem Pozdrav s Katarine – tiste, ki je številnim prebivalcem v mestih in krajih ob njenem vznožju eno najbolj znanih imen Polhograjskega hribovja in kamor se radi zapeljejo, z avtomobilom ali s kolesom, ali vzpnejo peš ob lepih koncih tedna. Dobrodošli v objemu Polhograjcev!

Polhograjsko hribovje je najnižji in Ljubljani najbližji del zahodnega predalpskega sveta. Na jugu sega do Ljubljanskega barja, na vzhodu do Ljubljanskega polja, na severu pa do Sorškega polja in Poljanske doline. Obsega kar dve tretjini ozemlja občine Medvode. Osrednji greben hribovja poteka od roba Ljubljane mimo Toškega Čela (590 m), Svete Katarine (738 m), Grmade (898 m), Tošča (1021 m) do Pasje ravni (1030 m).

Cerkev svete Katarine
Foto: Jan Kršinar

Apno za obnovo Ljubljane

Območje je geološko izjemno pestro; hribovit svet sestoji v glavnem iz peščenjaka, glinastega skrilavca, apnenca in dolomita, položnejša pobočja so iz peščenih, glinastih in lapornatih kamnin. Med posebnostmi velja omeniti Ravnik pri Toškem Čelu, manjšo, a izrazito apnenčasto planoto, razjedeno s plitvimi vrtačami. Na območju Ravnika sta dve zanimivosti. Ena je podzemna jama Malinca, ki je v celoti zakapana; medvoški jamarji pravijo, da ima vse, kar imajo velike jame. Je težko dostopna, ogled jame je mogoč le pod vodstvom izkušenih jamarjev. Druga zanimivost je apnenčarstvo – po ljudskem izročilu so namreč na območju Ravnika žgali apno; z njim so oskrbovali Ljubljano, ko so jo po hudem potresu, leta 1895, začeli obnavljati.

V rastlinski sestavi prevladuje bukov gozd, na območjih z bolj kislimi prstmi pa tudi kostanj in hrast, smreke in gobe. Tu najdemo zaščitene rastline in živali: kranjsko lilijo, blagajev volčin, jožefico in clusijev svišč, pa divjega petelina in gamsa …

Na slabo prepustnih terciarnih kamninah je gosta rečna mreža. Zato je v Polhograjskem hribovju vse polno manjših izvirov in potočkov. Iz Polhograjcev pritekajo večji potoki Malešnica, Mavelščica, Ločnica in Prešnica. Vode  so izdolble tesne in globoke debri, med katerimi je največja Ločnica. (Zanimivost: če se na Katarino vzpnemo po dolini Ločnice, nas pot vodi mimo zaselka Knapovže, kjer so ruševine topilnice. Pod zemljo so rovi nekdanjega rudnika svinca in živega srebra. Prvič je bil omenjen leta 1716. V njem so kopali rudo do prve svetovne vojne in po njej. Deloval je še nekaj let po drugi svetovni vojni.)

Katarina? Ne, Topol

Polhograjski hribi so izjemno priljubljena izletniška točka, še zlasti ob lepih koncih tedna; Katarina zanesljivo spada med najbolj obiskane. Kljub temu pa boste na zemljevidu medvoške občine, h kateri spada, ime zaman iskali, vsaj kot naselbinsko. Izhaja namreč iz poimenovanja cerkve svete Katarine, zgrajene v začetku 17. stoletja, v vasi Topol – kot se vas imenuje od sredine prejšnjega stoletja. Topol sestavljajo zaselki, ki so raztreseni pod pobočji Jetrbenka, Roga in Jakoba. Ta se je nekoč imenoval Brezovica, vendar se je sčasoma za vzpetino udomačilo ime Jakob, po cerkvi svetega Jakoba.

Topol leži v delu Polhograjskega hribovja, ki so ga pred petindvajsetimi leti z občinskim odlokom razglasili za krajinski park. Zato oziroma zaradi omejitev pri gradnji hiš so se začeli številni mladi seliti v dolino.

Redki na Katarini še živijo od kmetijstva; največ možnosti za razvoj območja in delo tukajšnjih prebivalcev ponuja turizem. Obiskovalcem tako tukaj ponujajo domačo hrano, delo na kmetiji, športne aktivnosti, oglede znamenitosti … Topol in bližnje naselje Belo sta znana tudi po sadjarstvu (hruške, češplje in češnje). Nekoč je bilo tukaj veliko sušilnic sadja, »pajštle« se jim reče po domače, zdaj jih skorajda ni več. Na Belem pa so gojili kar 36 sort hrušk.

V nasprotju s skoraj popolno odsotnostjo stacionarnega turizma je tukaj zelo razvit izletniški turizem. Na Katarini so tri odlične gostilne: gostilna Dobnikar ima tudi naslov Gostilna Slovenija, odprta pa je vse dni v tednu, razen ob četrtkih. Gostilni Na Vihri in Pr Jur sta odprti samo ob koncih tedna oziroma po dogovoru.

Na Katarino se lahko obiskovalci vzpnejo iz več smeri: iz Medvod po dolini Ločnice, iz ljubljanskih Podutika in Šentvida čez Toško Čelo in iz Horjula in Dobrove skozi Stransko vas in vas Osredek. Lahko pa to območje obiščete tudi na potovanju po evropski pešpoti E7, Slovenski geološki poti, Ljubljanski mladinski poti in Transverzali kurirjev in vezistov. Prečijo ga tudi Transverzalna pot Ljubljana–Triglav, Kurirska pot Dolomitov, Pohodna transverzala spominov občine Ljubljana Šiška in Polhograjska planinska pot.

U. L. L.
(Povzeto po zapisu Daniele Jakljič.)

Merilna postaja Katarina nad Ljubljano za merjenje količine padavin je na Topolu pri Medvodah na nadmorski višini 685 metrov. Je edina meteorološka postaja v Polhograjcih. Prvo so v vasi postavili že leta 1895 na nadmorski višini 730 metrov.
TD Katarina so leta 1970 ustanovili predvsem lastniki počitniških hišk na Katarini. »V zadnjih letih se je struktura članstva precej spremenila – v prid domačinom. Majhni vikendi niso več majhni in tudi počitniški niso več,« je povedala Martina Brecelj, predsednica društva. »Odkar je cesta v vasi asfaltirana, veliko ljudi tukaj živi in se vozi v dolino v službo. Zdajšnji člani društva so tako bolj kot ne tukajšnji prebivalci, nekaj je tudi ljubiteljev Katarine. Povprečna starost članov je okoli petdeset let, podmladka nimamo. A pri delovnih akcijah poprimejo za delo tudi otroci.« Sodelujejo z osnovno šolo, krajevno skupnostjo in občino.
Ključne aktivnosti društva so sicer prireditve Prvomajski nagelj pri Dobnikarju (vsakemu obiskovalcu podarijo rdeč nagelj), spomladanski in jesenski Tržni dan pod kozolcem na Vihri s ponudbo lokalnih proizvajalcev in peko krompirja v žerjavici …, Kostanjeva nedelja s tekmovanjem v kuhanju krompirjevega golaža. Sodelujejo pri dogodku ob dnevu samostojnosti na Sv. Jakobu, sicer pa skrbijo za urejeno okolje na območju, kjer delujejo. Velikih prireditev ne pripravljajo, saj jim infrastruktura tega ne omogoča, je pojasnila Martina Brecelj. »A prireditve tudi niso naš cilj. Predvsem si želimo ohranjati naravno in kulturno dediščino območja; svoj kraj imamo radi in želimo si, da bi se v njem dobro počutili tudi obiskovalci: pohodniki, tekači, kolesarji, sankači, deskarji, tisti, ki se pripeljejo k nam z avtomobilom … Zaradi rekreacije ali pa zaradi odlične gostinske ponudbe.«
M. G.
Prejšen članekOd rudniške preteklosti do znamenitih čipk
Naslednji članek»Sigdar v gesen, da krumči so zreli, dödoli bejli küjajo se …«

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here