Območje Gorenji Mokronog

0
178

Dostop iz Mokronoga ali iz vasi Trebelno, možna je tudi nekoliko daljša pot iz Šmarjeških toplic prek Male in Velike Strmice.

Malo je krajev v Sloveniji, ki bi bili še vedno tako živo usidrani v ljudskem izročilu, kot je to v Gorenjem Mokronogu. Tako bi bil namesto izraza arheološko najdišče za opredelitev tega območja primernejši izraz mitska krajina, saj se tu arheološka najdišča, sakralni spomeniki, pisni viri in ustno izročilo povezujejo v nedeljiv sklop, ki daje temu območju osrednje Dolenjske pridih staroživosti. V njem lahko ločimo tri dele, vredne naše pozornosti. ‘Vrajk’ s poznoantičnim grobiščem, območje nekdanjega gradu Gorenji Mokronog kot naselbinski del ter edini še danes vidni – sakralni del s kostnico in cerkvijo sv. Petra.

Vrajk ali Vrajski breg je narečna izpeljava imena ‘v raju’. To starodavno poimenovanje seveda ni naključje, saj to območje ponuja čudovite razglede.

Stara beseda raj, ki kristjanom pomeni nebesa, je tudi poganom predstavljala deželo, v katero odidejo duše pravičnih po smrti. Ljudsko izročilo je bajalo o leseni cerkvici prvih kristjanov, ki naj bi stala tu nekje. Leta 1996 so na območju naredili manjši sondažni izkop. Ob tem so odkrili jugovzhodni rob poznoantičnega skeletnega grobišča s šestnajstimi ohranjenimi, dvema delno ohranjenima in dvema povsem uničenima pokopoma. V ravnici nad grobiščem so bile odkrite sledi dvanajstih jamic za stojke, ki nakazujejo obstoj neke majhne okroglaste lesene stavbe. Misel, da gre za skrajno preprosto ‘cerkvico prvih kristjanov’, o kateri govori izročilo, se ponuja kot povsem verjetna. Da je šlo za zaprto samooskrbno skupnost, kaže obrabljenost in deloma celo edinstvenih najdenih grobnih pridatkov, značilnih za konec 6. in začetek 7. stoletja. O trdem življenju teh ljudi največ izvemo iz antropološke analize Leben-Seljakove, ki kaže, da jih je največ umrlo v dobi od 30 do 40 let, starosti od 50 do 60 let pa na vzorcu ni presegel nihče. Pojavljajo se slabo naravnani zlomi, artritis že v mlajših letih, na ženskih ostankih pa se vidi, da so prenašale težka bremena na glavi. Odkriti je bilo mogoče celo določene sorodstvene povezave, ki jih nakazuje kljukast nos pri dveh moških. Pokojnike so v skladu s krščansko tradicijo usmerili proti sončnemu vzhodu, sicer so bili položeni v plitve grobne jame brez grobne arhitekture.

Sakralni del sestavljata cerkev sv. Petra in kostnica s kapelo sv. Mihaela. Kot lastniško cerkev so jo verjetno najpozneje v začetku 11. stoletja postavili savinjski grofje Breže-Selški. Cerkev ima ohranjeno romansko okence. Raziskava je nakazala ostanke neke starejše vrisane tlorisne zasnove. Na strmem bregu nad cerkvijo pa stoji kostnica iz 12. stoletja. Romanska rotunda ima na jugovzhodni strani nižjo polkrožno apsido. V spodnjem prostoru so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob prekopavanju grobov, zgoraj je obokana kapela sv. Mihaela. Med letoma 1335 in 1372 so obok po zaslugi gospodov Svibenjskih z bližnjega gradu Gorenji Mokronog obogatili s križno potekajočimi rebri, ki slone na kockastih konzolah s poševno odrezanimi stranicami. Vzor za tovrstno občno shemo je prišel iz župnijske cerkve v Svibnem.

Blizu odcepa ceste Mokronog-Trebelno, ki vodi v Čužnjo vas, v neposredni bližini romanske kostnice in cerkve sv. Petra pri Trebelnem, so na z gozdom poraščenem grebenu pičli sledovi gradu Gorenji Mokronog (Obernassenfuss).

Ruševine gradu Gorenji Mokronog ležijo na grebenu med dvema izviroma potoka Laknica. Na najvišjem mestu so graditelji postavili prvi zidani stolp. V njegovi okolici so se od 10. do 16. st. neprenehoma kopičili odlomki razbitih posod, ki tako pričajo o tamkajšnjem življenju. Grajske prebivalce pisni viri prvič omenjajo leta 1137. Tedaj je bil tu eden najpomembnejših dolenjskih gradov. Ko pa so postavili spodnji grad v sedanjem Mokronogu, je zaradi razlikovanja sčasoma dobil vzdevek Gorenji. Grajski stolp z ograjenim dvoriščem na vrhu grebena je v dobršni meri uničil sledove starejše poselitve. Od ravnice južneje je grad ločeval obrambni jarek. Tudi ravno predgradje je bilo obzidano in proti jugu utrjeno z globokim obrambnim jarkom. Na vzhodni strani so vidni sledovi zidanih stavb, na jugu pa je bil ob vzhodu obrambni stolp, ki je bil arheološko delno raziskan. V žganinski in ruševinski plasti so bili odkriti deli kuhinjske in pivske posode ter lončene peči. Na hodni površini so bile odkrite kamnite topovske krogle, nad njo pa plast žganine z ostanki zgorele lesene ploščadi. Zoglenela bruna kostanjevega lesa so bila narejena iz debel, ki so rasla vsaj še leta 1515. Po požaru, katerega vzrok bi bil lahko veliki kmečki upor leta 1573, stolp ni bil več obnovljen. Valvasorjev bakrorez kaže grad kot razvalino. Gorenji Mokronog (Obernassenfuss) je bil domovanje mokronoških vitezov, sprva višnjegorskih in andeških, nato pa spanheimskih in do leta 1311 tirolskih ministerialov. Že leta 1137 je omenjen vitez Henrik de Nazzenfuz, nato leta 1143 Adalbert. Po letu 1335 so Habsburžani podeljevali grad in gospoščino v zastavo, pred letom 1372 so bili med zastavnimi lastniki tudi Svibenski, od leta 1372 grofje Celjski, leta 1381 ga je imela v zastavi Elizabeta s Čreteža, drug rod mokronoških vitezov, ki je izumrl v 15. stoletju, pa je upravljal gospoščino v imenu novih lastnikov. Pozneje je grad kot deželnoknežji fevd prehajal iz rok v roke. Cesar Friderik ga je konec 15. stoletja zastavil Engelhardu pl. Auerspergu, v začetku 16. stoletja so bili zastavni gospodje pl. Galli, leta 1598 je nadvojvoda Karel prodal graščino generalu Vojne krajine baronu Juriju Lenkoviču, ki je bil zastavni lastnik že od leta 1562. Grad Gorenji Mokronog je hudo poškodoval potres leta 1511.

Kulturni spomenik Gorenji Mokronog ima vzpostavljeno arheološko pot Vrajski breg–grad–sv. Peter, ki je trenutno neprehodna zaradi nedavnih vremenskih neurij. Ob poti so informativne table dvojezične in dajejo osnovne informacije o posameznih točkah. Prva je t. i. pregledna tabla na parkirišču. Od tam nas pot vodi do druge table – na lokaciji poznoantičnega grobišča Vrajski breg. Pot skozi gozd nas vodi do tretje table ob saniranem stolpu gradu, zadnja – četrta pa je tabla tik ob vhodu v cerkveni areal cerkve sv. Petra s kapelo sv. Mihaela.

Povzeto po literaturi:

  1. Dnevi evropske kulturne dediščine, Kulturne poti 2000, Vodnik po spomenikih, str. 57
  2. https://eturist.docker-e9.ijs.si/details/21325

Fotografije: TD Mokronog

 

 

Prejšen članekNatečaj in razstava ob Mednarodnemu dnevu gozdov
Naslednji članekDavid Tovornik, zmagovalec natečaja Mladi turistični vodnik

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here