Pisati o kulturnem turizmu na Vrhniki? Zakaj le? Je že narejeno. Ni ga junaka, ki bi lahko o Vrhniki pisal lepše in bolje kot največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Če bi želeli v enem članku strniti vse opise lepote in čutenja do domačega kraja, bi v eni številki revije ne bilo dovolj prostora. Vedute se skozi čas spreminjajo, minljivost je lastnost človeka, ki za sabo pušča sled. Ljudje, združeni v eni najstarejših turističnih organizacij pri nas, so/smo vsak v svojem času prepoznali vrednote te dejavnosti in na svoj način ustvarjali turizem.
Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njene okolice so leta 1888 ustanovili vrhniški veljaki, Ivan je takrat štel 12 let. Na obzidju cerkve na Sv. Trojici je recitiral pesem v čast Mariji Tereziji. »Neka gospa, ki je bila napol skrita pod širokim rdečim slamnikom, dežniku podobnim, je rekla naglas: ‘Tega pa dajmo v Ljubljano!’« Zgodilo se je na svetega Alojzija dan. In potem je pisal: »Na holmu svete Trojice se sveti med temnim zelenjem bela srajca; človekoljubni davkar cepi lesnike, z bistro pametjo in ročno roko snuje tihe stezice med mladim drevjem, po strmi rebri, in premišljuje v zadovoljnem srcu: glej, bil je laz nekoč, pust in gol, in pretvoril sem ga v zelen gaj …«
Človekoljubni davkar je bil Ivan Gruden, ki je Olepševalnemu društvu daroval zemljišče na Sv. Trojici. Za časa življenja je skrbel za poti in rastje. Ivan se je zaljubil v njegovo hčerko in ji napisal sonet z akrostihom Grudnovi Olgici. Z drugo ljubeznijo, Franjo Opekovo, sta si na klopce pisala sporočila, Črtico Tičnica, to je gozdiček ob Sv. Trojici, pa je poleg številnih verzov posvetil Heleni Pehani. V objemu Fijolčne gore, kakor so sv. Trojici takrat rekli stari ljudje, so se in se še rojevajo in v solzah utapljajo prve ljubezni.
Sv. Trojico je omenil najmanj osemindvajsetkrat
Sredi najbolj strmega klanca, ki vodi na grič, je bila pisateljeva rojstna hiša. Pogorela je, ko je bil star tri leta. »’Jezus! Jezus!’« je kričala sestra … Tukaj, v ta prelepi plamen, je zaklenjen moj spomin; več ga ni.«
Zdaj na novo zgrajena hiša vabi po spomine, po pričevanja o tistem času in ustvarjenih delih. Sv. Trojico je pisatelj v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat.
»Za velikim oltarjem v cerkvi Svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera.«
Na poti skozi Cankarjev gaj, ki so ga po opustošenju v drugi svetovni vojni zasadili člani turističnega društva, se ustavimo nad vodnim rezervoarjem, leta 1904 ga je dal postaviti tedanji župan in soustanovitelj Društva za olepšavo trga Vrhnike in njene okolice. Pogled seže prek Ljubljanskega barja do Žalostne gore in do Ljubljane, kamor je Vrhničana po učenost popeljala cesarska cesta. Na drugi strani potke je spominsko obeležje, trdno kot skala priča o povezanosti Vrhničanov, v želji po urejeni okolici, ki vabi domače in tuje obiskovalce. Spomenik je leta 1907 svojemu dobrotniku Ivanu Grudnu postavilo Olepševalno društvo. Tik pod vrhom posedimo na klopci, imenujemo jo Cankarjevi brki, delo mladih arhitektov, in prelistamo knjigo iz knjigobežnice. Tudi tu se zbiramo bralci Cankarjevih besedil. To pa je že naslednja zgodba.
Kjer kraške vode ‘vrh niknejo’
»Pod svetim Pavlom, onkraj cesarske ceste, spi Močilnik v globoki kotanji, v večni senci. Kdo izmed vas, ki berete to zgodbo, je videl Močilnik in ne sanja o njem vsako noč? Izpod skale, višje kakor svetega Pavla zvonik, šumi črna voda; zašumi in takoj utihne, pogrezne se v globoko strugo, skrije se pod vrhe in molči vsa temna. Kaj se ji je sanjalo tam doli pod kraškimi skalami in kaj jo je prestrašilo, ko je prišla iz noči v prosojni mrak? Tako molče usta, kadar se odpro oči po dolgem spanju in plane pogled, izgubljen, osupel, v preveliko lepoto …«
Zdaj bi lahko nadaljevali z branjem Cankarjevega dela Aleš iz Razora. Njegova slikovita umetniška beseda nam bi pred oči pričarala številne izvire, tok in življenje ob in v reki sedmerih imen – Ljubljanici.
»Tam na stezi, z belim peskom posuti, se zatajujejo koraki. Kaj bi se ne zatajevali, ko roma tam dvoje ljudi tako tesno objetih, da bi človek od daleč ničesar ne razločil in bi se hudo razjezil, če bi spoznal to reč. ‘Koliko vode je v Močilniku!’ pravi davčni praktikant Golja. ‘Posebno spomladi!’ odgovori sramežljivo štacunarjeva hči.«
Zgodba vseh generacij, romantično zatočišče zaljubljenih, ljubiteljev kulturnih in družabnih prireditev, nad vsem pa lepota, moč in domišljija narave. Ta je v skalo odtisnila in ohranja Jazonovo pest, po starodavni bajki o grških junakih, ki so z ladjo Argo pripluli do Močilnika. Na meji barja in krasa, kjer kraške vode ‘vrh niknejo’ (od tod ime Vrhnika), jim je nadaljnjo pot po vodi preprečila visoka skala. Jazon, njih poveljnik, je jezno udaril po skali in na njej pustil svoj pečat. Preden so ladjo razstavili in jo peš čez hribe in doline odnesli do morja, so zgradili Emono. To je bilo več kot 2000 let pred tem, ko je v skalni votlini v Močilniku prebival junak Cankarjeve črtice Brlinčkov Miha. Pregnani hlapec je tam prebival več kot štirideset let.
»Kdo je bil Brlinčkov Miha, od kod je prišel, kje mu je tekla zibel, po kakšnih cestah in kolovozih ga je gonilo življenje, dokler ga nazadnje ni prignalo v Močilnik? Bog nebeški vedi, jaz ne vem; in tudi ne vprašam. Če se je prikazal Miha med nami, se mi je zdelo, da se je prikazal Močilnik, kakor je bil, z vso svojo nemo in mračno samoto…«
Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja
V Cankarjevem času je v kapelici, postavljeni v votlino nad izvirom, našel domovanje Sv. Anton v Puščavi. Denarna sredstva je dal veleposestnik Franc Kotnik (st.). Svojemu namenu je bila kapelica predana po njegovi smrti. Trški pisar Josip Prosen je ob tej priložnosti napisal pesem zanj.
Močilnik so vse od leta 1888 dalje urejali ustanovitelji društva, o katerih je pisal Ivan Cankar. Generacije marljivih prostovoljcev so jim sledile vse do današnjih dni. Na Vrhniki in v okolici so urejali poti, parke, postavljali mostičke, zasajali drevorede, skrbeli za gozd, kupovali zemljišča, tiskali razglednice, zemljevide, informatorje, negovali ljudsko izročilo, sledili bajkam in pripovedkam ter organizirali prireditve.
Močilnik je s svojo podobo in gostinsko ponudbo desetletja privabljal obiskovalce od vsepovsod. Slava naravnega čudeža je za večno opisana in opevana v zbranih delih njega, ki je črpal navdih ob izvirih »zamolklo zelene vode Močilnikove«.
Družbene razmere so se sčasoma spreminjale, zasebni interesi in apetiti oblastnih institucij so botrovali usihanju pravega programa. Plevel je prerasel poti. Iz nemoči, da bi Močilniku vrnili ugled in mesto, ki ga zasluži, se je iz uporniške volje članov društva porodila nova epizoda Ivana Cankarja v Močilniku. 14. septembra 2016 smo se v parku prvič zbrali bralci Cankarjevih besedil. Beremo vsako sredo, že več kot štiri leta. Toliko je potrebovala državna institucija, da je ugotovila, da nima pravice do društvenih zemljišč v Močilniku, toliko je bilo treba, da se je zaključil neprimeren program v nekdanji restavraciji, ki ne sodi v naravni park državnega pomena. Veliko manj je potrebovala javnost našega »raja pod Triglavom«, »… od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev…«, da je prepoznala naše sporočilo: »… bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.« Začeli smo iz nemoči in protesta, zdaj beremo iz ljubezni do lepe slovenske besede in vizionarsko sporočilne moči našega rojaka.
Več kot 230 bralnih sred je za nami, seveda beremo tudi ob drugih kulturnih dogodkih, na drugih lokacijah na Vrhniki in v Ljubljani (na Sv. Trojici, v Cankarjevi spominski hiši, v Cankarjevem lazu, pri Cankarjevem spomeniku na Vrhniki, na Žalah ob spomeniku pesnikom moderne, v Cankarjevi knjižnici, v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v katerem je na ogled stalna razstava Moja Ljubljanica, v Enajsti šoli pod mostom, v Muzeju Moja Ljubljanica). Razveselili smo se povabila prof. Vesne Mikolič na Slovensko matico ob izidu ponatisa prvega Cankarjevega romana Tujci in veseli smo bili obiska pisatelja Toneta Partljiča (pridružil se nam je pri branju v Močilniku).
V času ukrepov za preprečevanje koronavirusa se povezujemo prek sodobne tehnologije. Beremo doma ali se s pametnimi telefoni razkropimo po Cankarjevih obeležjih in se povežemo.
Za konec pa še ena zgodba.
»Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko, kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoro ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori nad mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda.«
Mlina v Starem malnu ni več, novo mlinsko kolo pa se vrti in pozdravlja obiskovalce. Peto leto se izteka, odkar smo prostovoljci turističnega društva prevzeli v upravljanje to društveno lastnino. Kuhamo dobro, po domače, med drugimi dobrotami vam postrežemo Cankarjevo ‘skodelico kave’ in tiste žlahtne dišeče štruklje na belo pogrnjeni mizi v izbi tete Micke, ki so malemu Ivančku prišli na pamet, ko je gorela hiša.
Na kulturni praznik se bralci in poslušalci zberemo v koči. Družimo se s poezijo in prozo slovenskih ustvarjalcev. Med odmorom celodnevnega druženja zadiši po Ivanovih najljubših jedeh, po ričetu in ‘pohanih šnitah’. Ko prelistamo beležke srečanj, se razveselimo zapisa obiskovalcev: »Hvala za prelep kulturni dogodek … Sprašujemo se, zakaj je potreben praznik, da se spomnimo in uživamo v kulturi, ki je del nas in bi morala biti del našega vsakdanjika. Pridemo z veseljem spet! Veseli pohodniki iz Ljubljane.«
Pridite! Lahko že zdaj, da se naužijete svežega zraka in miru. V tem deževnem obdobju se boste morda srečali z zmajem. Živi malo više v skalni votlini, bruha vodo in mladiče. Ko bomo spet lahko odprli vrata koče, pa bomo gospodu Valvasorju, ki bo letos preštel svojih 380 let, pomagali obujati skrivnosti Ljubljanice in njenih pritokov.
Kje nas najdete?
»Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peruti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika.«
Mirjam Suhadolnik, predsednica TD Blagajana Vrhnika
Citati iz Cankarjevih del: Moje življenje, Aleš iz Razora, Kurent, Brlinčkov Miha, Nina
