Dobrodošli v Peklu! Pozdrav ni najprijetnejši, kdo bi si pa želel vstopiti v pekel? Ampak ta je nekoliko poseben … Vanj se lahko praviloma zatečemo pred vročino, naj bi hladil, ne pripekal. Nič kaj dantejevskega nima v sebi, nasprotno: v njem je kar se da prijetno. To je slikovita soteska Pekel pri Borovnici, skozi katero žubori potok s tolmuni, slapovi in slapiči in kjer košate krošnje zastirajo sonce, tako da je v njej prijetno tudi poleti.
»Kdo ve, zakaj so ta lepi kraj poimenovali Pekel?« se sprašuje avtor vodnika Izleti po Ljubljanski okolici (založba Sidarta) Andrej Stritar. »Našim prednikom zagotovo niso ugajali temačnost grap, šumeča voda, hlad in vlaga,« razmišlja.
Kdaj je Pekel res malce peklenski?
A Pekel je lahko tudi poleti dejansko malce peklenski; po deževju je namreč označena pot, ki vodi po soteski, ponekod mokra in spolzka, korak pa mora biti še zlasti previden na strmih delih – in teh je, če si hočemo ogledati vse slapove v njej (pet jih je), kar precej. Treba se je vzpenjati tudi po skalah, ki so mokre in spolzke nevarne za zdrs, četudi so nam pogosto v pomoč lestve, klini, skobe in jeklenice. Zato je za manj vešče gibanja po skalnih strminah in izpostavljenih poteh bržkone bolje, da končajo potep po soteski pri tretjem slapu, do koder je steza večinoma lažja.
Kakor v tropih
Do soteske nas pripeljejo kažipoti iz Borovnice, ki je od vhoda v Pekel oddaljena približno pet kilometrov. Pred sotesko je gostilna Pekel, znana po svežih postrveh, ob njej pa je večje parkirišče. Takoj stopimo na označeno pot, ki nas vodi ob potoku Borovniščica, nas ponekod popelje čez mostičke na drugo stran potoka in spet nazaj. Ves čas hodimo ob popevanju vode, ki skaklja čez kamne, se prekucuje čez skale, pada čez previse … Rastje ob potoku je bujno, pa tudi drugod v gozdu je očitno, da je tukaj veliko vlage. Debla so preraščena z mahom, krošnje so široko razraščene; nekega vročega poletnega dne, ko je sopara pritiskala tudi v soteski, sem se v njej počutila kakor med kakšnim trekingom v tropih.
Od najnižjega proti višjim
Prvi slap, ki ga ugledamo, je najnižji. Pretaka se čez balvane in je visok pet metrov. Steza se nato povzpne do strme stene, ob kateri je speljana dobro utrjena lestev. Pod njo se pot odcepi na levi breg struge, kjer za mogočno skalno steno pada drugi slap, visok šestnajst metrov. Voda pada iz tolmuna pod tretjim slapom po dveh vzporednih skalnih žlebovih, nato po precej razjedenem strmem skalovju, se proti dnu pahljačasto razširi in pada v globok tolmun. Od tod lahko pot nadaljujemo levo po stari, strmi mulatjeri nad tretji slap, kjer se združi s prvo stezo. Sicer pa se vzpnemo po lestvi in zatem ob jeklenici do razgledne ploščadi z mizo in klopjo ob vznožju tretjega slapa, imenovanega tudi Kozjak (zaradi gamsove silhuete na skali poleg slapa), visokega osemnajst metrov.
Pramen, ki se razcepi v pahljačo
Steza se nadaljuje po lestvah, ki so postavljene v ozek in strm kamin. Nekaj deset metrov više se razcepi: desna pot gre čez Hudičev zob, druga pa se nadaljuje ob strugi. Na vrhu soteske se stezi spet združita.
Pot čez Hudičev zob (skalni osamelec nad prepadnimi pobočji) je precej strma in izpostavljena, potrebnega je tudi kar nekaj plezanja po skalah. Druga je nekoliko lažja, četudi mestoma razmeroma strma in izpostavljena ter zahteva zelo pazljivo hojo, še zlasti tedaj, ko so tla mokra.
Četrti slap je visok sedemnajst metrov. Voda prosto pada v enem pramenu in se v široki pahljači razbije na dolomitni kopici sredi tolmuna. Po levem bregu nato stopimo do zadnjega, petega slapa, ki je z dvajsetimi metri najvišji, čez steno pa pada razpršen v pramena.
Po kateri poti nazaj?
Proti izhodišču se lahko vrnemo po isti poti, lahko pa se zadržimo na levem bregu in se spuščamo po precej strmi in mestoma drsljivi stezi, ki se čez čas združi s stezo na desnem bregu.
Kako dolgo se bomo potepali po Peklu, je seveda odvisno od tega, ali hitimo skozenj ali se (in kako dolgo) ustavljamo ob slapovih. Sicer je do petega slapa približno poldruga ura zmerne hoje.
Besedilo in foto: Mateja Gruden
