Poznava se že od mladih let, ko sva se skupaj kalila pri nastajanju revije Smrklja. Že tedaj me je navduševal Urbanov neizčrpni vir ustvarjalnosti, ki se odraža tudi pri njegovi praznični svetlobni okrasitvi prestolnice. Projekt očeta Zmaga Modica samostojno nadaljuje peto leto, uveljavljeno ‘vesoljno tematiko’ pa letos dopolnjujejo skulpture, ki pozivajo k večji medsebojni strpnosti in sprejemanju različnosti.
Pravi, da ima zanj zadnja leta zima še poseben čar, saj postaja vse bolj zasvojen s tekom na smučeh. »Aprila, ko se sezona konča, se začnem veseliti naslednje zime. Sicer pa imam rad akcijo v naravi. To je moja meditacija in regeneracija. Gorsko kolo, smučanje, potapljanje, tek,« pove Urban, ki tudi letos nadaljuje projekt praznične svetlobne okrasitve Ljubljane, ki jo je začel in dolga leta vodil njegov oče Zmago Modic. »Osebno mi sicer največ pomenijo naravni prazniki, ki so jih praznovali že naši davni predniki. To so predvsem enakonočja in solsticiji. Kar nekaj so jih povzele institucije, njihov pomen za naravo in živa bitja pa je ostal enak. Tako decembra navadno zaželim vesel solsticij, ko svetloba premaga temo in se narava preporodi. Zadnjega sem preživel z dobrim prijateljem na tekaških smučeh v Ratečah,« pripomni.
Preplet tradicije in inovacij
»Očetova tradicija projekta novoletne okrasitve se je kar dobro zasidrala. Po njegovi smrti so me vprašali, če bi bil pripravljen projekt prevzeti. Odgovornost je velika, a izziv odličen. Temeljito sem se tudi izprašal, ali sem pravi naslednik za to. Sem arhitekt in fotograf. Svetloba je že dolgo bistvo moje ustvarjalnosti in dela. Zakulisje očetovih projektov sem poznal od samega začetka. Po premisleku sem nalogo sprejel. Letošnji projekt okrasitve novoletne Ljubljane je moj peti. Prvi je bil nekakšna retrospektiva devetnajstih preteklih očetovih okrasitev, zadnji štirje pa so moji, z nekaterimi uveljavljenimi originalnimi potezami in skulpturami, ki jih je ustvaril še oče,« pojasni.
Pa se pri iskanju navdiha za okrasitev ozira tudi na tuje? »Ljubljana je na tem področju edinstvena. Imamo kompleksno zgodbo. Predvsem ponazarjamo abstraktne in stvarne komponente vesolja, življenja ter uma. Tema je vsako leto druga, vsem pa je skupno, da pozivajo k strpnosti ter spoštovanju vseh živih bitij in narave. Z veseljem pogledam, kako okrašujejo drugod, a primerljivega pristopa in likovnega učinka še nisem našel. Večina, tudi pomembnih in velikih mest, je pri tem precej klišejska in konservativna,« pove in doda, da je naslov letošnje okrasitve Oni smo mi. »Z njo želim spodbuditi medsebojno spoštovanje, ne samo do beguncev, tudi širše. Danes smo staroselci, jutri morda begunci. Danes smo Zemljani, čez nekaj let bomo morda še Marsovci. Bili smo preprosti mikrobi, danes pa smo (pretežno) inteligentna kompleksna bitja. Res bi si želel več strpnosti, spoštovanja drugačnosti na vseh področjih in manj pohlepa. Ne potrebujemo veliko, da smo srečni, tako mi kot narava,« izpostavi.
Vesolje, njegova ekspanzija in nastanek življenja, so ga zanimali že v otroštvu. »Črne luknje, rdeče orjakinje, nevtronske zvezde. Vse to sem poznal in presenetljivo dobro razumel že kot majhen otrok. Starši so me pri tem vedno spodbujali in zalagali s primerno literaturo. V prvem razredu je moral oče priti na razgovor, ker sem tovarišici razložil, da ni pomembno, če spisa nisem pisal odlično, ker bo itak sonce enkrat postalo rdeča orjakinja in bo vse zgorelo. Oče, ki bi me moral po njenem mnenju za pesimistično misel okarati, je bil ponosen. Tudi minerali so me s svojo popolnostjo izredno privlačili. Nameraval sem postati mineralog. Sem pa tudi risal od malega, še pred osnovno šolo sem občasno hodil v očetovo slikarsko šolo. Tudi skozi glasbo se izražam. Naravoslovje in umetnost sta se vedno prepletala, še danes je tako,« pravi.
Veliko reciklirajo
Letos nas čaka 50 km lučk, 850 do 900 svetlobnih teles, 48 lampinjonov itd., kar nekaj bo novosti. »Vsako leto je nekaj potez povsem novih, večina pa je posodobljenih in na novo koncipiranih. Le kakšno uveljavljeno očetovo pustimo v originalni obliki. Prešernov trg je kot jedro vsega povsem nov. Tako je že nekaj let, povsem novih pa še nekaj drugih ulic, trgov in nabrežij. Tudi deli določenih znanih poglavij so dopolnjeni z novimi skulpturami,« pove in doda, da pri tem tudi sam zaviha rokave, v delavnicah vrta, krivi in kuje. »Rad tudi praktično ustvarjam. Navadno v delavnicah delo začnemo kakšen mesec, preden gremo na teren. Občasno grem tudi na avtodvigalo, ker je na določenih lokacijah lahko tudi sama postavitev do te mere avtorska, da je tako najbolje in najbolj enostavno.«
Vsako leto tudi veliko reciklirajo. »Med transportom in skladiščenjem prihaja do poškodb. Ena ekipa v delavnicah Javne Razsvetljave je zadolžena le za preizkušanje in tehnična popravila. Skulpture, ki potrebujejo zahtevnejšo restavracijo, pa popraviva z asistentko Polono. Recikliramo precej. Skulpture, ki so preveč poškodovane za obnovo, poskusimo uporabiti za nove projekte. Uporabljamo tudi dele odsluženih cestnih svetilk, semaforjev, in druge tehnike. Letos smo za zgodbo potrebovali floto manjših letečih krožnikov, in kot naročeno se je na kupu odslužene tehnike znašla množica pokrovov svetilk, ki ne bi mogli biti bolj primerni za predelavo v medgalaktična plovila,« se nasmehne.
Čeprav se zadnja leta ob tem dviguje veliko prahu z očitki o energetski potratnosti, pomisleki niso upravičeni. »Poraba elektrike za naš projekt je v odnosu s kakšnim drugim porabnikom zanemarljiva. Celotna svetlobna okrasitev Ljubljane porabi nekaj deset kilovatov energije, en sam malo večji osebni avto pa lahko tudi več sto, ko pohodimo gas. Nedavno sem čez prst zračunal, da za vse porabimo približno toliko, kot dva ali trije gostinski lokali, ki imajo pozimi zunaj grelce,« odvrne Urban, ki Ljubljane ne želi primerjati z drugimi mesti. »V Ljubljani sem doma in tu se odlično počutim. Je varna in prijetna, ravno prav velika. Mislim, da se ji ni treba postavljati nikomur ob bok, bolje je, da gre po svoji poti.« In kako kot arhitekt in Ljubljančan gleda na njen razvoj in očitke, da smo vse bolj mesto za bogate in turiste? »Vrednote in težnje mestnih urbanistov s podžupanom Rokom Žnidaršičem na čelu so dobre. Bitka med ideali in kapitalom pa je stalna. In nujna. Kakovost življenja je treba zaščititi. Ljubljana je ravno prav majhna, da lahko od doma po zelenem klinu, ki se zajeda globoko v mestno tkivo, tečem čez polja in pašnike do Save, s kolesom pa sem v desetih minutah na Prešernovem trgu. Je pa tudi ravno prav velika, da ima kot prestolnica večino infrastrukture, ki je primerljiva s precej večjimi mesti. No, javni potniški promet ima v tem kontekstu še veliko možnosti za napredek, po drugi strani pa se kolesarjenje in pešačenje bliskovito razvija, kar je odlično. Je pa tudi res, da smo zaradi vse intenzivnejšega turizma in posledično slabše ter dražje ponudbe domačini izrinjeni iz strogega centra, a tako je v mnogih znanih mestih, pri tem nismo nič posebnega. Prisiljeni smo iskati alternativno ponudbo na obrobju, kar ima tudi lahko kakšno dobro posledico,« pravi.
Ideje se ves čas pojavljajo
Ljubljana je tudi letos praznično zažarela s prižigom lučk 1. decembra, Urbanovo delo pa s tem še ni končano. »Rad se sprehodim ali s kolesom zapeljem po mestu. Imam svojo fotografsko šolo, okrašeno Ljubljano pa navadno uporabim tudi za kakšno nočno fotografiranje ali delavnico. Projekt je obsežen, skoraj devetsto raznih skulptur. Med sprehodi beležim vse morebitne tehnične nepravilnosti, ki jih potem dežurne ekipe Javne razsvetljave odpravijo.« Pa se projekt nato z januarjem konča in ali že snuje prihodnjo postavitev? »Ideje se pojavljajo ves čas, tudi za naprej. Sproti jih zapišem ali narišem, poleti pa je treba že kar konkretno snovati in načrtovati. Ustvarjalni procesi namreč navadno ne upoštevajo dopusta.«
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Naslovna fotografija: Polona Kopač
