Prvi pomladanski dan ali praznik luči

0
42

Na predvečer godu sv. Gregorja (12. 3.) otroci po vodi spustijo ‘gregorčke’ – hiške in druge predmete z dodanimi gorečimi svečami. S tem zaznamujejo prihod pomladi in se spomnijo tradicije obrtnikov, ki so na ta dan nehali delati ob luči.

Na predvečer godu sv. Gregorja (12. 3.) otroci v nekaterih krajih na Gorenjskem in v okolici Ljubljane po vodi spustijo ‘gregorčke’ – miniaturne splave s hiškami in druge predmete, ki jih osvetljujejo prižgane sveče. ‘Gregorčke’ otroci izdelujejo doma – praviloma s pomočjo staršev, v šolah in vrtcih v okviru tehniških dni ter likovne in tehnične vzgoje. Izdelane ‘gregorčke’ 11. marca popoldne pred mrakom prinesejo na mesto, kjer lokalni organizatorji pripravijo spuščanje ‘gregorčkov’ po vodi. Otroci s tem zaznamujejo prihod pomladi in se spomnijo šege čevljarjev, kovačev in drugih rokodelcev, ki so na ta dan nehali delati ob umetni luči ter so po vodi spustili luč.

Na predvečer godu sv. Gregorja (12. 3.) otroci v nekaterih krajih na Gorenjskem in v okolici Ljubljane po vodi spustijo ‘gregorčke’ – miniaturne splave s hiškami in druge predmete, ki jih osvetljujejo prižgane sveče.

Spuščanje gorečih predmetov po vodi na predvečer godu sv. Gregorja, ki se je v drugi polovici 20. stoletja dosledno preneslo na otroke, je med kraji s to tradicijo najbolj živo v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici. Od začetka druge svetovne vojne do sedemdesetih let 20. stoletja je spuščanje ‘gregorčkov’ zamiralo. V zadnji četrtini 20. stoletja je zanimanje za to šego predvsem zaradi lokalnih turističnih organizacij in šol, ki so izdelovanje ‘gregorčkov’ vključile v svoj vzgojno-izobraževalni program, ponovno naraslo.

V zadnji četrtini 20. stoletja je zanimanje za to šego predvsem zaradi lokalnih turističnih organizacij in šol, ki so izdelovanje ‘gregorčkov’ vključile v svoj vzgojno-izobraževalni program, ponovno naraslo.

V zadnjih letih je spuščanje gregorčkov priljubljeno ob Gradaščici v Ljubljani, širi se na Štajersko in drugam. Na Gorenjskem (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Zgornja Bela, Spodnja Bela, Srednja Bela, Suha, Voglje, Cerklje, Spodnji Brnik) in v okolici Ljubljane (Šentvid, Tacen, Ig, Dob, Domžale) so na predvečer godu sv. Gregorja rokodelci (v Tržiču čevljarji, v Kropi in Kamni Gorici kovači, na Beli žbičarji, drugje drugi rokodelci in kmetje) po vodi spustili luč. S tem se je simbolično končalo delo ob umetni svetlobi, saj je bil dan že dovolj dolg, da so delali le od jutra do mraka.

V zadnjih letih je spuščanje gregorčkov priljubljeno ob Gradaščici v Ljubljani, širi se na Štajersko in drugam

V Tržiču so rekli, da so ‘vuč vrgli u vodo’, v Šenčurju, da so ‘luč dali v vodo’, v Vogljah so ‘spustili ogenj v bajer’, v Voklem so ‘kurili gregorčke’, na Suhi so ‘gregorja zakurili’, v Železniki so ‘zanesli luč v vodo’. Vsaj po prvi svetovni vojni, ponekod pa že prej, so šego prevzeli otroci in vajenci. Prizorišča, kjer so spuščali ‘gregorčke’, ‘barčice’, ‘hišice’ ipd., so bila ob rekah, vaških potokih, bajerjih ali rakah. Po vodi so spustili različne predmete, ki so goreli – sprva deske, peharje, rešeta, cambohe, sita ipd. Že pred prvo svetovno vojno se je v ta namen uveljavilo izdelovanje plavajočih hišk ali barčic iz lesa in papirja. V teh hiškah ali barčicah so prižgali svečo in hiško postavili na vodo, da je voda odnesla luč. Vsaj v letih med obema svetovnima vojnama se je med otroki razširila navada, da so na hiške pritrdili vrvice, s katerimi so jih držali, da so plavale na vodi, potem pa jih potegnili k sebi in odnesli domov. Gregorjevo velja za prvi pomladanski dan. V 16. stoletju so stari julijanski koledar zamenjali z gregorjanskim, takrat se je god sv. Gregorja, ki je prej sovpadal s pomladanskim enakonočjem, premaknil na 12. marec. Prvi znani zapis pregovora ‘sveti Gregor luč v vodo verže’ in opis spuščanja ‘gregorčkov’ sta bila objavljena v časopisu za šolo in dom Šolski prijatel leta 1854.

V Tržiču so rekli, da so ‘vuč vrgli u vodo’, v Šenčurju, da so ‘luč dali v vodo’, v Vogljah so ‘spustili ogenj v bajer’, v Voklem so ‘kurili gregorčke’, na Suhi so ‘gregorja zakurili’, v Železniki so ‘zanesli luč v vodo’.

Gregorjevo danes nadaljuje tradicijo spuščanja luči po vodi na predvečer godu sv. Gregorja. Tam, kjer je tradicija živa, večinoma ohranjajo lokacijo spuščanja gorečih predmetov po vodi ter dan populariziranja in predstavljanja te šege. Otroci ‘gregorčke’ po vodi spuščajo v spomin na nekdanji letni zaključek rokodelskega dela ob umetni svetlobi, dogodek ohranja spomin na zgodnejša pričevanja o šegi in njene temeljne značilnosti. Dogodek predstavlja nadaljevanje tradicije, ki korenini vsaj v 19. stoletju. Zaradi otrokom priljubljenega načina srečevanja z dediščino se razvija tudi v krajih, v katerih spuščanje gorečih predmetov po vodi na gregorjevo ni bilo v navadi.

Tradicija je vpisana v Register žive kulturne dediščine, ki omogoča razvijanje pozitivnega odnosa do lokalne dediščine in ohranitev preoblikovane šege na lokacijah s tovrstno tradicijo.

Besedilo: Register žive kulturne dediščine

Fotografije: Vili Vogelnik

 

Prejšen članekV Tržiču gre 11. marca ‘Vuč v vodo’
Naslednji članekPol stoletja gozdnih učnih in tematskih poti v Sloveniji

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here