Spoštovane bralke, cenjeni bralci!
»Naše podzemne jame so res nekaj posebnega. Edino po njih izstopamo,« je na vprašanje, v čem Slovenija izstopa v primerjavi z drugimi državami, v intervjuju za enega od prejšnjih Lipovih listov odgovoril svetovni popotnik Mitja Lavtar, prvi Slovenec, ki je obiskal vsa slovenska naselja brez izjeme.
Moj prvi stik s čarobnim podzemskim svetom je bila šolska ekskurzija v Postojnsko jamo, podzemno lepotico, ki ji na svetu ni para. Še zdaj se spomnim otroške vznemirjenosti med vožnjo z jamskim vlakcem, rahlega razočaranja ob pogledu na človeško ribico, saj smo v svoji otroški naivnosti pričakovali, da bo na njej vsaj nekaj človeškega, in pobalinskega dotikanja kapnikov, v katerem smo še toliko bolj uživali, saj nam je bilo rečeno, da je to prepovedano.
S podzemnim svetom sem se naslednjič srečala šele šele po rojstvu hčerke. Bolj zato, ker sem se sama hotela prepričati, ali so Škocjanske jame zaradi svoje divjosti res bolj očarljive od Postojnske jame, sem jo še kot dojenčico odpeljala na ekskurzijo v drugi najbolj znani slovenski podzemni biser.
Ob prvem stiku s temo je zaspala in se zbudila, šele ko smo ponovno pogledali na plan. V popolnem miru sem tako lahko občudovala stalaktite in stalagmite, špagete ter druge kraške pojave, predvsem pa sem na lastno začudenje spoznala, da sem ohranila dobro mero otroške nagajivosti. Ker se nisem zmogla držati dogovora, da se v jami ne fotografira, me je morala vodička celo okarati. Neozdravljiva poklicna deformacija!
Močne razsvetljave so za jame izjemno škodljive, zato denimo Križna ali Planinska jama sploh nimata razsvetljave. Večina jam v Sloveniji ni povsem skomercializiranih, zanje pa skrbijo jamarska, ljubiteljska in turistična društva, kakršno je turistično društvo Šempeter v Savinjski dolini, ki bdi nad Peklom, eno največjih kraških jam na Štajerskem.
V živem svetu kraškega podzemlja smo zgolj obiskovalci, saj pripada belim in črnim človeškim ribicam, rakom, netopirjem in pajkom. Slovenski klasični kras slovi kot eno od območij z največjo podzemeljsko biotsko raznovrstnostjo na svetu. Samo v slovenskih kraških jamah poznamo od 400 do 450 vrst podzemeljskih živali.
Precej bolj sproščeno ljudje hodimo po zemlji – in Slovenija je tudi v tem pogledu precej raznovrstna dežela. Planinci hodijo v gore, pohodniki pa izbirajo položnejše terene, zato je zanje kot nalašč slovenska Jakobova pot, ki poteka med Kobiljem in Ptujsko Goro in ima štiri krake. Na nezahtevne pohode po pohodniški poti E6 se lahko vsak mesec odpravite s Komisijo za evropske pešpoti Slovenije (KEUPS), za sprehode pa imate v Sloveniji na voljo tudi kar 700 tematskih poti.
Poznamo sprehajalno hojo, hojo po vsakdanjih opravkih, nordijsko hojo, pohodniško hojo, planinsko hojo, osebno pa mi je daleč najbolj všeč hoja za spoznavanje in doživljanje (HSD), ki jo je izumil gozdar Anton Tone Lesnik. Gre za hojo, med katero se lahko, »mirno ustaviš, da ujameš svoje misli, morda kaj narišeš ali brez naglice fotografiraš. Ko ni treba skrbeti, da ti bodo sopotniki ušli daleč naprej, ker si sam ali s sebi enakimi«.
Sprehodimo se skupaj po spomladanskem Lipovem listu!
Polona Frelih
Urednica
