Mlečna meglica zastira pogled; komajda je razločiti postavo, ki se sklanja nad velikanskim srebrnim kotlom. Pastir Jernej je eden od dveh, ki to poletje preživljata na planini Kašina nad vasjo Krn v zavetju istoimenskega dvatisočaka. Na tukajšnjih pašnikih, ki se dvigajo visoko v Krnsko pogorje, se pase nekaj več kot šestdeset krav, iz mleka pa pridelujejo večinoma skuto in sir ter maslo, pa tudi kislo mleko in sirotko.
Jernej in Luka sta na planino Kašina, ki je del območja kobariških gorskih pašnikov (poimenovanje je povzeto po zemljevidu planin nad dolino Soče Posoškega razvojnega centra – PRC), prišla konec maja; prvi iz Kopra, drugi iz Benečije. Na njej bosta ostala predvidoma do konca jeseni. »Najin dan se začne ob 4. uri; najprej greva po krave na nočne pašnike – štirje so, v bližini planine, dnevnih (ki se razprostirajo po pobočjih krnskih planin, op. p.) je pet. Ko jih priženeva skupaj, jih pomolzeva, po molži je treba pospraviti molzišče, odgnati krave na pašo … Okoli 9. ure končava jutranje delo. Čez dan sirariva ali sva prosta, do 16. ure, ko je čas za drugo molžo. Ta traja do večera, krave pa zatem prebijejo noč na bližnjih pašnikih,« Jernej opiše dan pastirja na Kašini.
Kobariški gorski pašniki
Do Kašine se je najlaže vzpeti s planine Kuhinja, kjer je tudi večje parkirišče in priljubljeno izhodišče za vzpon na Krn, najbolj značilno goro Posočja. V bližini so še druge žive planine: Leskovca, edina, kjer se še pasejo cike – avtohtona slovenska pasma krav, ki so odlično prilagojene življenju v planinah, a dajejo manj mleka, zato so jih že skorajda povsem izpodrinile druge pasme –, Zaslap, do koder se vzpnemo mimo skrivnostnega megalitskega kroga, »slovenskega Stonehenga«; bržkone gre za ostanke neke megalitske kulture, krog pa naj bi bil tudi energijska točka. Tukaj je še prikupna planina Slapnik, a je opuščena, na območju kobariških gorskih pašnikov pa so po podatkih PRC še žive planine Zaprikraj nad Drežnico (v bližini je eden največjih muzejev prve svetovne vojne na prostem Zaprikraj), Matajur (nad Kobaridom) in Duplje pri domu pri Krnskih jezerih.
Tolminski in bovški gorski pašniki
Nad dolino Soče sta še območji tolminskih in bovških gorskih pašnikov: k prvemu spadajo žive planine Stador, Razor, Lom, Podkuk, Pretovč, Sleme, Medrje ter Polog (najniže ležeča planina na Tolminskem in v Posočju), k drugemu pa planini Božca pod Stolom in Krnica nad Bovcem. Na območjih krnskih in tolminskih gorskih pašnikov se pasejo krave, na Bošci tudi koze, Krnica pa je povsem »kozja« planina.
Kajpak lahko obiskovalci, ki se v teh poznopoletnih dneh potepajo po planinah visoko nad Sočo, na njih tudi kupijo mlečne izdelke, ki jih pridelujejo za zidovi večinoma starih planinskih stanov.
Muzej sirarstva v Kobaridu
A tudi v dolini je mogoče spoznavati tradicijo in dediščino pašništva in sirarstva v Posočju: pri številnih sirarjih, najbolj obširno znanje o njima pa podaja muzej Mlekarne Planika v Kobaridu, kjer so s Tolminskim muzejem postavili zgodovinsko-etnološko zbirko Od planine do Planike.
Besedilo in foto: Mateja Gruden
