Zibelka lipicancev praznuje častitljivih 440 let

Grozeče širjenje koronavirusa nama je preprečilo, da se srečava v živo. V času najinega intervjuja so se zapirale šole, vrtci in gostinski lokali. Javno življenje je ugasnilo, zato sva se z Matejem Osetom, ki je na čelu Holdinga Kobilarna Lipica osem mesecev, dogovorila za telefonski intervju. Prijeten, pozitiven, a odločen je bil njegov glas, ko je govoril o lipicancih, golfu in velikih načrtih ter viziji Lipice.

Beseda koronavirus se sili v vse pogovore, življenje se je ustavilo, obstali so turistični kraji, tudi Lipica – čeprav je pri vas rahlo drugače, saj ne morete le zakleniti objekta, kot so to naredili denimo gostinci, saj ima Lipica imenitne prebivalce, ki potrebujejo vsakodnevno oskrbo in nego. Kako je torej koronavirus posegel v vaš delovnik? 

Tako kot ste sami ugotovili, Lipica opravlja kar nekaj dejavnosti. To je institucija, ki obstaja že več kot 440 let. Kar se mi zdi trenutno najbolj pomembno, je skrb za zaposlene in konje. Ne moremo kar zakleniti vrat, treba je poskrbeti za naše plemenite živali, in to naši zaposleni s požrtvovalnostjo opravljajo. Prioriteta je, da poskrbimo za njihovo dobro počutje. Po drugi strani pa smo ustrezno odreagirali v drugem, turističnem delu. Kobilarno smo torej zaprli za obiske, prav tako smo zaprli golf, hotel in gostinski del. To so nujni ukrepi, ki smo jih sprejeli v skladu s smernicami države, ostale aktivnosti pa po internih navodilih in razumu poskušamo izvajati naprej.

Gled na to, da je Lipica le korak od italijanske meje, Italijani pa so vaši pomembni gostje, predvsem redni obiskovalci golf igrišča in igralnice, je to za vas hud udarec. Kakšen bo finančni primanjkljaj?

Zagotovo je to precejšnji udarec, gostje so k nam prihajali z več nameni: golf, kobilarna in igralnica. Bilo je veliko dnevnih gostov. Težko je napovedati, kako velik bo finančni izpad, saj je to odvisno od trajanja te omejitve. Že zdaj pa vemo, da bo izpad prihodkov izjemno velik.

Tudi ko se bo stanje okoli koronavirusa umirilo, je vprašanje vrnitve zlatih časov za slovenski turizem na mestu. Težko je reči, da bo tako, kot je bilo  nekoč …

Težko govorim o drugih turističnih krajih. Za Lipico lahko rečem, da smo še v nizki sezoni, kar je glede na razmere razmeroma ugodno. Pri nas število obiskovalcev niha med poletnim in zimskim časom. Naš pogled je zdaj usmerjen v izjemno pomemben projekt – letos začenjamo celovito prenovo hotela Maestoso z bazenskim kompleksom in wellnessom. Želimo ga dokončati do konca leta. To bi torej pomenilo, da bomo lahko prihodnje leto odlično začeli turistično sezono in da bo naša sezona trajala vse leto.

Ne bova torej črnogleda. Kobilarna Lipica letos praznuje častitljivi jubilej. Želeli ste ga obeležiti tudi z odprtjem obnovljenega hotela Maestoso. Vam bo to glede na trenutne razmere uspelo?

Gre za hotel iz sedemdesetih let, vmes je bil sicer nekoliko obnovljen, a je bil nujno potreben obnove. Izvajalca smo izbrali, želimo pa, da je izgradnja kakovostna. Če se bo začetek gradnje zaradi trenutnih razmer zamaknil, v tem trenutku niti ni tako zelo pomembno. Mi si želimo, da je gradnja kakovostna, da bodo gostje zadovoljni, zato na koncu odprtje – ali bo letos ali prihodnje leto – ne igra ključne vloge. Kakovost in zadovoljstvo gostov sta na prvem mestu.

Maja boste pripravili gala predstavo, v kateri bo nastopilo več kot 70 lipicancev. Kakšna presenečenja se še obetajo ob 440. obletnici Kobilarne Lipica?

Letos imamo res ogromno dogodkov. Največji je predviden 24. maja, vendar ga bomo zaradi situacije najverjetneje prestavili na poznejše mesece in morda združili s tradicionalnim Dnevom Kobilarne Lipica v septembru, ko si obetamo blizu 10.000 obiskovalcev. Sicer pa se bodo dogodki odvijali vse leto. Večina dogodkov bo zelo zanimiva predvsem za družine in vse ljubitelje konj, teh plemenitih živali. Lipico, predvsem pa lipicance želimo približati ljudem. S konji in kočijami nas boste lahko videli v številnih slovenskih mestih, gostovali pa bomo tudi v drugih evropskih državah, kjer imajo konjeniške prireditve. Za zdaj načrti ostajajo, seveda pa bo veliko odvisno od poteka koronavirusa in bolezni. Mi smo pripravljeni. Od pomladi do konca leta imamo podrobno razdelan program.

Vi ste vodenje Lipice sprejeli zelo optimistično, ker ste v tem videli delovni izziv. Kako uspešni ste pri uresničevanju svojih načrtov?

Imamo pravo vizijo in dolgoročne smele načrte. V prihodnjih štirih, petih letih želimo ne samo podvojiti prihodke, ampak jih z naslova turizma početveriti. To seveda ne pomeni le, da bomo obnovili hotel Maestoso in potem čakali, da nas gostje sami najdejo, ampak želimo splesti celotno turistično ponudbo, ki bo temeljila na edinstvenosti Lipice kot izvorne kobilarne lipicancev in razvoju konjeniških, turističnih, športnih, izobraževalnih in družabnih produktov ter spoznavanju z golfom. Poudariti želimo tudi izjemne lepote Lipice, edinstvenost kobilarne kot pomembnega kulturnega spomenika in kulinariko Krasa. Poleg hotela Maestoso si želimo obnoviti tudi hotel Klub, ki je, lahko rečem, speča Trnuljčica, saj je to hotelska zgradba iz osemdesetih let, ki je, ko so jo zgradili, prejela arhitekturno nagrado.

Kobilarno Lipica je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II., v 16. stoletju, obdobju Habsburžanov. A ne glede na bogato zgodovino pa na Lipico v zadnjih letih letijo mnogi očitki o pomanjkanju vizije.

Pravim, da je vizija ena stvar, izvedba pa druga. V izvedbo usmerjamo vse moči. Naš načrt je, da Lipico razvijemo kot eno najpomembnejših institucij na področju konjeništva in konjeniškega športa na svetu, kot trajnostno naravnano turistično destinacijo, ki bo v ponos Sloveniji. To vidim kot poslovno priložnost. Gre za eno najstarejših blagovnih znamk in eno najstarejših kobilarn na svetu. To je ustanova z dolgo tradicijo, ki pa potrebuje stabilno in pravilno vodenje ter dober tim ljudi. Ponotranjiti je treba zavedanje, da smo institucija, ki že 440 let vzreja lipicance, eno najstarejših kulturnih pasem konj na svetu in slovensko avtohtono pasmo, vzporedno pa ob tem seveda razvijamo programe, povezane z zelenim turizmom. Prepričan sem, da imamo še ogromno rezerve.

Rekli ste, da je zelo pomemben tim, ljudje, s katerimi delate. Ste uspeli dvigniti delovno klimo? Verjetno pa imate tudi težave dobiti denimo dobrega in zanesljivega konjarja? Vendarle gre za deficitarne poklice.

Ja, res je, večjega mesta, razen Trsta, ni blizu, zato sodelujemo z lokalnimi šolami, na kar se je v preteklosti malo pozabilo, a smo mi to vzpostavili. V obliki štipendij smo se povezali s srednjimi in poklicnimi šolami. Črpamo pa tudi iz lokalnega okolja, kjer lahko najdemo zanesljive zaposlene. Seveda pa jih je treba prepričati, da je Lipica ugleden delodalajec, ne pa nekdo, ki polni medije s slabimi zgodbami, kar se je dogajalo v preteklosti. Ta odmik, ki nam ga je uspelo narediti, je zelo pomemben. Zdi se mi, da se je med zaposlene spet naselil pozitivizem. Želim povezati sodelavce, saj imajo ogromno znanja, treba je le vzpostaviti zaupanje. To je sicer dolgotrajni proces, ki ga po mojem mnenju uspešno peljemo.

Lipica je najstarejša evropska kobilarna, ki kontinuirano vzreja eno najstarejših pasem konj. Gre za izjemno pomembno kulturno-zgodovinsko in naravno dediščino. Ne le v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru. Kaj bi, poleg prepoznavnosti, vpis na Unescov seznam še prinesel Lipici?

Prepričan sem, da je vpis ‘tradicije reje lipicancev’ na Unescov seznam nesnovne dediščine izjemnega pomena za Lipico in Slovenijo. Lipica je umeščena v kraški ambient. Ne gre torej samo za edinstveno naravno okolje, ampak tudi za dejstvo, da so Habsburžani na tem območju postavili matično kobilarno in začeli vzrejati najboljše konje lipicance. Postopek vpisa je združil osem držav, vodilo ga je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije ob sodelovanju Kobilarne Lipica. Na to sem izjemno ponosen in prepričan, da se nam bo prihodnje leto uspelo vpisati na Unescov seznam. Vpis je v zadnjih letih okrepil sodelovanje kobilarn in rejskih združenj v osmih državah. Za v prihodnje to prinaša veliko priložnost za promocijo lipicanca in kobilarne, s tem pa tudi nov potencial za naš koncept razvoja turizma.

Vi sicer jahate?

(smeh) Tudi, tudi, občasno, ker mi ob vsem delu zmanjka časa za ta lepi šport. V jahanju zelo uživam.

Ste golfist?

Tudi do neke mere, čeprav sem na igrišču malo časa. S temi vprašanji ste me spomnili, da moram bolje skrbeti za svoje hobije.

V Lipici imamo edino golf igrišče pri nas, kjer se lahko igra poleti in pozimi. Večno vprašanje je, kdaj bodo golfisti namesto na devetih igrali na osemnajstih luknjah? 

Glede zemljišča se dogovarjamo s širšo lokalno skupnostjo in posamezniki, ki nam lahko to omogočijo. Širitve golfa ne bomo izvajali na račun zmanjšanje pašnikov ali krčenja prostora za naše konje. Konji potrebujejo dovolj prostora in svoj mir, zato iščemo najprimernejše lokacije. Ena od teh se odpira v neposredni bližini, naj za zdaj povem le, da se pogovarjamo o možnostih, da bi na tem zemljišču naredili dodatnih devet lukenj.

Vemo, da slovenska javnost ni naklonjena gradnji golf igrišč, ker se tega športa kljub vse večji priljubljenosti še vedno drži elitistična oznaka. Kakšna so napačna prepričanja o tem športu?

Iz prakse lahko povem, da so med našimi golfisti številni taki, ki se ne uvrščajo v visok družbeni razred in si ne želijo elitističnega predznaka. Golf igrajo, ker v njem uživajo, zanje je to šport in sprostitev. Sicer pa je golf povprečno drag šport. Ko si golfisti izračunajo letno karto uporabe golf igrišča, ugotovijo, da ga lahko primerjamo s smučanjem ali kolesarjenjem.

Pravni status Lipice se zdi navadnemu državljanu zelo zapleten. Če prav razumem, je iz javnega zavoda država naredila holding, konji so last države? Menite, da bi lahko kot direktor naredili več, če bi poleg države vstop v Lipico dovolili zasebniku?

To je zanimivo vprašanje. A v tem so tudi določene pasti. Kot direktor podjetja imam odgovornost ne glede na to, kdo je lastnik – v našem primeru država –, da Lipico peljem v najboljši smeri za državo. V tujini in Sloveniji poznamo kar veliko primerov uspešnih državnih podjetij, ki odlično delajo. Menim, da je pravna ureditev kobilarne kot holdinga dobra. Na vrhu imamo torej Holding, potem pa še dva d.o.o.-ja. Gre za tri gospodarske družbe. V Holding spada Kobilarna Lipica, ki ni več javni zavod, ampak opravlja javno službo, in turistični del, ki ga še nismo ustanovili. Ko se bo pokazala potreba, bomo ustanovili tudi turistično družbo.

Mnoge mika delo v turizmu – dokler ga ne izkusijo na lastni koži. Kako vi – prej ste bili direktor oskrbne verige v Pivovarni Laško Union – vidite in zdaj lahko primerjate dva tako različna svetova?

Rekel bi, da je oskrbna veriga tudi zelo pomembna v turizmu (smeh), tako da je oboje povezano. Turizem je v grobem storitev, ampak tudi oskrbna veriga je v logistični in nabavni strani nekakšna storitev. Oboje lahko optimiziramo, a sem na splošno nagnjen k temu, da optimizacija ne poteka le na račun stroškov, ampak s ciljem doseganja kakovosti. Lipica ima ogromen potencial, ki ga bomo s krepitvijo zavedanja in izpostavljanja svojih posebnosti in vrednot ter inovativnih pristopov v prihodnje zagotovo izkoristili.

Razvijati trajnostni zeleni turizem – to je cilj večine turističnih destinacij v Sloveniji. Čeprav so se nekateri pred koronavirusom že utapljali v množičnem turizmu, je ta kriza nova priložnost, da zaženemo trajnostni turizem v praksi?

To je nujno. V Lipici sledimo načelom trajnostnega oziroma zelenega turizma, ki je odgovorni turizem. Posebno skrb imamo do potreb okolja in ljudi, ki tam živijo, tako kakor tudi lokalnega gospodarstva in seveda obiskovalcev. Politika usmeritve turizma v Lipici je razvojno naravnana v smeri usklajevanja gospodarskih, družbenokulturnih in okoljsko-prostorskih vidikov ter zadovoljstva naših obiskovalcev.

Sicer pa je Kobilarna Lipica kulturni spomenik državnega pomena. Že 440 let neprekinjeno vzrejamo lipicanske konje v neokrnjeni naravi lipiškega posestva in do vsega tega imamo spoštljiv odnos, ki ga bomo le še utrjevali v naši politiki razvoja turizma.

Rekli bi, da je vaša služba terapevtska. Kje se potem sproščate? Ob heavy metalu in hard rocku? To vas je kot člana glasbene skupine navduševalo. Še igrate, za dušo?

Za dušo, da. Sam se zagovornik tega, da se mora človek sproščati vsak dan, ne samo enkrat na leto, ko si vzame daljši dopust. Priznam pa, da se včasih, po kakšnem res napornem sestanku, sprehodim čez pašnike, pogledam lipicance in se v trenutku pomirim in sprostim.

Zanimivo pa je, da so lipicanci večinoma sivci in imajo enak gen za sivenje, kot ga imamo ljudje. To je torej vizualna podobnost z ljudmi, če se lahko pošaliva. Kaj pa bi se od konjev lahko naučili ljudje? 

Konji so izredno dovzetni in občutljivi, mi pa smo izgubili občutek za soljudi in le redki so še tisti, ki se lahko vživijo v sočloveka, zato mislim, da bi se lahko od teh plemenitih živali naučili predvsem sočutja.

Suzana Kozel