V Škrbino, da boste zdravi kot dren

0
44

Na Krasu zadnja štiri leta organizirajo praznik drnulj – Letos je bil 29. avgusta, dogodek pa je bil priložnost za kulinarično razvajanje z dobrotami iz drnulj, saj so pravi eliksir zdravja

Poznate drnulje? To so plodovi rumenega drena, ki postanejo poleti rdeče rubinaste barve. Če jih boste dali v usta prezgodaj, ko še ne potemnijo in se še ne zmehčajo, vas bo neprijetno presenetila njihova kislost, sicer pa so po okusu še najbolj podobne divjim češnjam. Na Krasu je drnulj ali drnulj, kot jim pravijo domačini, še vedno veliko, zato jim v Škrbini pri Komnu zadnja štiri leta pripravljajo svoj praznik.

Poznate drnulje? To so plodovi rumenega drena, ki postanejo poleti rdeče rubinaste barve.

Drnulj v kraških gmajnah ni težko odkriti: rumeni dren namreč spomladi navdušuje s svojimi rumenimi cvetovi, iz katerih se poleti razvijejo drnulje. Plodovi divje rastočih dreves so bolj drobni od gojenih sort, vendar njihovih zdravilnih učinkovin kljub temu ne gre podcenjevati, saj vsebujejo veliko organskih kislin, železa, vitamina C – celo več kot limone pektinov! –, antioksidantov in bogato mero mineralov. Naj dodamo, da so drnulje že od antičnih časov uporabljali proti driski in vročini. Drnulje, ki jih omenja že rimski pesnik Ovid kot vsakdanje živilo ljudi v tistem času, so torej naravnost odlična izbira v boju proti virusom in jesenskim prehladnim obolenjem. Poleg plodov na človeško telo dobrohotno deluje tudi čaj iz posušenih listov rumenega drena. Ta naj bi ugodno vplival na ščitnico, saj ji daje občutek toplote, zoži vene, zato se izboljša krvni pretok in z njim tudi delovanje vseh žlez in organov.

V ljudskem zdravilstvu že stoletja velja, da je mogoče z drnuljami zdraviti tudi prehlad, razkuževati grlo in dihalne poti ter čistiti črevesje. Sveta Hildegarda je nekoč zapisala: »Drnulja ne škodi nikomur, saj čisti in krepi tako šibak kot zdrav želodec in tako podpira zdravje.« Ni torej naključje, da za človeka v dobri fizični kondiciji pravijo, da je zdrav kot dren.

Iz tega ploda mogoče pripraviti marmelade, sirupe, likerje, sokove, sladoled, potico, štruklje, frtalje, rogljičke, miške, različne vrste peciva…

Velika koščica lahko zbode kot igla

A da bi v jesen stopili s tovrstnim eliksirjem zdravja, se morate vseeno nekoliko potruditi. Drnulje z divje rastočih dreves imajo okrog svojih koščic bolj malo mesa, kar pomeni, da jih je treba nabrati precej oziroma ustrezno več, kot če imate v domačem vrtu gojeno sorto. Kot pravi Lili Mržek, idejna vodja in pobudnica Praznika drnulj v Škrbini, so plodovi divjih drnulj zelo različnih oblik. »Nekateri so okrogli, drugi elipsasti, spet tretji veliki kot češnje. Tudi koščice v drnuljah so zelo različne; nekatere lahko močno zbodejo kot igle,« priznava. Kljub temu pa se obiskovalci Praznika drnulj lahko vsako leto znova prepričajo, da je iz tega ploda mogoče pripraviti takšne in drugačne dobrote: marmelade, sirupe, likerje, sokove, sladoled, potico, štruklje, frtalje, rogljičke, miške, različne vrste peciva, pice, ajdovo in proseno kašo z drnuljami ter celo kis iz drnulj. Marmelado iz tega sadeža, denimo, naredimo tako kot iz vsakega drugega sadja, le malo dlje jo je treba kuhati, poleg tega pa je treba upoštevati, da so drnulje precej trpke. »To je zame najboljša marmelada, medtem ko je sirup iz drnulj naravnost božanski,« je prepričana Lili Mržek.

Obiskovalci Praznika drnulj se lahko vsako leto znova prepričajo, da je iz tega ploda mogoče pripraviti takšne in drugačne dobrote.

S katerimi dobrotami iz drnulj bodo postregle gospodinje iz Škrbine letos, boste lahko preverili v nedeljo, 29. avgusta, ko se bo prireditev v zgodnjih popoldanskih urah začela s tradicionalnim drnuljevim pohodom, nato pa nadaljevala z okušanjem dobrot iz drnulj in učno uro o drnuljah na odru. Priložnosti za popularizacijo teh plodov, ki jih je v zaraščenih predelih Krasa še vedno ogromno, in njihovih pozitivnih učinkov na zdravje bo torej več kot dovolj.

Po poteh slikarskega trubadurja Krasa

Obisk Krasa seveda velja izkoristiti za potep po Škrbini, zanimivi vasici ob lokalni cesti Komen–Lipa oziroma Kostanjevica na Krasu. Nad vasjo poteka greben Črnih hribov, ki so konec 20. stoletja utrpeli obširen požar, sicer pa razmejujejo Vipavsko dolino in Goriško od Krasa. Nedaleč je tudi najvišji hrib tega grebena, Trstelj, ki je na 643 metrih nadmorske višine hkrati najvišji hrib na slovenskem Krasu. Prva omemba Škrbine sicer sega že v 13. stoletje, ko je bila vas uvrščena na seznam posesti Goriških grofov. V vasi so značilne kraške kamnite enonadstropne domačije, najstarejše pa datirajo v 18. in 19. stoletje. Na severnem koncu vasi stoji župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika, ki je bila zgrajena v 16. stoletju, nato pa večkrat obnovljena in prezidana, nazadnje v letih 1862 in 1863 v neoromanskem slogu. Na območju vasi sta tudi železnodobno arheološko najdišče Mihajli in prazgodovinsko arheološko območje Mali Voučnjak, prazgodovinski gradišči pa sta tudi v sosednjih vaseh Šibelji in Rubije. V Škrbini sta bila rojena Franc Bunc, učitelj in narodni buditelj, ter Anton Fakin, krasoslovec in učitelj.

Obisk Krasa seveda velja izkoristiti za potep po Škrbini, zanimivi vasici ob lokalni cesti Komen–Lipa oziroma Kostanjevica na Krasu.

Pa ste vedeli, da je v Škrbini živel in delal tudi Lojze Spacal (1907–2000), slikar in grafik, eden najpomembnejših mednarodno priznanih slovenskih predstavnikov likovne umetnosti 20. stoletja? Spacal sodi med najpomembnejše slikarje povojnega časa tako v Sloveniji kot v Italiji, pomemben je tudi v svetovnem merilu. Umetniški vrh je dosegel s svojimi grafikami, motive za ustvarjanje pa je iskal prav v Krasu, lirični pokrajini rdeče prsti, sivega kamna in opustelih polj, oplemeniteni z njegovimi trenutnimi čustvenimi stanji. Njemu posvečena stalna zbirka, ki je na ogled v Galeriji Lojzeta Spacala v prostorih gradu v Štanjelu, obsega več kot 140 del velikega ustvarjalca in je zato nikakor ne gre prezreti. Seveda pa lahko prehodite tudi nezahtevno Spacalovo spominsko pot, ki na dvanajstih kilometrih povezuje Škrbino in vedno zanimivi Štanjel. Pot je za pohodnike in kolesarje speljana po slikoviti kraški pokrajini, ki je bila slikarju vse življenje največji navdih. In – kdo ve – mogoče najdete tudi vi takšnega, ki vas bo grel še dolgo v jesenske in zimske dni …

Besedilo in fotografije: Katja Željan

PUSTI SPOROČILO