Po poti štirih slapov

0
222

Bohor je široko, v 20 km dolgem loku raztegnjeno pogorje, ki poteka v smeri vzhod-zahod in leži na sredini območja med Savo ter izlivom Savinje in Sotle v Savo. Pretežen del pokrivajo gozdovi v pasu od 300 do 1024 m nadmorske višine z najvišjim vrhom Velikim Javornikom.

Slap Bojanca

Strma severna pobočja prekriva predvsem mešani gozd z veliko smrek in jelk. Tudi geološko je Bohor nekaj posebnega in je skupaj z Orlico najvzhodnejši podaljšek posavskih gub. Obod terciarne plasti nekoč prostranega Panonskega morja se v osrednjem delu dopolnjuje z paleozojskimi in mezozojskimi kamninami. Ozemlje ima zapleteno tektonsko zgradbo, saj je del velikega Litijskega antiklinorija in Senovske sinklinale in je razkosano s številnimi prelomi. Prav zato lahko na območju Bohorja najdemo različne geološke pojave, med katerimi slapovi sodijo med najslikovitejše. Vode se po južnem območju Bohorja prebijajo skozi trden triasni dolomit, dolbejo v njem globoke soteske ter ustvarjajo slapove in slapiče: Bojanco na Stranjskem potoku, Pekel na Blanščici, Ubijavnik na Dobrovskem potoku in Bojavnik v Globokem grabnu. Vse štiri slapove smo člani TD Senovo združili v lepi krožni poti. Za ogled vseh slapov in ostalih naravnih zanimivosti si je najbolje rezervirati cel dan, minimalno pa vsaj šest ur.

 

S parkirišča na Jablanci, kjer je standardno izhodišče za vse pohodniške poti po Bohorju, se usmerimo zahodno v dolino do Dobrovskega potoka. Ob sotočju Dobrovskega potoka in Blanščice se usmerimo severno ter ob Stranjskem potoku nadaljujemo do prvih oznak za slap Bojanca (Bojaunca). Sledimo oznakam. Na najtežjih delih so nam v pomoč jeklenice. Kmalu nas ob poti preseneti ‘lačni studenec’, saj že nekaj požirkov te vode povzroči lakoto in kruljenje v želodcu. Opazujemo in občudujemo balvane, ki so za to območje neobičajni, vidimo ostanke oglarskih kop, prisluhnemo petju ptic ter občudujemo bogastvo rastlinskega sveta. Šumenje voda, ki padajo čez kaskade in skočnike, je vse močnejše in kmalu se odpre pogled na prvi slap na naši poti – Bojanco. Voda strmo pada čez ozko skalno pregrado in ustvarja 14,80 m visok slap ter čudne zajede in grebene. Ljudska domišljija je vodni ustvarjalnosti napletla svojo razlago in dala temu delu slapove poti ime Bojanca. Če se postavimo v pravilen položaj nasproti slapa, se nam v skalah na desni strani tik ob vodi pokaže obraz. Še malo domišljije – in legenda je tu.

Slap Bojavnik

Legenda o Ajdovski deklici

»Nekega dne je ajdovska deklica zamaknjeno hodila po čudovitih jasah in senožetih Bohorja. Zaradi neprevidnosti je ob robu jase izgubila iglo, ki se je zapičila v bližini slapa Pekel. Ko je povedala mami, kaj je storila, jo je ta kaznovala. Vsako jutro je morala očistiti ‘peči’, a umiti se ni smela. Ker je želela biti deklica lepa, se je skrivaj odpravila k slapu Bojanca. Tam jo je zalotila mati in jo za kazen pahnila v brezno – v skali pa je ostal njen obraz.«

Nadaljujemo po poti legende in se povzpnemo na višje ležeči travnik. Odpre se nam čudovit pogled na Stranje, Bohor, zajeselske in zaloške travnike. Držimo se desnega roba ter po poti nadaljujemo hojo proti slapu Pekel. Hoja po gozdu se zaključi s prihodom do potoka Blanščica. Odpravimo se proti toku, mimo razvalin mlina in po desetih minutah prispemo do čudovitega slapa. Ta je v preteklosti s svojim šumenjem nudil zaščito tudi članom partizanske Tehnike Franceta Prešerna ali TV 27, ki je deset minut hoje nad slapom. Slap je večstopenjski. Najvišje je dva metra in pol visok slapič s tolmunom, iz katerega se voda zlije prek skalne pregrade 15 m globoko. Pod tem slapom teče Blanščica iz plitvega skalnega tolmuna po zložni zasigani skalni pregradi in na njenem robu pada v štirih pramenih globoko v tolmun. Stena je bogato zasigana. Na štiri pramene razdeljeni slap se pri veliki vodi zlije v enoten 17 metrov visok slap. Na desni strani opazimo osamelec v obliki igle, omenjen v legendi o Bojanci. Okoli 15 m visoko dolomitno iglo je voda s pomočjo tektonskih sil ločila od sosednjega skalovja in odmikala odlomljeni del od skalne gmote.

Slap Pekel

Kraški svet v gozdu

Od Pekla se odpravimo nazaj proti mlinu in zavijemo levo navkreber. Lepo označena pot nas privede do Ajdnih peči. Tu ima svet posebno podobo. Med grbinami se okoli vasi vrste globoke kotlasto oblikovane vrtače. Precej strmi travniški svet objema močno zaraščen listnati gozd. Kmalu pod gozdno mejo je ob poti k Ajdnim pečem široka plitva vrtača, znanilka kraškega sveta tudi v gozdu. Tam se v viseče pečevje odpira precejšen spodmol, večinoma zasigan, delo pronicajoče vode. Vrnemo se po isti poti ter nadaljujemo proti Ložicam. Od tu dalje sledimo oznakam, ki nas privedejo do Ubijavnika, kjer si je Dobrovski potok vklesal pot v obliki črke U. Ker se tu voda ‘ubija’, mu je ljudska domišljija nadela ime Ubijavnik.

Nekaj moči nam bo pobral dvig na zgornjo gozdno cesto, kjer nas smerne puščice usmerijo proti Koči na Bohorju ali proti slapu Bojavnik. Sledenje oznakam nas privede na Beli pesek, kjer je ob cesti kamnolom Grabenske pečine in vrh Bojavnika. Ta se nežno spušča po skalah in Dovškemu potoku prispeva enega izmed biserov v nizu naravnih lepot in zanimivosti Bohorja. Potok nekaj časa vijuga sem ter tja, pada v tolmune, ob trši kamnitni oviri čez police v več slapovih ter končno v 16,40 m visokem Bojavniku. Območje slapu je močno razgibano. Tektonske sile so na tem koncu lomile kamnino in pri stiskanju različno oblikovale celotni prostor. Posebno spodnji del slapišča kaže podobo, kakršno bi lahko povzročil močan potres. Z desne strani slapa, gledano proti njemu, se scejajo studenčki in solzaji, ki nosijo precej raztopljenega apnenca. Ta se useda po mahovju, nizkem rastlinju, suhih vejah. Tako nastajajo lehnjakove skorje in večje in manjše grbine, ki bodo skozi stoletja in tisočletja rasle v strugo Globokega grabna.

Slap Bojavnik

V ozkih in strmih dolinah potokov, ki ustvarjajo bohorske slapove, prevladujejo strma, vlažna in pretežno senčna rastišča. Planotasta pobočja Bohorja so zelo pester življenjski prostori za številne organizme. Bujni gozdovi skrivajo številne predstavnike redkih, ogroženih ali zaščitenih vrst. Vrh Velikega Javornika in Koprivnik v zgodnji pomladi zažarita pod zlato preprogo razcvetele navadne jarice (Eranthis hyemalis), ki je edino ohranjeno rastišče v Sloveniji. Družbo mu dela temnoškrlatni teloh (Helleborus atrorubens), endemit Posavja in Dolenjske. Tu uspevajo tudi nekatere redke vrste orhidej, kot so lepi čeveljc, purpurna močvirnica in škrlatnordeča kukavica. Zgodaj spomladi nas z modrino očara tržaški svišč. Težje je opaziti redkejšo ‘posavsko velikonočnico’ navadni kosmatinec. V maju in juniju zacvetijo številne kukavičevke. Navadna, pikastocvetna, stasita in trizoba kukavica, bezgova prstasta kukavica, zeleni volčji jezik, muholiko mačje uho. Na robu travnika zacveti kranjska lilija. Redka je panonska detelja, ki kaže vpliv stepske flore Panonske nižine.

Za celotno pot namenimo ves dan, saj je ob poti še veliko lepega in zanimivega, kar bo pritegnilo našo pozornost.

Če ne verjamete, obiščite te prelepe kotičke Bohorja ter se prepričajte sami!

Svetujemo uporabo Državne topografske karte, 1: 25000, Senovo, 123, 014-4-4 (Geodetska uprava Republike Slovenije, 1998) ter brošuro Naravne zanimivosti južnega pobočja Bohorja – slapovi, TD Senovo, 2021.

Besedilo in fotografije: Anton Petrovič, Turistično društvo Senovo

PUSTI SPOROČILO