Podjetni Prekmurec Niko Huber je eden od približno 200 vodnih someljejev, kolikor jih trenutno deluje po svetu, in prvi uradno certificirani ‘okuševalec vode’ pri nas. Je tudi lastnik in direktor polnilnice mineralne vode Cana iz Krajinskega parka Goričko, ki sodi med najčistejše vode na svetu.
»Slovenci premalo cenimo vodo. Pri nas je voda samoumevna. V tujini vidiš, da povsod ne moreš piti vode iz pipe, pri nas pa jo lahko. In to je nekaj posebnega. Slovenci se sploh ne zavedamo, kakšno prednost imamo pred drugimi državami,« je jasen mladi podjetnik, ki je iz vode ustvaril uspešen posel.
»V šoli nas še vedno učijo, da je voda brez okusa in vonja. To nikakor ni res,« je svojo predstavitev začel Huber, prvi Slovenec, ki je zaključil izobraževanje na Fine Water Academy oziroma Akademiji dobre vode s sedežem v Los Angelesu. Najpomembnejši del izobraževanja je bila praktična degustacija, ki mi jo je predstavil v praksi. Čeprav sem bila prepričana, da moje brbončice za to nalogo niso dovolj razvite, sem precej dobro občutila razliko med različnimi vodami, ki jih polnijo na Goričkem.
Prijetni mehurčki
»Imamo tri različne vrste gazirane Cane ter negazirano. Nežno gazirana je takšna voda, kot jo je naredila narava. Takšna kot pride iz narave, takšno napolnimo v steklenice. Potem imamo elegantno gazirano, ki se odlično prilega k hrani. Primerna je za različne degustacijske menije, saj ima prijetne mehurčke. Močna gazirana pa je za tiste, ki imajo veliko mehurčkov,« je predstavil različne vrste vode. Potem sva pred radovednimi gledalci iz vinskih kozarcev srkala brezbarvno tekočino in razliko preizkusila še v praksi.
Degustacije vode vedno začenjamo z najmanj mineraliziranimi in napredujemo k močnejšim, pojasni Huber in doda, da obstajajo celo tako ‘močne’, da se pijejo kot viski, v kozarčku. Ko sem na Madžarskem prvič poskusil tako močno mineralizirano vodo, sem doživel tak šok, da sem jo kar izpljunil, je predstavil svojo izkušnjo.
V času izobraževanje je moral iz štirih različnih voda skuhati tudi kavo – vsaka je bila po njegovih besedah drugačna – ter zeleni čaj, ki je bil različne barve. »Zdaj v boljših restavracijah in barih kavo kuhajo izključno iz boljših voda, poleg tega v tujini že delajo led iz mineralne vode. Led iz takšne vode je precej boljši,« je pojasnil.
»V Avstriji je mogoče registrirati zdravilno mineralno vodo, pri nas ne«
Drugi del izobraževanja je teoretičen, na njem pa slušatelji dobijo ogromno podatkov o lastnostih takšnih in drugačnih voda. Cana sodi med najčistejše na svetu, saj vsebuje manj kot 0,20 miligramov nitratov in nitritov. »V Sloveniji se ne meri vode, ki ima manj kot 2,2 miligrama nitratov in nitritov, zato smo našo vodo poslali na analizo v Italijo, kjer je spodnja meja za merjenje 0,20 miligramov. Cana ima pod 0,20 miligramov nitratov in nitritov,« je kot iz rokava stresal podatke.
»Vode se razlikujejo tudi po tem, koliko raztopljenih mineralov je v njih, kar označujemo z oznako TDS. Donat jih ima nekje 10000, Cana pa nekje 1600,« je pojasnil in dodal, da gre v primeru njihove vode za visokomineralizirano vodo z veliko kalcija (340mg/l) in malo natrija (8,6 mg/l), kar je idealno razmerje. »Po klasifikaciji bi našo vodo lahko označili kot vodo, ki je primerna za dieto, saj izvira iz rdečega izvira, kar pomeni, da je samoizlivna,« odgovarja na vprašanje, če bi njegovo vodo lahko označili za zdravilno mineralno vodo. Pojasni, da v Sloveniji sploh ni mogoče registrirati zdravilne vode, povsem drugačno prakso pa imajo v Avstriji, kjer ima vsaka pokrajina svojo zdravilno mineralno vodo.
»Perrier se poslavja«
Politika Jugoslavije je bila takšna, da smo imeli samo radensko, tempelj in donat, »ki ga tržijo kot vodo, ki pomaga pri prebavi, ne morejo pa ga registrirati kot zdravilno mineralno vodo.« Očitno je težko registrirati tudi običajno vodo, saj so za registracijo Cane potrebovali kar deset let.
Polnilnico vode Cana, kar je tudi mesto v Izraelu, kjer se je zgodil prvi čudež in je Jezus vodo spremenil v vino, so zagnali 15. januarja 2019. Od takrat so nanizali že precej uspehov. »Postali smo uradna voda filmskega festivala v Cannesu. Še vedno hranim sporočilo prijatelja iz Izraela, ki mi je odprl pot tja. Napisal mi je: ‘Niko, zate imam dobro novico, Perrier se poslavlja, prihaja Cana,’« je opisal enega od prelomnih trenutkov. Uspeh je še toliko večji, saj sodi francoski Perrier med najstarejše ustekleničene vode na svetu. Od takrat je šlo samo še navzgor in Cano lahko trenutno pijete tudi v boljših restavracijah na Kitajskem, v Italiji ter na Poljskem oziroma ste jo lahko pili. Trenutno so morali zaradi pomanjkanja steklenic, s čimer se sooča svetovna industrija pijač, ustavili ves izvoz.
»V hotelu Kempinski smo postali osnovna voda. Hoteli nas kličejo, saj želijo obogatiti ponudbo vode. V trgovinah nas ni. Povsem smo se osredotočili na boljše restavracije, hotele, bare po vsem svetu,« nam je zaupal dolgoročno strategijo.
Kozarec cane, prosim!
Veliko delajo tudi na ozaveščanju o pravilni kombinaciji vode in hrane in po zgledu vinskih kart vpeljujejo vodne kartice, ki jih že najdemo v številnih boljših restavracijah po svetu. V hotelih Istabenz so glede tega že zelo daleč, različne vode pa je na meniju mogoče najti tudi v restavraciji COB v Portorožu, ki je letos osvojila prvo Michelinovo zvezdico.
»Vodna kartica mora vsebovati nekaj splošnega o vodi, ker vsaka voda je naravna voda, ki prihaja z določenega mesta, ima določeno strukturo, recimo koliko kalcija, magnezija, natrija vsebuje, potem TDS, kar pomeni, koliko je v vodi raztopljenih snovi, pa tudi informacijo, h kateri hrani se prilega,« je povedal, katere podatke mora vsebovati vodna kartica. Zanj osebno je bil eden najbolj bolečih trenutkov, ko so mu v restavraciji odgovorili, da imajo samo gazirano in negazirano vodo. »Če se spomnimo, so nam še pred desetimi leti na vprašanje o vinu v restavracijah odgovarjali, da imajo belo in rdeče, na vprašanje o ponudbi piva pa, da imajo union in laško,« je spomnil naš sogovornik.
Tisoč tisoč evrov za steklenico
Del njihove proizvodnje so tudi lične 600-mililitrske plastenke, ki so na lanskem Fine Water Awards oziroma Tekmovanju v dobrih vodah na Bledu prejele zlato medaljo za dizajn. »Gre za del naše aktivne linije, saj steklenic nikoli ne nosimo s seboj na sprehod, pač pa vedno samo plastenke. Naša je zelo kompaktna in gre v vse avtomobile,« je Huber predstavil raznoliko ponudbo.
Prednost dajejo seveda steklenicah, za katere je treba v restavraciji odšteti 3,50 evra, kar je drobiž v primerjavi z vodo iz osrčja Kalifornije, ki stane kar sto tisoč evrov za steklenico. Obstaja samo devet steklenic blagovne znamke 902H0, katere zamaške iz belega zlata je oblikoval zlatar z Beverly Hillsa, krasi pa jih več kot 600 belih in črnih diamantov. Zraven pride še vodni somelje, ki to pripelje v kovčku in pripravi pravo prezentacijo. Za ledeniško vodo z norveškega otočja Svalbard, ki se po Hubertovih besedah odlično ujema s kakšno solatko in ostrigami, boste odšteli od 100 do 150 evrov, v višji cenovni razred pa sodi tudi slovenska voda Coi, ki ima največ magnezija na svetu.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: Osebni arhiv Nika Huberja
