Senzorialno gledališče: Čuti so naša okna v svet

0
249

Senzorialno gledališče v ospredje postavlja gledalca in doživljanje predstave z vsemi čuti. V praksi to pomeni, da ga izvajalci predstave vodijo skozi multičutno izkušnjo, lahko tudi z zaprtimi očmi, pri kateri prihaja v stik z različnimi predmeti, površinami, se premika, vonja, okuša, posluša zvoke in aktivno sodeluje, da bi jo kar najgloblje, intimno doživel. Podobno, kot če bi, namesto da zgolj beremo o Proustovi magdalenici, to dobili v roke in jo v predstavi zaužili, kar bi sprožilo niz občutkov in mogoče celo spominov, povezanih z določeno zgodbo. Barbara Pia Jenič je edina v Sloveniji, ki se ukvarja s čuti v umetnosti in kulturi ter s senzorialnim jezikom, in sicer že 25. leto. Za njo je več kot 70 režij, 30 izobraževanj in več kot 25 let prenašanja znanja na druge.

Barbara Pia Jenič je edina v Sloveniji, ki se ukvarja s senzorialno gledališče.

»Na splošno postaja svet vedno bolj senzorialno usmerjen, človek je v njem ključen in uči se skozi izkušnje,« pravi in doda, da je pred časom pri nas gostoval svetovno znan antropolog David Howes iz senzorialnega centra v Kanadi, ki je opozarjal, da prehajamo v pravo senzorialno revolucijo, kajti vedno bolj moramo vse izkusiti, otipati. Bombardirani smo z informacijami – toda informacija ni enako izkušnja. Informacije gredo mimo, iz tebe, pozabiš jih. Kar si doživel, pa ostane dlje in globlje v nas.

Prve ideje, da bi v gledališke predstave vključili vse čute, so se udejanjile ob prelomu tisočletja in v odnos med izvajalcem in občinstvom vnesle več igrivosti. Pri nas pa je za senzorialne metode edina usposobljena Barbara Pia Jenič, režiserka, umetnica, ustanoviteljica in vodja zavoda Senzorium. Še preden je magistrirala na AGRFT, se je izpopolnjevala pri svetovno znanem kolumbijskem gledališkem režiserju Enriqueju Vargasu in njegovem latinskoameriško-italijanskem Teatro de los Sentidos (Gledališče čutil), saj jo je po prvi delavnici v Ljubljani povabil k sodelovanju. Leta 1996 je namreč pri nas uprizoril predstavo Oraculos in z njo slovenskim umetnikom predstavil svojo poetiko čutov.

Prizor iz predstave Dišeče skrivnosti.

Vključevanje vseh čutov

»Vonj, okus in tip so od renesanse dalje najbolj zapostavljeni čuti,« opozarja, »vendar so pri pripovedovanju zgodbe ali oblikovanju izkušnje za ljudi zelo pomembni. So namreč naša okna v svet in obratno – iz sveta se prek čutnih kanalov informacije stekajo v nas. Smo veččutna, ne samo avdiovizualna bitja. Zato trenutni prehod na digitalno komunikacijo velikokrat siromaši naše potenciale za izražanje,« pravi in doda, da je v Teatro de los sentidos delovala kot igralka in oblikovalka vonjev. »To pomeni, da je imel vsak prizor in vsak igralec svoj vonj, ki sem ga predvidela v skladu s pričakovanimi učinki prizora na obiskovalca. Vonj je lahko v naravni obliki (seno, trava, zemlja, drugi dišeči, smrdeči, aromatični, naravni ali umetni materiali) ali v obliki dišav, narejenih za ljudi ali prizore). Oblikovala sem vonje za do 20 igralcev, za 10 do 20 prizorov dnevno. Vse reakcije občinstva in ekipe sem tudi beležila, tako sem lahko po potrebi prilagajala umetniške in praktične odločitve, sproti pa sem prirejala tudi predstavitve in delavnice o vlogi vonjev za vsak projekt, tako da je bila celotna ekipa seznanjena z namenom, učinki in rezultati njihove uporabe v izkušnji za občinstvo,« pove.

Raziskovanju vonja se sicer posvečajo tudi velike mednarodne raziskave, npr. študija Odeuropa Horizon. Njena ideja je, da bi odišavili muzeje in zgodovinske kraje za vzpostavljanje atmosfere. Te pristope je Barbara Pia v Sloveniji že uvedla (Slovenski etnografski muzej 2008, Emonska hiša MGML, 2014, Muzej novejše zgodovine, 2019), Galerije (MGLC, MGML, Galerija Krško, Grad Kodeljevo, Grad Borl, Ljubljanski grad, 2005–2009), MGLC (2012, 2013, 2018, 32. Grafični biennale v MGLC, 2017), Knjižnice MKOŽ, Vrhnika, Novo mesto, Trubarjeva hiša literature, prebujali so kulturno dediščino o Vinu in trti na Slovenskem (SEM, 2008–2009), O rimskem času (Vonjave Emone, 2014), O zgodovini Švicarije (2019), o zgodovini vonjav (Dišeče skrivnosti, SSG Trst, 2021). »Vesela sem, da je EU Horizon finančno podprl to raziskavo z več milijoni, Slovenija pa še ni uvedla niti minimalnega sistemskega financiranja, čeprav si galerije, muzeji želijo nadgradnje projektov in s tem polnejše izkušnje za obiskovalce in senzorno ovirane osebe. Tako se institucije znajdejo vsaka po svoje, žal pa za to nimajo usposobljenega kadra. Dostikrat improvizirajo, saj kljub opominjanju in obveščanju tega še ni v Nacionalnem programu za kulturo in s tem ni med prioritetami za financiranje.«

Dišeče skrivnosti so trenutno na sporedu v SSG Trst.

Snovanje predstave

»Najprej dobim impulz, o čem je treba spregovoriti,« pravi, »običajno gre za aktualne in pereče teme, ki jih umestim v primeren kontekst. Ko zapišem koncept, slutim atmosfero, barvo in energijo predstave. Velikokrat sama zapišem različice scenarijev, ki jih sproti nadgrajujem, odvisno od ideje. Nato je treba usposobiti sodelujoče (če gre za izključno senzorialno izvedbo), zasnovati scensko in vizualno podobo.« Nima stalne ekipe, a pravi, da pri izbiri sodelavcev takoj vidi, ali ima človek kaj senzorialnega v sebi – zna poslušati drugega, sprejema tišino, je dovolj senzibilen. Redni član ekipe je samo Peter Penko, s katerim sodeluje že skoraj 20 let in jo spremlja pri skoraj vsakem projektu, skupaj ustvarjata glasbo, zvok, v zadnjem času tudi zmontirata kak video.

»Sama organiziram vse, od tehnike do vaj, obveščanja javnosti … Ogromno dela je. Za predstavo, ki ima tri ponovitve, stojijo meseci priprav,« pojasni. Zato koprodukcijsko sodeluje tudi z večjimi gledališči, saj se tako lažje posveti režiji in vsebini projekta. Razlika med klasično (vladno, institucionalno) in neodvisno sceno namreč narekuje drugačen način dela. »Na prvi je režiser bog in sam odloča o ravni demokracije. Neodvisna scena pa zahteva veliko prostovoljnega dela, saj naše ministrstvo redko podpre Senzorium, zato velik del financ sama vlagam v projekte in razvoj senzorialnega gledališča v Sloveniji. Mesto Ljubljana je edino, ki podpre en projekt letno, običajno do 15 odstotkov njegove vrednosti.«

Prizor iz predstave Dišeče skrivnosti.

Zadnji dve leti sta za umetnike še posebno težki. »Poleg turizma in kulture je senzorialno gledališče tudi najbolj ranjena branža zaradi epidemije. Odvisno je namreč od osebnega obiska ljudi in pristnega človeškega stika, predvsem pa medsebojnega zaupanja. Narava senzorialnih dogodkov je taka, da se posvetijo človeku zelo osebno. To niso dogodki in prireditve, ki se samo gledajo in poslušajo, ampak se dogodek izkusi, občuti na lastni koži v stiku z osebo – izvajalcem. Zato tudi jaz upam, da bo kmalu konec tega obsedenega stanja, se bomo lahko družili in bom lahko spet poučevala ljudi, vodila seminarje, delavnice, režirala senzorialne in druge dogodke ter večje gledališke predstave,« pravi. Senzorium je namreč nekaj korakov, več kot desetletje pred Evropo, v Sloveniji pa edini ponudnik tovrstnega znanja in izkušenj.

Prizor iz predstave Kipar Gloria.

Smo bitja čutov

»Senzorialnost vsi nosimo v sebi, saj smo bitja čutov – včasih jo je treba le prebuditi. Gledalcem v senzorialni predstavi ugaja, da se jim posvečaš,« pravi. »V vsakem prizoru jih nekdo spremlja, oči imajo lahko zaprte ali so vmes tudi vidni prizori, niso pasivni, ampak sodelujejo pri predstavi, dogaja se njim samim.« Med zadnjimi čisto senzorialnimi projekti je bil tudi Hotel Tivoli, projekt ob odprtju prenovljene Švicarije, za katerega se je lotila brskanja po 180-letni zgodovini stavbe in iz člankov, knjig in ustnih zgodb še živečih pričevalcev ustvarila potovanje skozi utrinke življenja v tej stavbi. Čisto zadnji pa Božanska komedija, ki je bila uvrščena tudi v program Borštnikovega srečanja 2020.

Navdih redno išče v naravi.

Raziskuje tudi, kako vnašati senzorialne elemente v klasično gledališče (tudi za turistične, kulturne, izobraževalne prireditve). Predstave s senzorialnimi elementi so Krasni novi svet v SNG Drama, Gotska okna v MGL, Cro Magnon v Stari elektrarni, Prerok v Prešernovem gledališču Kranj, Dišeče skrivnosti v SSG Trst ipd. »Slednja je tudi aktualno na sporedu, zelo priporočljiva pa je za mladino, predvsem zaradi slikovitosti zgodovinskih prizorov. Pri romantičnih se malo muzajo,« se nasmehne. Ponovitve načrtujejo tudi v Ljubljani.

In kako sama živi z izostrenimi čuti? »Zelo sem senzibilna in intuitivna,« odvrne. »Če krepiš te veščine, si bolj občutljiv za zvok, slišiš, vidiš, zaznavaš več,« pove in doda, da je bolj pozorna tudi na vonje, ki jo obdajajo. »Vonj hrane govori o tem, ali je zdrava ali ne, to je osnovno. Potem pa so tu še ostali vonji, ki so pomemben del informacij o prostoru, ljudeh, atmosferi, marsičem. Svoje zaznavanje lahko tudi izboljšamo, o tem pa več na izobraževanjih …« zaključi.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: arhiv Senzorium

 

PUSTI SPOROČILO