KUOLMi, nakit iz premoga: Kar imaš v srcu, ne gre iz njega

0
45

Marjeta Hribar oblikuje nakit na podlagi premogovniške tradicije Zasavja ter ustvarja čudovite in trajnostne unikatne izdelke, ki jih nosijo tudi Luka Dončić, Primož Roglič in mis Slovenije, konec meseca pa bodo njihovo vrednost prepoznali tudi nominiranci oskarjev in grammyjev na Beverly Hillsu, saj jih bodo prejeli kot del darilnega programa. Ne le to, izdelala je tudi srce kipa Prometeja Rudarja v Trbovljah, da je črno zlato lahko tudi črno bogastvo, pa prepoznava tudi vedno več drugih ljudi, ki nosijo njen nakit.

Marjeta pravi, da ljudje v sebi še vedno nosijo spomin na magijo, ki so jo začutili ob premogu.

Kot otrok je odraščala v rudarski koloniji in pravi, da je na premog že tedaj gledala čisto drugače kot njeni rojaki. »Oni so v njem videli svoj trud in delo, jaz pa sem ga skozi rožnati sev otroških oči opazovala kot dragulj, se utapljala v njegovi črnini in ga pomakala v vodo, da se je svetil. Bil je topel in lep – ta prvi vtis me spremlja vse do danes, ko ga vzamem v roke in iz njega nastajajo svetleči se predmeti. Poleg tega so me starši vzgajali v duhu, da ničesar ne zavržemo, vse je še vedno uporabno, če ne zate, pa za naravo – da ima torej vsaka stvar uporabno vrednost v vseh agregatnih stanjih. In medtem ko so drugi videli polomljen stol, sem jaz videla v njem odličen poličnik, njegov potencial – to je po moje bilo izhodišče za razmišljanje o premogu in vse, iz česar sem izhajala z njim. Četudi na prvo žogo tega ne vidimo, ima vsaka stvar v sebi neko kvaliteto,« poudari.

Marjeta je s premogovniško tradicijo povezana še iz otroštva.

»Ko človek prime premog v roke, je nekako tako kot pri kristalih z njihovim trdnim, hladnim občutkom v dlaneh. Premog jim je ravno kontrasten, pa vendar pripoveduje zgodbo o tem, kako je iz malega semena zraslo v veliko drevo, ki je svoj čas preživelo v starem, divjem pragozdu. Pragozdu izpred 10 milijonov let. In to drevo, ki je nudilo zavetje praživalim, ob koncu svojega življenja ni strohnelo. Padlo je v močvirje, kjer ga je zalila temna hladna voda. V tej temi je ležalo tako dolgo, da se je spremenilo v kamen. Črn kamen. Ljudje so včasih mislili, da imajo v rokah zmajevo kri, kajti kamen, ki gori, ima v sebi gotovo nekaj čarobnega … Le kako drugače bi bilo to mogoče?! Časi in razvoj so spreminjali svet in ljudje so premog začeli uporabljati kot gorivo. Čedalje več premoga so izkopali in prinašal jim je kruh ter trdo delo. Narava je povedala svoje in počasi smo ugotovili, da je ta premog veliko prekletstvo za naš zrak. Zato smo ga zavrgli. Vendar ljudje v sebi še vedno nosijo spomin na magijo, ki so jo začutili ob premogu. In ta zavržena stvar, ta grda in nekoristna stvar bi morala ostati v preteklosti – kot napaka, ki jo je storilo človeštvo proti naravi. Pa vendar, kar imaš v srcu, ne gre iz njega. In tu nastopim jaz – premog tako končno sije kot dragulj, kot nekaj starega, ki je obujeno v novi obliki. Kot nakit,« pove. In kaj čuti, ko ga ima v rokah? »Njegova zgodba se v mojih rokah ne zaključi, dam mu možnost, da jo nadaljuje še naprej,« odvrne.

Premog v Zasavju še vedno lahko najdemo.

Še vedno ga lahko najdemo

»Premog marsikdaj sama naberem v gozdu, nekaj pa mi ga podarijo tudi ljudje, ki jim ga je škoda zavreči. Četudi smo premog nehali izkopavati in ga ocenjeno ni dovolj za industrijsko izkopavanje, še vedno obstaja. Le poiskati ga je treba oz. vedeti, kaj iščeš. Nekoč je k meni pristopil star gospod in mi dejal: ‘Punca, prid’, ti bom pokazu, kje ga lohk’ nabereš.’ Tako ga hodim nabirat, kajti po dežju ga voda izpere izpod zemlje v gozdu. Kar nekaj premoga pa mi prinesejo tudi ljudje, kajti zelo težko zavržeš premog, četudi ni uporaben. Pri meni pa dobro vedo, da bo uporabljen v celoti in bo iz vsakega kosa nastalo nekaj lepega,« pravi in nadaljuje: »Vsak kos premoga je sestavljen malce drugače kot drugi, zato je včasih kakšen kos trdnejši od drugega, kar je treba vzeti v obzir. Pa vendar, srce kipa Prometeja Rudarja, ki stoji nad Trbovljami, je izdelano iz premoga. Tam mora kljubovati vetru in času, zato je bil dobro zaščiten. Vendar je v eni izmed nevihtnih noči vanj treščila strela – ognjena strela, njegov naravni sovražnik. In četudi sem bila prepričana, da je dobro izdelano, sem ob tem podvomila, da je z njim vse v redu. A lahko povem, da je srce kot novo. Torej tudi nakit lahko preživi naš hitri tempo življenja. Če pa se kakšnemu koščku zgodi kaj hudega, ga seveda zamenjam, kajti premog je še vedno naraven material in narava se obnaša čisto po svoje,« pravi in doda, da je ob misli, da bi oblikovala premog, raziskovala tudi njegovo preteklost. »Oblikovali so ga že stari Rimljani in Kitajci, vendar se njihove mojstrovine niso ohranile, kajti današnja zaščitna sredstva so bolj izpopolnjena kot nekoč, zato bo ta premog še nekaj časa ohranil svojo obliko. Že Janez V. Valvasor je opisoval, kako so ga ljudje uporabljali kot zdravilo za živino, stari rudarji pa so si z premogovim prahom umivali zobe. Ima namreč več prednosti, kot jih vidimo na prvi pogled.«

Vedno več ljudi prepozna vrednost njenih izdelkov.

Poudari, da je ponosna na vsak svoj izdelek, kajti vsak izmed njih je izdelan s pozornostjo. »Večji kosi predstavljajo izziv za oblikovalca, da dokažeš sebi in svetu, ali zmoreš izdelati nekaj, kar bo zastopalo Slovenijo v svetu. Takšni izdelki so npr. krone za miss Slovenije, škornji z nakitom iz premoga KUOLMi, ki so nastali v povezavi z Alpino, kip Rudarja Prometeja, ki mu bije srce iz premoga, nakit, ki bo konec meseca v darilnih vrečkah nominirancev glasbenih nagrad grammy v Santa Barbari na Beverly Hillsu ter nominirancev oskarjev. Ti izdelki niso samo moji, so slovenski in upam, da bom z njimi upravičila svojo nalogo. Zame osebno pa je gotovo pomembno tudi to, da nekaj od tega, kar izdelujem, ostane tudi zanamcem – in upam, da bo res tako,« se nasmehne.

Ročno izdelano milo iz premoga žajfa KUOLMi je primer nesnovne kulturne dediščine Zasavja.

Ponosna je na to, da njene izdelke nosijo tudi naše največje zvezde, od Luke Dončića do Primoža Rogliča in mis Slovenije. Po drugi strani se včasih sprehodi po mestu in opazi kakšno gospo, ki nosi njene uhane. A bolj kot to, da so njeni, ji je všeč, da se gospa počuti lepo in močno zaradi njih – to pomeni, da je njeno delo dobro opravljeno, to je njena nagrada.

Nakit iz premoga s svojim črnim leskom močno izstopa iz povprečja.

Turistični razcvet Zasavja

Po njenem mnenju z zapiranjem rudnikov Zasavje ni izgubilo svoje identitete, nasprotno – sedaj ljudje malce bolj vidijo, kaj lahko ponudi obiskovalcem, kot včasih. »Vse naše lepote so že od nekdaj tu, vendar se nam niso zdele dovolj posebne, da bi jih pokazali tistim, ki prihajajo. Nismo spoštovali našega, avtohtonega. Sedaj pa, ko ob poplavi generičnih izdelkov stopamo na trg, smo zelo posebni – kajti pri nas so stvari še vedno pristne in nespremenjene. In končno jih tudi mi prepoznamo kot vredne. Mogoče smo se Zasavci v tem pogledu začeli imeti radi in pridobili samospoštovanje, ki so ga že od nekoč nosili knapi – vmes pa se je malce izgubilo. Zasavje je vedno izhajalo iz sebe, in tudi nove panoge, ki se trenutno vrstijo v Zasavju, podpirajo to dejstvo – z domišljijo, zagonom in izvirnostjo imamo vse, kar potrebujemo za lepšo vizijo prihodnosti. Zasavje kot turistična destinacija pa zna s svojim značajem presenetiti turiste – kajti svoje lepote smo do sedaj držali zase, tako da so to še neodkriti biseri Slovenije,« pravi in doda, da obiskovalci Zasavja vsekakor potrebujejo spominek, ki ga bodo lahko odnesli s seboj, tako je nastala tudi linija spominkov izdelanih iz premoga – knjižna kazala, tudi npr. obesek za ključe Prometej, s katerim lahko Prometejevo srce potuje z vami po svetu. »Ker rada izdelujem uporabne stvari, pa je nastala tudi linija ročno izdelanega mila s premogom – žajfa KUOLMi, ki so tako uporabna kot lepa. Vse te izdelke in seveda tudi nakit lahko kupite na različnih lokacijah v Zasavju, kot so npr. 4.DRITL, Muzej rudarstva Loke pri Zagorju, tudi v prenovljenem TIC-u Hrastnik.«

Pa se ji zdi, da je ravnotežje med tradicijo in sodobnostjo pomembno tako v umetnosti kot pri turistični ponudbi? »Ravnotežje je vedno zaželeno, kajti če ga ni, nekaj manjka. Moje milo žajfa KUOLMi je bilo opisano kot odličen primer nesnovne kulturne dediščine Zasavja, kar pomeni, da nekaj starega preobraziš in popelješ v sodobnost. V turistični ponudbi pa tudi sama kot turistka vedno iščem avtentičnost in uporabnost v izdelkih, ki bodo odpotovali z menoj domov – imeti morajo torej karakter, ki odraža prostor, s katerega prihajajo, ter uporabnost v vsakdanjem življenju, da predmet ni le praholovec na polici. Zato se trudim, da vse to v svojih izdelkih povežem in ponudim ljudem, ki prihajajo k nam, naj bo to obesek za ključe ali manšetni gumbi, ki s svojim stilom dopolnijo še tako zahtevnega modnega navdušenca. Seveda pa je treba biti usmerjen v prihodnost – biti moramo odgovorni pri tem, kaj bomo pustili zanamcem. Zato moramo že sedaj ustvarjati na način, ki bo prihodnosti prijazen. Trajnostna moda, ročni izdelki ter skrb za naravo so vrednote, ki jih z inovativnimi postopki prenašam v nakit. Predvsem pa, če stvari pogledamo z drugega zornega kota, v marsičem odkrijemo nov smisel ali kvaliteto, ki je bila do sedaj skrita – kar se nanaša na vsa področja življenja.«

Manšetni gumbi iz premoga

Pa se Slovenci zavedamo, da se da nekaj preprostega spremeniti v nekaj lepega, ali iščemo klasični prestiž? »Okusi so različni, tako kot smo različni ljudje. Čedalje več ljudi pa prepozna vrednost mojega nakita ter izdelkov, ki jih oblikujem. So drugačni – in biti drugačen v današnjem času zna biti izziv. Moj nakit pa je zelo izrazen, tako da veliko pove o človeku – da je človek z domišljijo, da ceni tradicijo, poseduje ekološka načela, ceni ročno delo in je predvsem velik estet, kajti premog s svojim črnim leskom izstopa iz povprečja. Nekoč so ljudje nosili nakit, da so svetu povedali, kdo so. Upam, da se je Nakit KUOLMI približal temu,« zaključi.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: Osebni arhiv Marjete Hribar

 

PUSTI SPOROČILO