Slovenija je danes mednarodno prepoznavna kot zelena, varna in trajnostno usmerjena turistična destinacija. Kljub uspešnim razvojnim strategijam, promociji in vlaganjem v infrastrukturo pa ti dejavniki sami po sebi ne pojasnijo, zakaj se obiskovalci iz Slovenije pogosto vračajo z občutkom, da so doživeli nekaj pristnega.
Pristnosti namreč ni mogoče načrtovati v razvojnih dokumentih ali kupiti z investicijami. Nastaja skozi desetletja v odnosih med ljudmi, v načinu, kako skupnost razume svoj prostor, skrbi za kulturno dediščino in sprejema obiskovalca. Prav zato je zgodovina slovenskega turizma predvsem zgodovina ljudi.
Ko v okviru akcije Moja dežela – znak gostoljubnosti obiskujemo slovenske kraje, hitro postane jasno, da nobena ocenjevalna lista ne more zajeti tistega, kar v resnici določa kakovost kraja. Urejene fasade, cvetlične zasaditve in obnovljeni trgi so vedno posledica nečesa globljega – skupnosti, ki ji ni vseeno, kako živi in kako jo doživljajo drugi.
Najbolj prepričljivi kraji niso nujno tisti z največjimi proračuni. To so kraji, kjer ljudje sodelujejo. Kjer turistično društvo, šola, kulturna društva in drugi deležniki skupaj ustvarjajo okolje, ki presega posamezne projekte. Obiskovalec tega morda ne zna ubesediti, vendar razliko občuti skoraj takoj.
Slovenijo od številnih drugih destinacij razlikuje izjemno razvejana mreža ljudi, ki že več kot stoletje prostovoljno skrbijo za svoje kraje. Turistična društva so v mnogih okoljih postala tihi nosilci razvoja, pogosto brez velike medijske pozornosti, a z izjemnim družbenim in gospodarskim pomenom.
To ni naključje, temveč rezultat zgodovinskega razvoja. Turistična zveza Slovenije je skozi desetletja povezovala posameznike, ki jih ni združevala poklicna obveznost, temveč občutek odgovornosti do skupnega prostora.
Med ljudmi, ki poosebljajo to tradicijo, je tudi Ludvik Travnik, dolgoletni prostovoljec in poznavalec slovenske kulturne zgodovine. Zanj dediščina ni predvsem zbirka stavb ali predmetov, temveč živi v ljudeh – v njihovem spominu, pripovedih in pripravljenosti, da znanje predajo naslednjim generacijam. Dediščina preživi le toliko časa, dokler obstajajo ljudje, ki jo razumejo kot del svoje identitete.
Podobno filozofijo je skozi dolgoletno delo razvijala tudi Lenka Molek, ki je ocenjevanje razumela kot razvojni dialog – priložnost, da se skupnost za trenutek ustavi, pogleda svoj kraj z druge perspektive in razmisli, kako bi njegove prednosti še bolje razvila, ne da bi pri tem izgubila pristnost. Takšen pristop zahteva strokovno znanje, predvsem pa spoštovanje do ljudi, ki te kraje vsak dan soustvarjajo.
Vrednost, ki je ni mogoče izmeriti
Ob koncu terenskega dneva v okviru akcije Moja dežela – znak gostoljubnosti med člani ocenjevalnih komisij pogosto zavlada posebna tišina, ko vsak pri sebi ureja vtise. Po številnih ogledih in pogovorih v spominu praviloma ne ostanejo najlepše fasade ali najbolj domiselne zasaditve, temveč ljudje – predsednik turističnega društva, ki že desetletja pripravlja prireditve, krajanka, ki prostovoljno skrbi za vaški prostor, ali osnovnošolci, ki z navdušenjem pripovedujejo zgodovino svojega kraja.
Turizem uspešnost meri s številom gostov, prenočitev in gospodarskimi učinki, vendar obstaja del njegove vrednosti, ki se merjenju izmika. Težko je ovrednotiti občutek dobrodošlice, zaupanje med ljudmi ali tisoče prostovoljnih ur, namenjenih urejanju okolja, ohranjanju dediščine, organizaciji prireditev in povezovanju skupnosti. Prav to pa pogosto ustvarja pristnost, zaradi katere se obiskovalci vračajo.
To postane še posebej očitno med akcijo Moja dežela – znak gostoljubnosti. Njena največja vrednost je to, da se predstavniki občin, turističnih društev, zavodov, šol in drugih lokalnih pobudnikov za nekaj ur zberejo okoli iste mize ter skupaj razmišljajo o razvoju svojega kraja. Takšni pogovori razkrijejo, kako skupnost sodeluje, ali zna poslušati različna mnenja in ali razvoj razume kot skupno odgovornost. Ocenjevanje tako postane razvojni dialog.
Prav v tem se kaže ena najdragocenejših vlog Turistične zveze Slovenije. V več kot stoletju delovanja ni ustvarjala le projektov, temveč prostor srečevanja ljudi, izmenjave izkušenj in širjenja dobrih praks. Takšen razvoj je težko prikazati s statistiko, dolgoročno pa pogosto prinese več kot posamezna investicija.
Morda bi morali tudi o prostovoljstvu začeti govoriti drugače. Ne gre zgolj za pomoč pri izvedbi aktivnosti, temveč za dolgoročno vlaganje v razvoj skupnosti. Ljudje, ki svoj čas, znanje in izkušnje namenjajo domačemu kraju, ustvarjajo razvojni kapital, čeprav ga največkrat preprosto imenujemo skrb za domači kraj.
Ko to prepoznamo, se spremeni tudi pogled na prostovoljce. Niso le izvajalci posameznih nalog, temveč nosilci znanja, spomina in odnosov, ki zagotavljajo razvojno kontinuiteto. Zato ključno vprašanje prihodnosti ni le, kako pridobiti nove ljudi, ampak kako ustvariti okolje, v katerem se bodo znanje, izkušnje in vrednote uspešno prenašali na prihodnje generacije.
Znanje, ki ostane med ljudmi
Pred leti sem se med obiskom enega izmed turističnih društev pogovarjal z dolgoletnim prostovoljcem, ki je večino življenja posvetil razvoju svojega kraja. Ko je obujal spomine, ni govoril o prireditvah ali obnovljenih objektih, temveč o ljudeh, od katerih se je učil. Ob koncu pogovora je dejal: »Veš, danes teh ljudi ni več. Šele zdaj vidim, koliko znanja je odšlo skupaj z njimi.«
Te besede so ostale z menoj, saj opisujejo nekaj, kar opažam v številnih skupnostih. Dokler so nosilci znanja med nami, se njihovo delo zdi samoumevno. Šele ko odidejo, postane jasno, da ni odšel le posameznik, temveč tudi izkušnje, način razmišljanja in sposobnost povezovanja ljudi, ki so nastajali desetletja.
Ko govorimo o prihodnosti prostovoljstva, se pogosto sprašujemo, kako pridobiti nove člane. Sam pa menim, da je pomembnejše vprašanje, kakšno okolje ustvarjamo za tiste, ki so se že odločili prispevati svoj čas. Ljudje se organizacijam pridružijo zaradi ideje in občutka pripadnosti, ostanejo pa tam, kjer doživljajo spoštovanje, zaupanje, možnost razvoja in občutek, da njihov prispevek nekaj pomeni.
Prav zato mentorstvo razumem širše. Mentor ni le človek, ki novemu članu razloži naloge, ampak predvsem tisti, ki mu pomaga razumeti vrednote, poslanstvo in odgovornost organizacije. Nalog se lahko naučimo hitro, razumevanje kulture skupnosti pa nastaja skozi pogovor, zgled in skupne izkušnje.
Pri delu številnih turističnih društev opažam, da takšen prenos znanja po zaslugi predanih posameznikov marsikje že poteka. Prihodnost Turistične zveze Slovenije zato po mojem ne bo odvisna zgolj od števila novih projektov, temveč od tega, ali bo uspela ustvariti okolje, v katerem bo prenos znanja postal del njene organizacijske kulture.
V več kot stoletju delovanja je Turistična zveza Slovenije zbrala neprecenljivo bogastvo znanja, ki ga ni mogoče zapisati v priročnike. Živi v ljudeh. Če bomo znali ustvariti pogoje, da se bo to znanje sistematično prenašalo na nove generacije, bomo naredili veliko več kot le uspešno izvedli posamezne projekte. Ohranili bomo tisto, zaradi česar je Turistična zveza Slovenije ena ključnih soustvarjalk slovenskega turizma – sposobnost povezovati ljudi okoli skupnega razumevanja, da je skrb za kraj hkrati skrb za prihodnost skupnosti.
Besedilo: Marko Lavrenčič
Fotografijo: arhiv TZS
Naslovna fotografija: Članica strokovne komisije Nevenka Vidmar z botro Jožefino iz zidanice Verček na Trški gori.
