Med Krpanovimi lipami

0
57

Pred našo hišo je rasla velika mogočna lipa. Ko sem bil še otrok, sem se pomladi zelo rad igral z lepimi svežimi listi. Trgal sem jih z vej, položil na napol odprto pest in jih vtisnil med prste. Z drugo dlanjo sem udaril po listu in običajno se je zaradi povečanega zračnega tlaka list z glasnim pokom raztrgal. Babica, ki je v senci opazovala moje početje, me je malo okregala in poučila: »Zakaj trgaš liste? Ali ne vidiš, kako lepi srčki so? Veš, ljudje mislimo z glavo, a čutimo s srcem.«

Lipa, slovensko narodno drevo

Slovenci smo zelo radi skregani med seboj. Prepiramo se o vsem živem. Vedno se najde dlakocepec, ki trdi, da slovenski simboli, zapisani v ustavi, niso pravi in jih je nujno popraviti. Toda lipa je naša, o tem se strinjamo vsi.

Lipa je slovensko narodno drevo od pamtiveka, čeprav to ni zapisano v ustavi.

Z lipo smo ravnali vselej zelo skrbno. Nobene veje nismo nikoli po nepotrebnem odlomili. Za čaj smo nabirali tako, da smo prislonili lestev ter z nje trgali cvetje. Nabrali smo ga le toliko, kolikor smo ga nujno potrebovali. Lipov čaj je bil zelo cenjen, še zlasti če smo zaradi prehlada ali vročine obležali v postelji. Starejši so trdili, da je lipov čaj še posebno zdravilen, če mu je v ustreznem razmerju dodan šnops . Tega razmerja se ne sme zanemarjati. A otroci smo se morali zdraviti brez te druge komponente.

Krpan je gotovo zelo spoštoval lipo, kar pričajo še danes številne lipe v okolici njegovega nekdanjega doma.

 Levstik in njegov Martin Krpan

Frana Levstika prištevamo med velike Slovence. Veliko je prispeval slovenski kulturi ter naši samozavesti. Doma je bil v Retjah pri Velikih Laščah. Od tu do Blok je za dobrega hodca le kakšne tri ure hoje.

Bločani pa so bili znani kot silni prekupčevalci. Hodili so od sejma do sejma. Na Dolenjskem so rekli: »Če naj Blučana, naj sejma.« Živino so kupovali na Dolenjskem in jo prodajali v Trst. V Trstu so kupovali kolonialno blago ter ga prodajali na Dolenjskem. Znana je zgodba, ki jo povedal Bazizlov Lovre o svojem pradedu. Poročil se je mlad ter imel devet otrok. Ko mu je žena umrla, se je drugič poročil ter imel še sedem otrok. Dočakal je visoko starost. Vendar če bi seštel vse dneve in noči, ki jih je preživel doma, bi jih bilo le za nekaj let. Vse ostale dni je preživel nekje na poti med Dolenjsko in Primorsko.

Poznavajoč te lastnosti Bločanov Levstiku ni bilo težko najti lika za svojega Martina Krpana prav med njimi. Naš Martin se je na Dunaju, ko je posekal cesarici najljubšo lipo, obnašal kot kakšen neotesanec. Vendar je, ker ga je cesar prosil, naj reši cesarstvo pred Brdavsom, čutil svojo državljansko dolžnost storiti nekaj najboljšega, kar je v njegovi moči. Izdelal je taktičen načrt, kako se bo stvari lotil. Žal je bil del tega načrta tudi leseni kij iz lipovine. Moral je posekati lipo, četudi to ni bilo v skladu z njegovim značajem. Danes bi rekli, da je bila cesaričina lipa kolateralna škoda. Lipo kot drevo je gotovo zelo spoštoval, kar pričajo še danes številne lipe v okolici njegovega nekdanjega doma.

Če bi lipe govorile, bi nam povedale, koliko lepih trenutkov so ljudje preživeli v njihovi senci.

Štorovska lipa

Med številnimi atributi, ki jih pripisujemo lipi, je tudi drevo ljubezni in zaljubljencev. Štorovo je majhna vasica na Blokah, ki šteje le nekaj hiš in je od domnevnega doma Martina Krpana oddaljena le slabe pol ure hoda. Streljaj od vasi stoji mogočna lipa, morda največja v ožji in širši okolici. Stari Pouščan je vedno trdil, kar mu je povedal ded, da je bila tu doma Krpanova žena Marjeta. Pod to lipo sta se dobival mlada zaljubljenca, ko je hodil k njej vasovat. Tako sta si prav pod to lipo izpovedala ljubezen.

Drevo ima prsni obseg 5 m in višino 22 m in ji je podeljen naziv naravna vrednota.

Med številnimi atributi, ki jih pripisujemo lipi, je tudi drevo ljubezni in zaljubljencev.

Sv. Urh, okrašen z lipami

Na vrhu, kjer stoji danes cerkev sv. Urha, je bil nekoč utrnjen grad – tabor Nadlišek. Posebno pomembno vlogo je ta grad odigral v času turških vpadov, ker so se vanj zatekali tudi kmetje. O starosti gradu pričata dva zvonova, s katerima so opozarjali ljudi pred nevarnostjo in nosita letnico 1355 in 1382. S to starostjo sodita med najstarejša zvonova na Slovenskem. Ko je minila nevarnost turških vpadov, je grad počasi propadal. Iz ostankov gradu so si Turjačani malo nižje zgradili priročnejši grad Pajkovo, ki je bil nekakšen lovski dvorec. Ta grad so fašisti v drugi svetovni vojni požgali in je v ruševinah. Povečali so tudi grajsko kapelo v cerkev sv. Urha. Krpanova domačija je bila nekje na sredi med novim gradom in cerkvijo na vrhu, tako da je lahko hkrati opravljal dve nalogi. Pri gradu je opravlja službo mirkača (čuvaja), pri cerkvi pa mežnarja. Pri cerkvi je za opustelim taborom nastala široka razgledna ploščad, ki so jo zasadili z lipami.

Lipi v Ravniku

V starih časih je bila trgovina s soljo prepovedana. Krpanu se večno otepati s mejaši tudi ni kazalo. Tako je sol hranil in skrival na več krajih, predvsem pri prijateljih in znancih. Priložnostno je imel skrito pri prijatelju ravniškem mežnarju v Ravniku. Skromna mežnarija je takrat stala pri cerkvi sv. Roka v senci dveh lip, tam nekje, kjer je danes Miščeva kambra. Na Miščevi kambri pa je danes spominska plošča, ki nam pove, da so fašisti leta 1942 vas Ravnik požgali. Pogorela je vsa vas in tudi cerkev. Le lipi sta jo odnesli brez hujših posledic. Vas so po vojni obnovili, le cerkev je ostala v ruševinah. Mnogo pozneje, ko sta bila župnika na Blokah Jože in Branko, jo je farna skupnost obnovila. Toda le od zunaj. Znotraj je ostala v ruševinah, kot nema priča na grozote vojne in opomin, naj se kaj takega nikoli ne ponovi. Vse te lipe in še veliko drugih znamenitosti danes povezuje Krpanova pot.

Lipa je slovensko narodno drevo od pamtiveka, čeprav to ni zapisano v ustavi.

Če bi lipe govorile

Če bi lipe govorile, bi nam morda povedale, koliko lepih trenutkov so ljudje preživeli v njihovi senci.

Povedale bi tudi, koliko oltarjev, božjih podob in kipcev je bilo izdelanih iz njihovega lesa. Morda bi nam povedale, koliko medu nam podarijo vsako leto. Morda bi povedale, koliko prehladov, viroz in drugih bolezni je njihovo cvetje pomagalo pozdraviti. Morda bi povedale, koliko mladih fantov in deklet si je pod njihovimi krošnjami izreklo ljubezen. Morda bi povedale, kolikim sestankom in dogovorom so bile priča. In morda najpomembnejše, koliko razrešenim sporom so nudile okrilje.

Pa kaj?

Najevska lipa in lipa sprave pa morata še kar naprej samevati.

Besedilo in fotografije: Stane Korenjak, TD Bloke

PUSTI SPOROČILO