Drage bralke, spoštovani bralci!
V Sloveniji smo šele v sredini januarja dobili prvo pravo pošiljko snega. Hladna bela preproga, ki je prekrila zimsko pokrajino, je poskrbela, da so bila naša mesta in vasi videti še bolj prikupno.
Sneg je v naših krajih postal že tako redek, da ga obravnavamo kot atrakcijo. Nič čudnega torej, da so družbena omrežja nemudoma preplavile fotografije zasneženih poljan, mest in aktivnosti na snegu.
Pobeljene strehe hiš so v jutranjo ekstazo pognale tudi hčerko Milo, ki že dolgo ni bila tako razposajena kot tistega jutra, ko je sneg po dolgem času pobelil tudi ‘belo Ljubljano’. Na oknu podstrešja je nemudoma ustvarila snežaka in vsaj nekoliko podoživela zimske radosti, ki smo jih njeni starši uživali v izobilju.
Z mislimi sem se vrnila v otroštvu, ko smo z domačega balkona skakali v ogromne kupe snega, se s sankami kot ponoreli spuščali po glavni cesti in na srečo nikoli končali pod avtomobilom. Otovorjeni s smučmi in pancarji ter nahrbtniki z malico in toplim čajem, smo že kot prvošolčki odhajali na tečaj smučanja. Vsi rdečelični in zadovoljni smo se vračali domov, četudi z razbitimi termo steklenicami in mokrimi nahrbtniki od razlitega čaja. Ustvarjali smo snežake, gradili igluje in se kepali do onemoglosti. Naša otroštva so bila čudovita tudi zaradi svobode in snega!
»Če in ko bodo klimatske spremembe tako daleč, da v Sloveniji ne bomo več mogli organizirati smučarskih tekmovanj, bomo morali to sprejeti. Dediščina Zlate lisice bo ostala. Nedavno sem na Valu 202 poslušal prispevek o razstavi, posvečeni olimpijskim igram v Sarajevu. Zakaj ne bi nekaj podobnega naredili z Zlato lisico, njeno dediščino. Predlagam, da v Sloveniji vzpostavimo središče tovrstne dediščine, morda ne Zlate lisice, ampak kar zlatih let slovenskega smučanja. Elementi dediščine so velika dodana vrednost v turizmu,« je Emil Juvan s Fakultete za turistične študije Turistica predlagal odprtje centra, posvečenega slovenskemu smučanju, v katerem bi mlajše generacije seznanjali s klimatskimi spremembami.
Dokler imamo sneg, je treba v njem uživati, zato je tokratni Lipov list pravi mali katalog zimskih doživetij, naj gre za smučanje, sankanje, drsanje ali tek na smučeh. Je hvalnica snegu in zato precej nostalgičen. Ste vedeli, da je med 13. in 15. februarjem 1952 v Sloveniji neprenehoma snežilo tri dni in tri noči? Največ snega, več kot dva metra, je zapadlo na Tolminskem in v Planici, snežni zameti pa so bili ponekod visoki do osem metrov?
Tudi po tako hudih zimah je vedno prišla pomlad, ki se je po starem koledarju pričela 12. marca, na dan sv. Gregorja, ko praznujemo gregorjevo. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci. Lepo slovensko tradicijo je žal po priljubljenosti že prehitel uvoženi praznik valentinovo.
Na srečo ponekod v Sloveniji oživljajo tradicijo izdelave ‘gregorčkov’, ki je vpisana v Register žive kulturne dediščine in kot taka omogoča razvijanje pozitivnega odnosa do lokalne dediščine. Kar nas še bolj veseli, je, da šego obujajo zlasti otroci. Prav njim bo obilo veselja zagotovo prinesel tudi pust, most med zimo in pomladjo.
Iz teme v svetlobo!
Fotografija na naslovnici: @droniak.si
