Piše: Karmen Gajšek, ustanoviteljica in lastnica pri Kje so tiste rožice?
Pod pojem divja hrana uvrščamo užitne samonikle rastline in glive – kar v okoliških habitatih zraste sámo, kot posledica naravnih procesov, brez namernega poseganja človeka. Gre za prvinski vir naše prehrane, ki predstavlja temelj preživetja in razvoja človeštva vse do neolitika. Z odbiranjem semen in kultivacijo je človeku iz bolj skromnih divjih uspelo razviti zajetnejše rastline, ki so se uveljavile kot osnovne, tako danes užitne samonikle največkrat veljajo za dragocen dodatek gojeni hrani. V povprečju vsebujejo namreč precej več vitaminov, mineralov in drugih bioaktivnih učinkovin kakor gojene dobrine. Ker divje raslo uspeva povsem samostojno, tudi v zelo zahtevnih terenskih, pedoloških, vremenskih razmerah, kjer ga nihče ne neguje z zalivanjem, gnojenjem, pokrivanjem ipd., namesto velike (listne, plodovne, gomoljne …) mase razvije toliko več zaščitnih, za lastno preživetje esencialnih snovi, ki so izjemno koristne tudi zdravju ostalih živih bitij – živali in ljudi.
Ko govorimo o užitnem rastlinstvu, gre tu za različne vrste zelnatih rastlin, jagodičevja, oreščkov, semen, korenin, gomoljev, čebulic, listov, cvetov, stebel idr. Različni deli rastlin so v različnih delih leta razviti in v svoji največji moči. Dobro je izuriti veščino opazovanja in s tem določanja, kateri del pri kateri rastlini je v nekem času najbolj primeren. Pred tem je seveda treba določiti, za katero rastlinsko vrsto gre, ali je užitna, vedeti o morebitnih posebnostih itd. Precej več kot polovica vseh rastlinskih vrst na našem območju je užitnih, nekje do dva odstotka je rastlin, ki bi ob zaužitju lahko povzročile tudi smrt ali druge težavne posledice. Še posebno previden je treba biti pri pripadnikih družine kobulnic (pikasti mišjak, steničnjak, trobelika …) in rastlinah, ki so tako imenovane podobnice čemaža (jesenski podlesek, čmerika, šmarnica, pegasti kačnik …).
Spomladi smo deležni mladih rastlinskih moči pomladanskih budnic – cvetic, ki pokukajo po umirjenem zimskem obdobju (če so temperature dovolj nizke in je pozimi snežna preproga; sicer jih srečamo že prej). Polne vitaminov in očiščevalnih moči simbolično predstavljajo rojstvo novega življenja, predstavljajo mlado in svežo energijo, ponujajo vir neprecenljivih hranil, zdravilnih vrednosti, ki jih v primeru obilja lahko del vzamemo tudi zase. Gre za pljučnik, trobentice, vijolice, trpotec, regrat, pozneje čemaž, koprive, bezgovo cvetje, cvetje robinije, lipove in liste lakote …). Čas je za svežo in mlado divjo zelenjavo vse do poletja.
Poleti v veliki meri nastopijo aromatične začimbnice, ki nas svojimi dišečimi eteričnimi olji radostijo, začinijo okuse divjih jedi in napitkov ter kažejo pot k zdravju. Koder je bilo že košeno, vznikajo ponovno tiste mlade rastline, ki rastejo vse leto ali novi sezoni in rastišču primerne rastlinske vrste. Poletje je privilegiran čas leta, ko vročina ustvari posebne razmere za dozorevanje rastlin ali vznik novih posebnic (materine dušice, mete, dobre misli, rebrinca, bedrenca, plodove borovnice, šentjanževke, zlate rozge … ). Poleti do izraza pridejo vrtni ali njivski pleveli, ki prav tako v povprečju hranilno in zdravilno prekašajo gojene sosede (tolščak, metlika, ščir …).
Jesen je čas žetve na poljih, shranjevanja pridelkov in tudi divjih dobrin – plodov (skorš, drnulje, črni trn – trnulje, šipek …), korenin (regrat, potrošnik, repinec …), na novo vzniklih mladih rastlin po zadnji košnji in jesenskih posebnic. S sadjem in pridelki na obdelanih površinah lahko dobro kombiniramo užitne in zdravilne rastline za presežne vrednosti shrankov. Čas je primeren za pripravo domače zeliščne lekarne in različnih pripravkov, ki nam bodo služili, ko bo rastlin z ohladitvijo manj. Jesen je nova pomlad – nekatere stare možnosti se obudijo in prav nove prebudijo.
Zima je čas, na katerega se pripravljamo z znanjem in zakladi prejšnjih letnih časov, vendar je ob toplejših zimah najti še veliko divje hrane – posebno na novo nastalih jesensko-zimskih rozet (škrbinka in ostale radičevke), plodov šipka, leskove in druge mačice, iglice ter zakladnice korenin, če poznamo rastišča ali so nadzemni deli rastlin še vidni. Zimsko raziskovanje je posebna lekcija in je nujen čas učenja tudi na terenu za celovito razumevanje delovanja rastlin in pridobivanje lokalnih posebnosti. Prav tako je to odličen čas za pripravo različnih zimskih shrankov in težje izzive preživetja v naravi.
Kot orisano, je v naravi ves čas prisotno dragoceno užitno in zdravilno obilje, če ga le zmoremo prepoznati in imamo dovolj znanja za uporabo tega. Učenje je dolgotrajen proces usvajanja značilnosti prisotne zakladnice flore kot gliv, za pridobivanje utrjenega in stabilnega znanja je to priporočljivo ob usposobljenem strokovnjaku, seveda ob lastnem poglabljanju in potem prenosu v prakso. Vedno naberemo zgolj toliko kot potrebujemo in uporabimo! Splošno delujemo s ciljem izredno pazljivega obnašanja v naravi in nabiralništva v meri, ki ne bo škodljivo vplivala na ravnovesje v okolju. Po predpisih lahko naberemo največ 1 kg zelnatih rastlin, od tega največ dve tretjini rastlin določene vrste, če je ta prepoznana kot široko razširjena na dotičnem ozemlju (veliki sestoji), sicer nabiramo posamezno, tu in tam, da se na enem območju ne pozna – nikoli se ne potrga ali pobere vseh rastlin! Strogo varujemo vrste, ki so na seznamu zavarovanih rastlinskih vrst in jih ne nabiramo. Več svobode imamo pri tujerodnih t. i. invazivnih vrstah, ki se močno razširjajo in izpodrinjajo avtohtone, zato jih država želi zamejiti – tu lahko pripomoremo s poznavanjem ter uporabo teh. Poznavanje okoliške narave predstavlja svojevrstno neodvisnost, krepi občutek globokega spoštovanja, zaupanja, samozavesti, konkretno povezanost z okoljem, v katerem živimo, ali drugimi naravnimi okolji in je na koncu pot nazaj k sebi, v mir. Divjina nas uči, mi pa se učimo slišati.
