Kroženje vode je neskončno, tako kot naša sebičnost ob njeni samoumevnosti, je v predgovoru h knjigi Zdrave in zdravilne vode Slovenije zapisal Primož Hieng, raziskovalec vodnega bogastva Slovenije, ki nam v tokratnem Lipovem listu predstavlja naravne in neznane domače toplice.
Osebno izkušnjo imam s Klevevško toplico, ki je poskrbela, da smo med kratkim oddihom v Šmarjeških Toplicah zadovoljili avanturistično žilico. Zimsko kopanje v prijetno topli vodi brez neprijetnega vonja po kloru je bila prava kopalna poslastica. Podobno prijetni spomini me vežejo na izvirsko vodo, ki smo jo pili v otroštvu. Med košnjo pri babici so nas odrasli ponjo pošiljali k precej oddaljenemu izviru. Še zdaj se spominjam vonja po sveže pokošeni travi, hladu, ki je vel iz brbotajočega izvira, in ledenih kapelj, ki so polzele po razgretih otroških obrazkih.
Pogrešam svežino vode in izvir, za katerega ne vem, ali sploh še obstaja. Številni skupni vaški izviri, vodnjaki in kali so namreč za vedno izginili iz naših vasi, vinogradov in vrtov. Po drugi strani imamo raziskovalce vodnih izvirov kot sta Hieng in Jože Munih, avtor knjige Zdravilni izviri, s pomočjo katere smo izdelali zemljevid izvirov, ki urejajo energijsko stanje našega telesa. Poleg tega smo Slovenci pred kratkim zelo glasno in odločno izkazali naklonjenost ohranjanju in zaščiti voda, pravico do vode pa smo uvrstili celo v ustavo.
V Sloveniji imamo na pretek pitne vode, kar je neprecenljiv turistični potencial. Strokovnjaki s področja turizma ocenjujejo, da bodo turisti v prihodnje potovali predvsem na tiste destinacije, ki imajo na voljo neomejene količine pitne vode. Se spomnite tujih turističnih oddaj o Sloveniji, kjer so kot veliko čudo predstavljali pitnike z brezplačno pitno vodo v Ljubljani?
Z ogromnimi plastenkami s pitno vodo sem se prvič srečala med študijem v Združenih državah Amerike, dan za dnem pa sem jih iz supermarketa domov tovorila tudi med večletnim bivanjem v Moskvi, kjer se z vodo iz pipe zaradi onesnaženosti prav tako ni mogoče odžejati. V resnici je tako slaba, da si tisti bolj nobel celo lase umivajo s kupljeno vodo!
Voda pa ni samo življenje, pač pa je tudi vir neizmernega veselja. V njej se kopamo, potapljamo, po njej se spuščamo z kajaki, rafti, po njej supamo, jadramo … Le kaj bi poleti počeli brez morja, jezer, rek, podtalnic, gorskih potokov in izvirov?!
»Letne šege Slovencev so v dobršni meri povezane prav z vodo, od rojstva do smrti, od pomladi do zime, še zlasti pa je njen pomen stopil v ospredje na novega leta dan, ko so ji z daritvami izkazali svoje spoštovanje,« o čaščenju vode s strani naših prednikov piše geografinja in biologinja Vlasta Mlakar. Tako kot Jože Prah iz TZS izpostavi, da sta voda in gozd največji bogastvi Slovenije.
Na podlagi te naravne danosti imamo idealne pogoje za razvoj zdravilnega turizem, je jasen naš osrednji sogovornik Dominik S. Černjak, podpredsednik TZS in turistični poslovnež, ki je iz vode in gozda ustvaril uspešno turistično zgodbo – Jasna Chalet Resort.
»Razpolagamo z naravno danostjo, ki je bila že pozabljena in smo jo revitalizirali. Martuljek je bil nekoč zračno zdravilišče proti tuberkulozi, zdaj pa ponovno odkrivamo, kaj daje gozd. Vse, kar je povezano z dihanjem, razvijamo kot trend prihodnosti. Želimo doseči status t. i. alpskih zračnih term. Imamo ogromno točk, ki imajo zdravilne vrelce, zdravilne vode,« je razgrnil svojo vizijo.
Osti jarej – bodite zdravi – z vodo in dihom na vseh koncih Slovenije!
Polona Frelih
urednica
