»S prostovoljstvom posameznik raste,« je prepričan 65-letni Vojko Mihelj, ki je prostovoljstvu zapisan že vse od srednješolskih dni. »Domačini se običajno premalo zavedamo, kako zanimivi so naši kraji za obiskovalce in koliko koristnih idej je med našimi ljudmi. In ker le redke najdejo pot do uresničitve, so povezovanje in timsko delo v društvih idealna priložnost za pozitivne spremembe,« pravi.
Za turizem na podeželju je ključno medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljsko delo: »Domačini smo tisti, ki poskrbimo za urejeno okolje in pestro dogajanje, ki bogati življenje nam in hkrati privablja obiskovalce, da skupaj z nami uživajo v sadovih našega dela, spoznavajo tradicijo, kulturo in vaško idilo,« razlaga Vojko. Le zadovoljen in motiviran domačin lahko po njegovem mnenju prijazno sprejema in tudi gosti domače in tuje turiste.
Za Vojka Miheljaka je prostovoljsko delo hobi
Vojko Mihelj, novopečeni upokojenec in dedek, živi v Knežaku, čudoviti vasi v Zgornji Pivki, ki jo večina opazi, le ko jo prečka na poti proti Kvarnerju. Univerzitetno diplomirani ekonomist je večino delovne dobe preživel na zahtevnih vodilnih in vodstvenih položajih, zadnjih 17 let kot direktor zdravstvenega doma. Angažiran, požrtvovalen, zagnan je le nekaj pridevnikov, s katerimi bi ga lahko opisali. Čeprav je prostovoljsko delo zanj hobi, ga jemlje resno in odgovorno. Zapisal se mu je že kot najstnik. V dijaških letih je vodil domsko skupnost v Dijaškem domu Koper in mladinski aktiv v domači vasi. V študentskih letih in pozneje je aktivno deloval v stanovskih društvih in lokalni politiki občin Postojna in Ilirska Bistrica. Dvanajst let je bil predsednik KS Knežak, danes pa je bolj ali manj aktiven v kar 13 društvih, klubih in drugih organizacijah na lokalni, regionalni in državni ravni. Tudi v turizmu, že dobrih 20 let. »Začelo se je z urejanjem domače vasi, povezovanjem z drugimi turističnimi društvi in sodelovanjem v TZ Brkini, Kras, Notranjska, ki združuje več kot 25 društev iz 10 občin tega območja,« razlaga. Je tudi član UO TZS in Sveta za razvoj TDO pri TZS, kjer je zadolžen za krepitev regijske TZS in povezovanje turističnih društev z obalnega območja. Veseli ga, da pri svojem prostovoljskem delu spoznava veliko novih ljudi in dobrih praks. Je tudi lokalni turistični vodnik za območje Zelenega krasa. Za druge hobije mu časa zmanjkuje, a rad potuje (najbolj pri srcu mu je Afrika), zbira stare fotografije in druga gradiva, vezana na domačo vas in ljudi, obiskuje kulturne in druge prireditve, sprošča pa se na sprehodih po čudoviti okolici in ob fotografiranju.
Društvo PIŠKOTEK šteje za spomenik svojemu delu
Kot predsednik KS Knežak je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začutil zanimanje krajanov: »Želeli so delati tudi na razvoju turizma, tako je iz študijskega krožka Uredimo in polepšajmo naš kraj nastalo Društvo PIŠKOTEK, ki sem ga vodil 15 let. V tem času se je življenje na vasi povsem spremenilo. Z marljivimi člani smo pripravili veliko prireditev, ki so postale prepoznavne in tradicionalne ter so iz leta v leto privabljale več obiskovalcev. Še vedno imamo tako imenovane aktivne sprehode, na katerih ob hoji v manjših skupinah čistimo in urejamo pohodniške poti in skrite steze.«
Vojko zagovarja t. i. ‘multifunkcijska društva’ na podeželju, kot jim pravi sam, saj pri različnih aktivnostih običajno sodelujejo isti ljudje. Društvo PIŠKOTEK je bilo eno prvih tako registriranih v Sloveniji, postalo pa je pravi inkubator novih društev, saj se je v tem obdobju v bližnji okolici registriralo več kot 10 novih društev z različnimi programi. A kljub uspešnemu delu in številnim priznanjem so društvo ukinili. Aktivni člani danes nadaljujejo delo v okviru sekcije Seniorji pri KŠTD Tabor Kalc 1869 Knežak.
Priznavanje pomena društev, povezovanje in partnerstva so nuja
Z aktivnim delom (član Programskega sveta) v Regionalni destinacijski organizaciji (RDO), ki deluje v okviru RRA Zeleni kras in LAS Od Snežnika do Nanosa (član nadzornega odbora), se trudi za močnejše sodelovanje: »Vsaka od teh organizacij deluje po svoje, čeprav imajo podobne programe in skupne cilje, ki bi jih bilo ob večjem sodelovanju laže doseči«. Društva in zveze, ki so viden dejavnik pri razvoju turizma in skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, bogato dogajanje, usposabljanja, promocijo …, se namreč po njegovem mnenju preveč zapostavlja: »Epidemija koronavirusa je marsikatero društvo obsodila na propad. Tista, ki so zaradi prepovedi prireditev ostala brez glavnega vira financiranja, so ostala brez vsakršne pomoči. Entuziazem tokrat ne bo dovolj.«
A kljub temu vidi v obdobju po epidemiji priložnost za krepitev dela turističnih društev. Prevelikega navala turistov sicer ne pričakuje, hkrati pa se zaveda, da je za tiste, ki pridejo, treba dobro poskrbeti. Da bodo odšli zadovoljni in se bodo radi vračali: »Po pričakovanjih bodo domači in tuji turisti, predvsem za krajše obiske, iskali do sedaj manj prepoznavna območja in skrite kotičke naše domovine. Čeprav nismo turistični biser in se ne moremo iti petzvezdičnega turizma, smo lahko območje, kjer bo zaživel prvovrstni, avtentičen in sproščujoč turizem, povezan z naravo,« je prepričan. »Na območju Zelenega krasa je veliko skritih kotičkov in možnosti za razvoj vseh oblik turizma – pohodniškega, kolesarskega, konjeniškega, verskega, arheološkega, kulturnega pa tudi priložnosti za organizacijo kulturnih in športnih prireditev, za lov in fotolov,« veselo našteva.
Včasih je treba tudi malo solirati
Vojko je prepričan, da je pri prostovoljstvu včasih treba prevzeti pobudo in dati drugim zgled: »V obdobju izolacije sem v gozdičku pri osnovni šoli ob spomeniku trem pomembnim krajanom – domoljubom uredil bogat zeliščni vrt, prostor za igro otrok in učenje v naravi, sprostitev in druženje krajanov. Sedaj je treba poskrbeti le, da bo ta prostor zaživel,« pove ponosno.
Čeprav se je ob vstopu v tretje življenjsko obdobje zavezal, da bo več časa namenil sebi in družini, se Vojko zaveda, da brez prostovoljstva, ki ga ima v krvi in mislih, ne bo mogel živeti. Trenutno že snuje nove načrte in projekte, ki bi pomagali razvoju domačih krajev, popestrili življenje krajanov in privabili čim več izletnikov in gostov. Vsaj enako kot to pa si želi, da bi svoje izkušnje in znanje ter spoštovanje in ljubezen do domačih krajev prenesel na mlajšo generacijo.
- C.
