»Slovenija naj postane gozdna oaza v evropskem prostoru«

1
102

Pri Turistični zvezi Slovenije bomo tudi v prihodnje posebno pozornost posvečali turizmu v gozdnem prostoru, kar je že od nekdaj ena od prednostnih nalog našega delovanja. Pred leti smo se med drugim podpisali pod vseslovensko akcijo postavljanja zelenih oziroma gozdnih oken, ki jo je zasnoval Jože Prah, podpredsednik TZS in predsednik komisije za Naj pot. Pohodnik, planinec, turistični zanesenjak in prostovoljec tudi v letošnjem letu načrtuje številne projekte, ki v ospredje postavljajo naravo in hósto, ki je bila tudi v tokratnem intervjuju v središču pozornosti. 

Jože Prah, podpredsednik TZS in predsednik komisije za Naj pot

Začnimo z aktualnimi temami. V letošnjem letu obeležujemo 50 let gozdnih učnih poti kot predhodnic tematskih poti v Sloveniji. Kaj vse načrtujete ob okrogli obletnici?

Če bi pred dobrimi 60 leti nekdo na vasi hodil na sprehod v gozd, bi vsi mislili, da se mu je zmešalo. V gozd se je hodilo delat. Da se je pogled na to spremenil, je zaslužen dr. Milan Ciglar, slovenski gozdarski inženir, naravovarstvenik in organizator popotništva. Pred 50 leti je iz Nemčije v slovenski prostor prinesel razmišljanje, da funkcija gozda ni samo les. Že leta 1974 smo v Sloveniji postavili prve tri gozdne učne poti v naši državi: Šmarnogorsko na Grmadi pri Ljubljani, na Bistri pri Vrhniki ter pot Svečina. Pravzaprav smo bili že takrat pionirji na tem področju, saj smo imeli Teden gozdov, in sicer vedno zadnji teden v mesecu maju, kar velja še danes.

Dr. Cigler je mislil, da bodo, podobno kot v Nemčiji, gozdne učne poti obiskovale predvsem družine, pri nas pa je priložnost zagrabila šolska mladina, zato smo se osredotočili nanje. Naša filozofija je bila, da je treba delati z mladino, zato smo sklenili, da je mora vsako gozdno območje imeti vsaj eno ali več gozdnih ali učnih poti. Do leta 1986, ko je bil kongres na temo gozdnih učnih poti, smo imeli že skoraj 40 gozdnih in učnih poti. V zborniku iz leta 1987 je ogromno socioloških razmišljanj o gozdu in itd.

Od kod ta naprednost?

V prvi vrsti, ker smo imeli zelo napredno gozdarsko šolo, ki je bila prepoznana v svetu, prek dr. Boštjana Anka, dr. Dušana Mlinška in drugih svetovnih avtoritet na področju gozdarstva.

Ciglar je leta 1975 v Slovenijo pripeljal še Evropske pešpoti, ki jih je danes v Evropi že 12 in so dolge kar 70000 kilometrov. V slovenskem in evropskem prostoru imajo poseben status. V Sloveniji imamo tri poti, ki so dolge okoli tisoč kilometrov. Tudi te poti sodijo v okvir turizma v gozdnem prostoru.

Pred dobrimi 30 leti je bila v Sloveniji ustanovljena Pro Silva, Združenje za sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Ob njeni 30. obletnici, smo imeli v Radljah ob Dravi kongres, na katerem so se zbrali profesorji, akademiki z vsega sveta. Na njem smo dali poudarek drugačnim vsebinam, od gozdnih učnih poti do pohodništva, turistične vloge gozda ter rekreacijske in estetske vloge gozda. Pri Pro Silvi so se prepričali, da v slovenskem prostoru o gozdu razmišljamo široko, ne samo z mislijo na kubike.

Res pa je, da me je strah, da danes preveč razmišljamo o kubiku, ne znamo najti širine. Po drugi strani bo letos v Stockholmu Kongres FAO, na katerem bo večina govora na temo socialnih in okoljskih vlog gozda oz. ekosistemskih storitvah, kot jim rečemo. Slednje imajo za človeka izjemno vlogo, sploh v tem času.

Včasih smo bili pri promociji teh funkcij veliko bolj suvereni, zdaj capljamo za drugimi. To pa zato, ker smo bili nekoč gozdarji povezani v eni organizaciji, v okolju spremljali ter načrtovali in izvajali vse: stanje, ukrepe, cilje. Zdaj tega ni več. Zdaj vsak zase nekaj kuje in težko pridemo skupaj.

Včasih smo bili pri promociji okoljskih in socialnih funkcij gozda veliko bolj suvereni, zdaj capljamo za drugimi, pravi Jože Prah

Ste predsednik komisije za Naj pot. Trenutno imamo 700 tematskih poti. Kakšno je stanje na področju tematskih poti in kaj bi si želeli izboljšati?

Gozdarji smo že leta 1987 prepoznali, da ne moremo biti sami na tem področju, zato smo se povezali s Turistično zvezo Slovenije. Vsako leto od leta 1987 dalje smo imeli sestanek nekje, kjer se je odprla nova učna pot ali se je zgodilo nekaj drugega na temo gozda. To so bile res fantastične zgodbe. Našli smo način za sistemsko vzdrževanje, kar je bilo prepoznano s strani države, sodelovala so tudi podjetja. Šlo je za sinergijo med TZS, gozdarji ter kapitalom, ki nas je jasno podpiral. Ne samo v vlogi posla, pač pa v izobraževalnem momentu.

Zadnjikrat smo se dobili leta 2004 in potem ponovno leta 2008 na sejmu v Gornji Radgoni. Pričakoval sem kvečjemu 10 ljudi, prišlo nas je 100. Rekel sem si: ‘Če nas je toliko, bo res treba začeti migati!’ Leta 2010 smo naredili študijo o tematskih poteh, leta 2011, ob mednarodnem letu gozdov, smo povabili Planinsko zvezo, Zavod za gozdove, STO, Slovenia Outdoor, ki je takrat začela nastajati, in ustanovili smo komisijo za Naj poti. Začeli smo ocenjevati tematske poti. Do danes smo jih ocenili več kot 500.

Še ena večja prelomnica je prišla leta 2013, na kongresu za tematske poti na gradu Rajhenburg, kjer smo sprejeli zanimive usmeritve.

Imamo ogromno odličnih zanesenjakov, ki dobro delajo kot prostovoljci. V slovenskem prostoru imamo nekaj poti, ki presegajo evropsko raven in so vredne ogleda.

Ob 10. obletnici ocenjevanja tematskih poti smo ponovno ocenili vse najboljše poti. Opravili smo intervjuje, ankete, ustvarili smo novo vizijo. Na najboljši poti enkrat na leto organiziramo Klepet na naj poti, kjer se spet vsi srečamo in predebatiramo, kako naprej.

Glavni izziv je, da še nimamo vpeljanega certificiranja tematskih poti. Na tem področju nas čaka še velik zalogaj. Treba je jasno povedati, da si v slovenskem prostoru ne želimo še ne vem koliko novih poti, pač pa želimo obstoječe nadgrajevati in jim dodajati vrednost.

Najslabše je, ko pridemo po petih letih na pot, ki umira. To je nekaj najslabšega, tako za obiskovalce kot tudi za samo naravo.

Letos bo klepet potekal na Risovi poti, ki je lani zmagala na natečaju Naj pot. Zakaj?

Risova pot je nekaj posebnega, saj imamo v Sloveniji samo tri zveri. Ris je po drugi svetovni vojni izginil s celega Gorskega Kotorja in slovenskega prostora. Slovenci smo ga naselili nazaj, za kar so zaslužni naši fantje, predvsem Maks Konečnik (dolgoletni član lovske družine Loški potok, op. p), ki je naselil prve rise iz Švice.

Tematske poti ocenjujemo na podlagi petih modulov. Pomembno je med drugim tudi to, kako določeno pot začutiš. Gre za povsem subjektivno kategorijo. Nanjo dam celo več kot na objektivne parametre.

Prednost Risove poti je tudi ta, da je nastala na že obstoječi planinski poti, zato je obogatila ta prostor. Na Jelenovem studencu se bomo zbrali 29. maja, ob 9.00 uri. Poleg klepeta bomo tam pripravili tudi osrednjo prireditev ob slovenskem tednu gozdov.

Imajo izjemne vodnike, predvsem mi je zelo všeč, da so na destinaciji Kočevsko prepoznali, da vrednost gozda ni samo les. So mladi, odlični, delavni.

Gozdne knjižnice ne razumem samo v smislu fizične knjižnice, fizičnega branja. Lahko se samo usedeš pod drevo in bereš, poslušaš gozd. Gozdna knjižnica je kot drevo in njegov celotni ekosistem.

Ob 50. obletnici tematskih poti smo pripravili tudi zanimiv fotografski natečaj, ki traja že nekaj časa. Ali ste prejeli že veliko fotografij?

Fotografije so nabirajo. Od vsepovsod. Pritegnili smo tako profesionalne fotografe kot amaterje. Akcija se bo zaključila 20. novembra, ko bomo na Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani odprli razstavo nagrajenih fotografij in tudi kaj povedali. K projektu so pristopili tudi Zavod za gozdove, TZS ter ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki nam bo tudi finančno pomagalo.

Predvsem se mi zdi dobro, da bomo med 20. novembrom in 15. januarjem 2025 v Tivoliju vsak dan imeli dogodek. Povabili bomo različna društva, ustanove. Ta prostor bomo nadgradili. K projektu sta pristopila tudi Cekinov grad in MGLC Švicarija.

Še eno zanimivo akcijo pripravljate ob svetovnem dnevu turizma: gozdne knjižnice. Kako je nastala ta ideja?

V Občini Škocjan smo prek študijskega krožka Od vznika do evra odprli v občini odprli prvo gozdno knjižnico. Otvoritev je potekala tako, da je bila vstopnica knjiga, ki si jo prinesel, jo podaril, se vanjo podpisal. V tisti knjigi si povedal, zakaj si jo prinesel in jo daroval. V tej gozdni knjižnici se srečujejo ljudje od vsepovsod, ima pa tudi odličnega skrbnika Roka Petančiča.

Verjamem, da bomo k temu projektu pritegnili tudi pisatelje, politike, odločevalce, kajti z njimi moramo znati spregovoriti. Zakaj ne bi v gozdnem prostoru, ki vedno nekaj daje.

V Sloveniji imamo tudi 100 knjigobežnic, ki so v gozdnem prostoru, na robu gozda, v parkih. Kje? Ob drevesih.

Gozdne knjižnice ne razumem samo v smislu fizične knjižnice, fizičnega branja. Lahko se samo usedeš pod drevo in bereš, poslušaš gozd. Gozdna knjižnica je kot drevo in njegov celotni ekosistem.

V gozdu se lahko naučimo povezanosti, solidarnosti. Prepričan sem, da Darwinova teorija o boju za obstanek v slovenskem gozdu ne pride preveč v poštev. Ko se potopiš v naše pragozdove, ki jih imamo v Sloveniji 14, kar znese približno za 500 nogometnih igrišč, začutiš neko posebno energijo. Tukaj vse deluje: ni stresa.

V naravi obstaja ena sama resnica, da je sprememba stalnica. To je posebnost, ki se je moramo znati naučiti sprejemati.

Slovenija je ena od samo osmih držav na svetu, kjer imamo prost vstop v naravo.

Veliko delate tudi na področju izobraževanja.

Uskladili smo se, da tiste vodnike, ki že imajo licenco, z dvodnevnim seminarjem nadgradimo v gozdne turistične vodnike. To bo lahko delal samo nekdo, ki že ima neko licenco, se pravi gorski vodnik, planinski vodnik, turistični vodnik.

Uvajamo tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo: vodnik, vodnica v krajini. Lastniki gozdov, ki jih je pri nas 413 tisoč, morajo v gozdu prepoznati neko vrednost, naučiti se morajo, da bodo znali gozdni prostor tudi tržiti.

Dvainšestdeset metrov visoka Sgermova smreka je najvišje naravno drevo v Evropi. Kdo jo bo znal boljše predstaviti – jaz ali njen lastnik? Njemu pomeni vse. Želimo si, da bi lastniki gozdov postali tudi skrbnik na gozdni poti ali na nekem naravnem objektu.

Kako gledate na gobarjenje in nabiralništvo, ki sta v Sloveniji vedno bolj priljubljena?

Kaj je nabiralništvo? Je to turizem? Kako ga opredeliti? Smo edina država v Evropi, ki ima 80 odstotkov gozdov v zasebni lasti. Če gledamo zgodovinsko: gobe in kostanj si vedno lahko nabiral v kateremkoli gozdu, suhljad in listje samo v svojem gozdu. V našem prostoru so ljudje vedno nabirali gozdne sadeže; od kostanjev, malin, jagod, borovnice.

O nabiralništvu imamo izjemno dober zakon, ki zaščiti gozdni ekosistem, imamo pa drug problem. Ne znamo ga spoštovati, saj smo preveč pohlepni.

Na svetovni dan turizma, 27. septembra 2018, je natanko 27 organizacij podpisalo bonton z imenom Obisk v naravi. Pri meni ni mogoče narediti izpita za vodnika, če tega bontona ne poznaš.

Druga zanimivost je, da je anketa med lastniki gozdov pokazala, da več kot polovica lastnikov gozdov ni proti nabiranju v njihovih gozdovih.

Ker ljudje pretiravajo, smo morali uvesti gozdni nadzor. V gozdu je vsak dan več kot 100 ljudi. Zavod za gozdove ne more kaznovati, je pa tisti, ki opozarja. Samo lani smo izdali več kot dva tisoč opozoril. Kultura šepa in več bi morali delati na ozaveščanju. Osebno menim, da bi morali začeti tudi kaznovati.

V katerih primerih?

V gozdnem prostoru se čedalje bolj pogosto pojavlja še ena objestnost: vožnja z motorji, štirikolesniki.

Slovenija je ena od samo osmih držav na svetu, kjer imamo prost vstop v naravo. Omogoča ga 5. člen zakona o gozdovih. Kaj to pomeni? To pomeni, da lahko gremo peš v gozdni prostor ali v naravo, ne pa tudi s kolesi, motorji. Zato je treba imeti posebno infrastrukturo. V Sloveniji imamo odlično osnovno infrastrukturo, ki jo predstavljajo gozdne ceste, vsem ostalim potem je treba urediti status.

V naši državi imamo že skoraj dva tisoč km označenih turnokolesarskih poti, ki imajo nekatere tudi status o dvonamembnosti. Pojavlja se že tretja namembnost: jahanje po teh poteh. To so vse izzivi, ki kličejo po regulaciji.

Tako tematske poti kot ostale poti imajo eno veliko prednost, ki se ji reče usmerjenja obiskovalcev v prostoru, zato bi bilo prav, da se za vse te poti uredi skrbništvo in se jih certificira in sistematizira.

Kako bi opredelili turizem v gozdnem prostoru?

Turizem v gozdnem prostoru je zelo širok pojem, ki v Sloveniji pravzaprav zajema celoten naravni prostor. V Sloveniji je kar 80 odstotkov gozdnega prostora, zato mi lahko govorimo ne samo o naravnem prostoru, ampak o turizmu v gozdnem prostoru.

Že v zgodovini smo imeli določene predele, ki so bili temu zelo naklonjeni. Recimo Jezersko, Bled, Sevnica oziroma Lichtenwald, kamor so na oddih hodili iz vse Avstro-Ogrske ali iz Zagreba. Veliko takih prostorov je bilo v Sloveniji znanih že pred prvo svetovno vojno, potem je to za nekaj časa zamrlo. Poglejte samo film Cvetje v jeseni, v katerem so iz Ljubljane odhajali na oddih v gozd.

Danes lahko rečemo, da lahko celo naša mesta uvrstimo v okvir turizma v gozdnem prostoru. Iz skoraj vsakega slovenskega mesta imaš dva koraka do hoste. Pomemben je koncept urbanih gozdov, na katerem je TZS vedno delala skupaj z Zavodom za gozdove. Pred leti smo izbrali 10 naj občin in jim na ljubljanskem gradu podelili posebno priznanje za dobro gospodarjenje z urbanimi gozdovi.

V evropskem prostoru je trenutno ena najuspešnejših zgodb mesto Celje s celotno filozofijo urbanih gozdov. Letošnji Gozdarski študijski dnevi, ki bodo 18. in 19. septembra, bodo posvečeni prav gospodarjenju z urbanimi gozdovi v Sloveniji in gozdnim učnim potem.

V Ljubljani s pojavljajo velike kritike glede sečnje dreves na Rožniku.

V kritikah osebno vidim velik izziv. Kot stroka se moramo soočiti s tem, da se glede gozdov pojavlja več razmišljanj. Da nismo samo gozdarji in krajinarji tisti, ki lahko odločamo, kako bo, ampak moramo komunicirati z javnostjo. To se nam dogaja na Rožniku, zato bomo študijske dneve posvetili ravno temu.

V naših gozdno-gospodarskih načrtih, ki jih delamo vsako leto, mora dobiti svoj poudarek tudi drugačne vloge gozda, kot smo jih imeli do sedaj. V letošnjem letu zato odpiramo paradigmo nacionalnega gozdnega programa v naši državi, saj želimo poudariti nove vsebine, ki jih ima danes gozd. Vse to bi lahko zaobjeli v kategoriji turizem v gozdnem prostoru.

Osebno gozdnemu prostoru pravim gozdna učilna, vanjo je vključeno vse od pedagogika, dela in nege v gozdu do turizma v gozdu.

Trenutno so zelo priljubljeni gozdna terapija, velnes, potop v gozd. Osebno me bega, ker je gozd trenutno v velikem stresu. Če greš v stres, kako boš tam še dosegel svoj mir?

Zakaj pa je gozd v takem stresu?

Ugotovili smo, da je kar 32 odstotkov bukve v Sloveniji morda nepopravljivo poškodovane, kar je ogromno. Ne znamo natanko povedati, zakaj. Smreke je po drugi strani v Sloveniji 3,5-krat več, kot bi je bilo po naravni poti. Navsezadnje se na oko opazi, da so krošnje bukev bolj suhe, suh je tudi hrast. Skratka, trenutno moramo reči, da gozdni prostor doživlja epohalne spremembe, in to ne hitre, kot so vetrolom, žled, ampak gre za spremembe, ki se dogajajo dlje.

Gozd danes prerašča za deset odstotkov hitreje, kot je samo nekaj desetletij nazaj. Ugotavljamo tudi, da je les, ki je bil posekan leta 1960, za več kot 10 odstotkov boljši kot les, ki ga posekamo zdaj.

V Sloveniji imamo kar 413 tisoč lastnikov gozdov. Od tega jih je več kot polovica neaktivnih, kar pomeni, da se v gozdovih skoraj nič ne počne, zato imamo veliko gozda prepuščenega naravnim zakonitostim, kar je zanimivo tudi ena od evropskih zahtev.

Kar se tiče nege gozda, trenutno opravljamo samo 38 odstotkov tistega, kar bi bilo treba. Za gozdove, kakršne imamo zdaj, so zaslužni naši dedki, vprašanje pa je, kakšne bomo mi pustili zanamcem. Premalo vlagamo nazaj ali nič.

Pred drugo svetovno vojno je bil gozdni prostor precej grd. Hoste je bilo manj, bila je zdesetkana. Po vojni so sledile velike sečnje, ki jim je sledila nega, ki je zaslužna za gozdove, kakršne imamo danes.

Sadili in negovali smo drevesa, za kar je zaslužen instrument, ki se mu je reklo biološka amortizacija. Vse, kar si vzel iz gozda, si moral vrniti. Zdaj ni več tako, saj smo gospodarjenje z gozdom razdelili na različne inštitucije, kar ni dobro.

Prej smo imeli eno inštitucijo, ki je skrbela za vse. Gozd ni njiva, na kateri lahko naslednje leto popraviš, če si nekaj naredil narobe. Skrajni čas je, da v Sloveniji spet dobimo eno inštitucijo, ki bi gospodarila z gozdnim prostorom, da bi postali majhna gozdna oaza v središču Evrope.

Od 5 do 6 znamenitosti na Unescovem seznamu so kar 3 gozdna rastišča. Imamo tudi znanje, kako sonaravno gospodariti, a nas je naenkrat začel gnati pohlep. Ustanovili smo državno gozdarsko podjetje, katerega glavni cilj je dobiček. Saj vlagajo, naredijo vse, ampak izkoriščanje bi bilo lahko manjše in bolj usmerjeno v druge vloge.

Slovenija naj postane gozdna oaza v evropskem prostoru, na ta način pa moramo zastaviti celotni turizem v državi. Država bi se morala usmeriti v tri stebre: 1. gozd, les, voda, 2. turizem, 3. hrana. Na podlagi teh treh stebrov bi morali graditi razvoj države, in to tako na mikro- kot makroravni. Tako majhni smo, da so nas izpustili iz letaka evropskega parlamenta, zato to ne bi smelo biti tako težko.

V Pekingu se moraš voziti 1000 kilometrov, da prideš do prvega gozda, sam pa moram narediti samo dva korak.

Govorila sva že o velnesu v gozdu, glede katerega imam tudi sama en pomislek. V Sloveniji vsi hodimo v gozd na sprehode, po gobe. Je gozdna terapija za Slovence sploh zanimiva?

V Pekingu se moraš voziti 1000 kilometrov, da prideš do prvega gozda, sam pa moram narediti samo dva korak. Slovenci z gozdom živimo, gozd vidimo iz vsakega bloka. Imaš ga pred nosom, zato raje govorim o sprehodu po gozdu. Treba je vedeti, kaj mi gozd daje, treba ga je prepoznati, vedeti, kaj je bukev, smreka. Vsako drevo ima drugo energijo. Največ, kar lahko naučimo Slovence, je, da gozd začutijo.

In še zadnje vprašanje, ki sodeč po pogovorih bega številne ljudi. Opažamo vedno več posekov, je to dobro ali slabo?

V državnem sektorju, ki ga je 20 odstotkov, se poseka dobrih 100 odstotkov lesne mase, ki je dovoljena z načrtom, v zasebnem sektorju niti 70 odstotkov ne. Sečnje kot take bi bilo lahko tudi več. Je pa res, da se zdaj te poseke bolj vidi, saj je v naših gozdovih največ smreke. Zaradi lubadarja se smreka suši, zato nastane veliko frat. V slovenskem prostoru imamo okoli od 106 do 108 milijonov kubikov iglavcev. Če se na leto okoli dva milijona posuši, ni tak hudič. Problem je, če do tega pride pri enem samem lastniku.

Sodobna tehnika gojenja gozdov kaže, da brez vlaganja ne gre. To pomeni, da brez sadnje ne gre. Sonaravno gospodarjenje z gozdom nas uči, da je treba čim manj saditi. To je dobro na dolgi rok, kar pomeni tudi 500 let, na kratkega pa niti ne.

Če želimo imeti enako kakovosten gozd na kratki rok, je treba vlagati v nego, vendar država lastnikom gozdov ni pripravljena omogočiti večjih sredstev za nego gozda. Imamo skoraj polovico neaktivnih lastnikov gozdov, kar pomeni, da ne počnejo nič. Mi lahko ukrepamo samo, če v gozdu prihaja do škode, in lahko izdamo odločbo, v skladu s katero mora lastnik nekaj narediti na lastne stroške. Tega ni veliko. Imamo tudi lastnike gozdov, ki so aktivni kmetije in za nego gozda nimajo časa.

Za dobrih 6 milijonov evrov na leto bi opravili skoraj vsa negovalna dela v gozdu. Organizirali bi delovne skupine, ki bi bile plačane s strani države. Tak gozd bi bil pripravljen na turizem, kar bi v našo blagajno dolgoročno prineslo precej več kot 6 milijonov.

Treba se je zavedati, da lastniki zagotavljajo prost vstop, kar bi jim morali nekako kompenzirati. To bi se mi zdelo pošteno.

Polona Frelih

 

Prejšen članekPRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV: Podjetje SiDG ne zasleduje samo dobička
Naslednji članekVohajte lubje, humus, okusite svež zrak …

1 komentar

  1. Zanimiva tema. Zelo pomembna za Slovenijo. Gozd je davno predstavljal za kmeta lastnika banko ki mu je pomagala pri rednem kmetovanju v primeru nesreč pa je posegel v to BANKO. Dobro se spominjam prva leto po drugi svetovni vojni ko smo se po 50 tih mesecih vrnili iz ozgmanstva na opustošen dom. Gozd je naš reševal.

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here