Razmere, ki nam jih narekuje koronavirus, so tudi priložnost za urejanje predalov, zapisov in s tem posledično spominov.
Naj s tem v zvezi obudim spomin na prireditev, ki je potekala v daljnem aprilu 1986. Takrat je direktor Centra za turistično in ekonomsko propagando (predhodnik STO) predlagal Jugoslovanskemu turističnemu predstavništvu v Zürichu, naj organizira prireditev, na kateri bi Center predstavil slovensko turistično ponudbo.
Foto: Miro Zalokar
Slednje bi bilo po moji presoji smiselno, le če bi imel predlagani dogodek vsebino, zanimivo za tamkajšnjo strokovno javnost, sicer vajeno številnih tovrstnih prireditev, izvajanih s strani držav, ki so imele ambicije, da se uveljavijo na tamkajšnjem tržišču. Ob tem dodajam, da sem se na omenjenem predstavništvu ves čas svojega mandata dejavno angažiral tudi za krepitev podobe Slovenije kot geografsko in klimatsko pestre, urejene, varne turistične destinacije. Toliko bolj, ker je njena lega na stičišču panonskega, alpskega in mediteranskega sveta; švicarsko tržišče in način dela na njem sem zato dobro poznal.
Primeren poudarek ‘promocijske akcije CTEP v Zürichu’ sem videl v počastitvi spomina na zdravnika Arnolda Riklija, pionirja organiziranega turizma na Bledu, ob osemdesetletnici njegove smrti. Konkretno s podelitvijo častne plakete Bleda Fredu Amannu, vodilnemu proučevalcu zgodovine turizma v Švici in v tem okviru tudi Riklijevega delovanja na Bledu. Prireditev v hotelu v centru mesta ob elitni Bahnhofstrasse je odlično uspela. Privlačen slovenski ton so ji dajali kaširani posterji iz serije Na sončni strani Alp, ki smo jim dodali še fotografijo enakega formata tudi v Švici zelo priljubljenega Ansambla Avsenik. Hit prireditve pa so bile potice, obilno zastopane v več izvedbah, ki so jih napekle članice slovenskega društva.
Na sprejem sta prišla tudi Alfred Herbert, organizator taborov jadralnih pilotov Švicarskega aerokluba na Bledu, ki so jih že 15 let izvajali vsako leto. Prav tako diplomat dr. Hans Keller iz Berna, prijatelj Slovenije, avtor prispevkov o njeni turistični privlačnosti, zlasti njenih gorah in tudi o odločnih možnostih za lov. Pozdravili smo večino od približno 15 novinarjev, za katere smo na predstavništvu organizirali tematsko raznovrstna študijska potovanja po Sloveniji. Eden od njih, Ernst Scagnet, publicist, knjižni avtor, mednarodno uveljavljeni fotograf, je strnil svoje vtise s potovanja po slovenskem delu evropske pešpoti E6 z ugotovitvijo, izpisano v naslovu: Slovenija je Švica moje mladosti. Med gosti prireditve so bili še kolegi iz drugih turističnih predstavništev, tudi direktor Nemške centrale za turizem (DZT). Ob postavitvi razstave Panjske končnice iz Slovenije leta 1987 v Zürichu je dosegel ponovitev te razstave v Münchnu, na stroške gostitelja, Bavarskega nacionalnega muzeja.
Tudi danes na Bledu stavijo na goste, ki so podobni tistim iz Riklijevih časov. To so ljudje, ki cenijo trajnostni razvoj, naravno in kulturno dediščino, mir. Lepoto, navdih, ki ga daje Bled, ter seveda dobro kulinariko.
Z konec še par besed o Rikliju. Prizadevni turistični akterji na Bledu z različnimi dejavnostmi skrbijo za ohranjanje spomina na tega za turistični razvoj Bleda zaslužnega Švicarja. Spomenikoma na Straži in v Zdraviliškem parku se je leta 2018 pridružilo še preimenovanje Golf Hotela v Rikli Balance Hotel. V njegovi na novo urejeni vhodni dvorani je na vidnem mestu nameščeno znamenito Riklijevo načelo, izpisano dvojezično: »Voda seveda koristi, še več zrak in največ svetloba.« Želimo pa si, da bo obsijala svetloba, v prenesenem pomenu, tudi sedaj propadajočo Riklijevo vilo na obrežju jezera.
Ivan Martelanc
