K temi o slovenskih smučiščih bo piko na i postavil Filip Flisar, zagotovo najbolj ‘odštekani’ slovenski smučar vseh časov. Tako prijetno ga je poslušati, ko kaj razlaga z nepogrešljivim štajerskim naglasom, ki je postal njegov zaščitni znak. V oči nam je padel na prireditvi Red Bull Samo gas, ki temelji na nekdaj priljubljeni otroški igri Kdo se boji črnega moža? Če bo šlo vse po sreči, bo tudi letos sodeloval na tej hudomušni prireditvi, ki jo gosti najvišje ležeče slovensko smučišče Kanin.
Nekdanji alpski smučar, ki se je prelevil v smučarja prostega sloga, je eden redkih, ki zna najti lepo besedo za slovenska smučišča. »Slovenska smučišča so dokaj raznolika, vsako je razmeroma intimno in ponuja dobro počutje. S Kanina ob lepem vremenu vidiš morje, na Pohorju pa si zraven velikega mesta s 150 tisoč prebivalci. V Avstriji, Italiji in Švici imaš ob smučiščih vasi,« je poudaril, da ima vsako slovensko smučišče svoj čar, in dodal, da jih nikakor ne gre primerjati s smučišči v tujini, ki ležijo na 2000 metrih nadmorske višine, naša pa so večinoma na 1500 metrih.
N vztrajno prigovarjanje, naj se vendarle odloči, katero mu je najbolj simpatično, je s težkim srcem povedal, »da je Pohorje njegov domači hrib, zato ga nanj veže čustvena navezanost«, saj je tam kot mlad ‘pubec’ največ treniral. V tistem času so mu za treninge prav prišli tudi Krvavec, Rogla in Kranjska Gora, v zadnjih letih pa trenira skoraj izključno v tujini. »Rad grem tudi na Kope, ker me spominjajo na stare smukaške tekme, ki so bile tam gori po tisti ravnini. Mislim, fantazija. Ali pa Zelenica nad Ljubeljem je tudi dobro in lepo smučišče. Ne vem, če sploh še obstaja? En dan se ti ‘zalušta’ dunajski, drugi pa koline,« je dal vedeti, da ima rad raznolikost, niti najmanj pa mu ni všeč slovenska nevoščljivost, zaradi katere »ne znajo stopiti skupaj lastniki zemljišča, koč in smučišč ter občine, da bi ustvarili enotno zgodbo«.
Nič manj ga ne moti, da Slovenci prevečkrat »podcenjujemo kakovost naših smučišč, zato trpita tako turistična kot gostinska ponudba na njih«.
Letos bomo smučali doma
Po njegovem mnenju bo imela epidemija na slovenska smučišča celo pozitivni učinek. »Letos so vsi malo bolj previdni in upam, da bo to pozitivno vplivalo na našo smučarsko sezono. Kdo bo šel dandanes za en teden smučat v tujino, ko je toliko negotovosti, hkrati pa bo za to odštel pet tisoč evrov, kolikor stane enotedenski dopust za štiričlansko družino,« je napovedal, da se bomo Slovenci letos končno zadovoljili z domačimi smučišči.
Sam pravi, da je bilo letošnje smučanje na ledenikih v Švici čudovita izkušnja, saj za razliko od prejšnjih let niso »popolnoma zabiti s tekmovalci«, drugje v tujini pa je bilo čudno, »saj so na šestsedežnice spuščali samo po dva smučarja«.
Na vprašanje, katera je njegova najbolj nora snežna dogodivščina, brez zadrege odgovarja, »da niti ne ve, kje bi začel in končal in koliko od tistih ta hudih je primernih za javnost«. Po daljšem pomišljanju pove, da je ena od bolj ‘hardcore’ izkušenj, ko sta morala s kolegom s smučanja v Franciji zaradi karamboliranega kombija domov štopati, in to »prek francoskih prelazov v snežnem metežu, oprtana s torbami, v katerih sta nosila smučarske čevlje«.
Polona Frelih
