Jerneja Lešnik je predavateljica na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru, kjer med drugim koordinira mednarodni projekt ForestWell. V okviru triletnega projekta razvijajo učne vsebine in ponudbo s področja gozdne kulinarike, gozdnega turizma in gozdnega velnesa. Namen projekta je ustvarjati interdisciplinarne učne vsebine v virtualnem okolju, nas pa so zanimali zlasti projekti v praksi.
»Partnerji so s področja izobraževanja in gospodarstva, zato je praktični in lokalni element vtkan v bistvo projekta. Na področju gozdnega velnesa tako raziskujemo gozdne kopeli in različne druge gozdne sprostitvene programe. Lotevamo se programov pohodništva in vodništva v naravi, kar je pri nas povezano z nacionalno poklicno kvalifikacijo vodnika v naravi (NPK). Kar se tiče gozdne kulinarike, ustvarjamo zbirko receptur in se pri tem povezujemo s ponudniki gostinskih storitev na Pohorju. Odločili smo se, da osvežimo tradicionalne recepte in jim dodamo nekaj gozdnih sestavin, bodisi plodove, iglice. Na področju gozdnega turizma smo zasnovali vodenje po urbanem gozdu v Mariboru. Skupaj z našimi študenti pripravljamo zanimivo vodenje po znamenitih drevesih Maribora. Zelo smo vpeti v lokalno okolje, tako se povezujemo z hortikulturnim društvom Maribor. Sodelujemo tudi z Regionalno razvojno agencijo v Mariboru, botaničnim vrtom in Zavodom za gozdove. V času trajanja projekta bomo skupaj z vsemi mednarodnimi partnerji med drugim zasadili 100 dreves, 15 smo jih že,« nam je Lešnikova predstavila triletni projekt.
Kranjska Gora kot prva alpska klimatska destinacija
Je tudi članica Inštituta za balneologijo in klimatologijo, ki deluje v okviru Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, kjer se v okviru inštituta s kolegi s Fakultete za zdravstvene vede ukvarjajo z raziskavami, ki imajo uporabno vrednost, tako na področju medicine, dobrega počutja kot tudi zdravstvenega turizma. »Pred kratkim smo pripravili raziskavo ter strokovno mnenje o vplivih gozda, klime in vode na zdravje na destinaciji Kranjska Gora. Tudi sicer je Kranjska Gora kraj, ki ima zelo pogumne načrte za vzpostavitev prve alpske klimatske destinacije, tako je bila priprava strokovnega mnenja del podlage za njihovo celotno zgodbo. V tujini so takšna mnenja že podlaga za registracijo turističnih destinacij, ki se navezujejo na zgodbe gozdnega velnesa in turizma. Zelo smo veseli, da s Kranjsko Goro tudi v Sloveniji začenjamo to zgodbo,« je izpostavila primer dobre prakse. Razložila nam je tudi, da sta tako balneologija kot klimatologija v osnovi vedi, ki se navezujeta na raziskovanje vpliva naravnih dejavnikov – gozda, vode, klime, prsti – na zdravje in dobro počutje.
Z izpostavitvijo Kranjske Gore je hkrati že odgovorila tudi na moje naslednje vprašanje o tem, ali je katera od slovenskih regij še posebno primerna za izvajanje gozdnih terapij. Dodala je, da mora kot rodna Štajerka seveda omeniti tudi Pohorje in ne nazadnje Kočevje s čudovitimi prostranimi kočevskimi gozdovi.
V Kranjski Gori je lani potekal peti mednarodni kongres Gozdovi in njihov potencial za zdravje (ICFPH), ki ga je tja pripeljala njena poklicna kolegica Darija Cvikl. »Na tem kongresu vsako leto slišimo izsledke najnovejši in najpomembnejši raziskav s tega področja, zato je vredno pohvale, da ga je Cviklova pripeljala v Slovenijo. Na tem kongresu se vsako leto srečujemo s kolegi iz Japonske, ki vedno prihajajo v zelo številčni zasedbi, na kongres prihajajo tudi kolegi iz ZDA, Portugalske, Latvije. Gre za mednarodni kongres, zato je šlo tudi organizacijsko velik zalogaj,« je poudarila Lešnikova.
Mednarodni kongres je osrednje letno srečanje vseh, ki delujejo na tem področju, tako strokovnjakov, raziskovalcev, zdravnikov kot izvajalcev, se pravi vseh, ki se na neki način ukvarjajo s pozitivnimi vplivi gozda na zdravje. »Tudi s kolegi z balneološkega inštituta in Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem smo prispevali več strokovnih člankov. Letos bo kongres jeseni v Litvi. Tudi letošnjega srečanja se veselimo in že snujemo naše prispevke,« je napovedala Lešnikova.
Slovenija je idealna za razvoj zdravilnega turizma
Po mnenju predsednika Turistične zveze Slovenije Dominika S. Černjaka je Slovenija idealna država za razvoj zdravilnega turizma v smislu preventive pred boleznimi in regeneracije. »Termin zdravilni turizem se mi zdi zelo zanimiv. Teoretično ga lahko navežemo na koncept turizma dobrega počutja, pri katerem govorimo o različnih programih dobrega počutja, od fizičnega, psihičnega, čustvenega do duhovnega. V tem smislu je zdravilni turizem zelo blizu ideji regenerativnega turizma. Gozd omogoča obliko doživetja, s katero se doseže transformacija in pozitivna sprememba, bodisi na duhovni, čustveni in tudi fizični ravni,« je ocenila Lešnikova in nadaljevala, da gre vse skupaj z roko v roki s ‘slow turizmom’, ki ga v Sloveniji tudi sicer promoviramo in izvajamo.
»Gre za počasen turizem, kar je dobeseden prevod, zato je še malo okoren. Bistvo je, da turistom na destinaciji omogočimo globlje doživetje le-te. Gre predvsem za aktivnosti, ki gosta lahko povežejo bodisi z lokalnim prebivalstvom bodisi z drugimi turističnimi produkti, okoljem.«
Jerneja Lešnik to, kar predava, tudi izkazuje, saj je vodnica za gozdne kopeli, izvaja pa tudi gozdne terapije. Zanimalo nas je, kaj je glavna razlika med metodama. »Pri gozdni kopeli gre za prakso dobrega počutja in tudi sicer zdravega načina življenja, pri kateri se z gozdom povezujemo prek čutil; z vidom, vohom, sluhom, okusom in tipom. Pri gozdni kopeli v gozdu ne telovadimo, ne tečemo, čeprav je tudi to dovoljeno, ampak gre za globlje doživljanje narave. V naravi preprosto smo čuječe prisotni, kar konkretno pomeni, da si vzamemo čas za vohanje lubja, humusa, okusimo svež zrak, opazujemo čudovite barve, prisluhnemo ptičjemu petju, vetru v krošnjah. Prek vseh čutil se tako skozi gozdno kopel globje povežemo z naravo. Gre za obliko preventive. Pri gozdni terapiji naravo in gozd uporabimo kot terapevtsko orodje z namero podpore posamezniku, ki ima kakšno obolenje. Če je namen gozdne kopeli preventiva, gre pri terapiji za kurativo, za intervencijo na področju zdravja. V tujini obstajajo pilotske študije, zlasti v Veliki Britaniji, kjer želijo gozdno terapijo uvesti tudi v sistem javnega zdravja. Pod nadzorom specialista se predpiše zdravljenje, rehabilitacijo za določeno obolenje. Tak primer je izgorelost, ko recimo predpišemo 14 dni rednih sprehodov v gozd, nato pogledamo, ali so doseženi pozitivni učinki. Raziskave nakazujejo pozitivne učinke, zato se trudimo omenjene prakse iz tujine prenesti v Slovenijo. V okviru obstoječe zakonodaje pri nas gozdnih terapij še ni mogoče izvajati na tak način,« nam je podrobno pojasnila razliko.
V mednarodnem prostoru sicer obstajata dve prepoznavni organizaciji, ki omogočata pridobitev mednarodnih certifikatov. V Evropi je med najbolj prepoznavnimi Forest Therapy Hub iz Portugalske, v ZDA pa je zelo prepoznavna Association of Nature and Forest Therapy. Vsak, ki si želi pridobiti certifikat, bo v eni ali drugi ustanovi našel nekaj, kar mu ustreza.
Japonska kot zibelka
Pritrjuje, da so Japonci nedvomno pionirji na tem področju, saj so se gozdne kopeli pri njih bolj množično začele izvajati v 80 letih prejšnjega stoletja. Gre za šinrin joku, pri čemer šinrin pomeni gozd, joku pa kopel.
»V angleščini se zadeva imenuje ‘forest bathing’. Dobesedni prevod je lahko včasih tudi zavajajoč,« pravi Jerneja in se zasmeje pripombi, da ljudje verjetno ne hodijo v gozd v kopalkah. Pojasni, da ljudje včasih res vprašajo, ali je treba s seboj v gozd na gozdno kopel prinesti čebričke z vodo. »Gre za kopel skozi čutila, kar je na Japonskem še vedno razširjeno. Zanimivo je omeniti, da se podoben koncept povezovanja s čutili z zelenimi okolji širi tudi na modra okolja. To je povezovanje z vodnim okoljem, z rekami, jezeri. Voda ima zelo podobne učinke na fizični, čustveni in duhovni del dobrega počutja, tako na telo kot psiho. Metoda povezovanja je enaka. Tudi pri povezovanju z vodnim okoljem uporabimo vid, voh, okus, tip, sluh. Ideja se imenuje modri um (blue mind). S tem ideja gozdnih kopeli zgolj raste in se širi,« pojasni Jerneja in nadaljuje, da se tehnika širi tja, kjer je tudi sicer potreba po stiku z naravo in gozdom največja, kjer je naravnega stika z naravo vedno manj. To je predvsem v urbanih okoljih in večjih mestih. V koronskem in pokoronskem času, ko smo bili vsi soočeni z izolacijo, se je želja po stiku z naravo vsekakor povečala, doda.
Izzovem jo s trditvijo, da imamo v Sloveniji skorajda vsi samo dva koraka do gozda, kamor hodimo že od otroštva, da bi tam nabirali gobe, gozdne sadeže, zato smo Slovenci verjetno precej skeptični do novejših metod povezovanja z naravo. Pritrjuje, da je s tega vidika prepoznavanje dodane vrednosti gozdnih kopeli mogoče malo težje. »Redno se srečujem z mladimi, in zdi se mi, da tudi v Sloveniji prihajamo v fazo, ko naši mladi, naši otroci izgubljajo stik z naravo. Med gozdnimi kopelmi se prvič usedejo na tla, začutijo prst, jo povohajo. Mimogrede: mikrobiološka sestava humusa je zelo podobna mikrobiološki sestavi človeške flore, zato z vonjanjem humusa krepimo svojo odpornost. Zdi se mi, da se mlajše generacije Slovencev vedno bolj oddaljujejo od narave. V prihodnjih letih bo povezovanje z naravo prepoznano kot dodana vrednost,« napoveduje naša sogovornica.
Spoštljivi do narave
Na mojo pripombo, da gre verjetno za produkt, ki je bolj primeren za tuje goste, odgovarja, da je treba turistične produkte vedno delati tudi za lokalno okolje. »Prodajali ga bomo tudi tujim gostom, ki bodo znali to ceniti, saj prihajajo iz urbanih okolij. Ko pridejo v Slovenijo, so čisto začudeni nad naravnimi lepotami in zelenimi gozdnatimi površinami. Njim je zadevo treba prodati. Vseeno je treba paziti na trajnostni učinek, trajnostno uporabo gozdov, treba je varovati ekološko pestrost gozdov. Slovence je treba spodbujati, naj obiščejo gozd, se do narave spoštljivo obnašajo ter se poskusijo tudi na ta način povezati z njo,« nam je še zaupala Jerneja in za konec poudarila, da je gozdni turizem zagotovo ideja, ki se jo da povezati z našo butično in trajnostno ponudbo. »Slovenija ima svoje mesto v tej zgodbi. Hkrati je treba spodbujati odgovorne prakse gozdnih kopeli, terapij, spoštovati gozdove in varovati njihovo pestrost.«
Besedilo: Polona Frelih
