Dr. Darija Cvikl je predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu, ki si že od leta 2015 prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. V Kranjsko Goro je lani pripeljala najpomembnejši strokovni dogodek na področju gozdnega turizma, peti mednarodni kongres Gozdovi in njihov potencial za zdravje (ICFPH), trenutno pa se že pripravlja, da kot osrednja govornica nastopi na dveh vodilnih svetovnih kongresih: 6. ISFT svetovni kongres ter Prvi Svetovni forum gozdne terapije.
Kako ocenjujete rezultate omenjenega srečanja?
V Sloveniji je kongres odmeval na različnih koncih, pozitivni rezultati so se kmalu pokazali v poslovnih kontaktih, bilateralnih povezavah in izkazanih pisnih namerah o poslovnih projektnih sodelovanjih med Slovenijo in Hrvaško ter Slovenijo in Avstrijo. Destinacijo Kranjska Gora je kongres svetovni strokovni javnosti predstavil kot klimatsko letovišče, ki ima izjemne blagodejne in terapevtske učinke na človekovo zdravje in počutje, z opredeljenimi zdravilnimi učinki na podlagi strokovnih ekspertiz in meritvami fizioloških in psiholoških parametrov. Pomembno je, da je destinacija Kranjska Gora zdaj znana vsem strokovnjakom na svetu s področja javnega zdravja in gozdarstva, ki preučujejo zdravilne vplive gozda na človeka.
Kongresa se je udeležila tudi predstavnica NIJZ RS, OE Kranj, prim. Alenka Hafner, dr. med., specialistka socialne medicine in javnega zdravja, kar me je osebno še posebno razveselilo, saj je njen obisk pripomogel h krepitvi medsebojnega interdisciplinarnega povezovanja. Ena izmed temeljnih vrednot v združenju ISFT je znanstveno podprto delovanje v smeri spodbujanja javnega zdravja in interdisciplinarnega sodelovanja. Zaradi pozitivnega odziva na posamezna predavanja (še posebno tistega, ki ga je izvedla prof. dr. Hiroko Ochiai, predstojnica Oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo ter Laboratorija za regenerativno medicino iz Tokia ter guvernerka ISFT za Japonsko) sem bila povabljena s strani NIJZ kot predavateljica konec novembra 2023, ko sem slovenskim predstavnikom območnih enot NIJZ RS izvedla predavanje na temo Zdravilni učinki gozda na javno zdravje na primeru izvedenih raziskav v Kranjski Gori. Konec lanskega leta smo dosegli tudi načelni dogovor o skupnem sodelovanju z generalnim direktorjem NIJZ, doc. dr. Brankom Gabrovcem, pri projektu krhkosti, na kar smo še posebno ponosni.
Združenje ISFT je že na kongresu sprejelo strateško opredelitev o projektnem združevanju posameznih držav članic. Ta sklep se je uresničil že v začetku letošnjega leta, saj je združenje ISFT oblikovalo konzorcij držav članic pri projektu EU Biodiversa+, ki si prizadeva podpreti raziskave o biotski raznovrstnosti, da bi bolje razumeli kritične točke, mehanizme in mejnike, ki vplivajo na NBS (ang. Nature) ter njihovo uspešno izvajanje glede na koristi za naravo, človekovo blaginjo in družbeno preobrazbo.
Kateri so vaši naslednji koraki na tem področju v Sloveniji. Načrtujete v bližnji prihodnosti kaj podobnega?
Ta trenutek sem zelo aktivna na mednarodni ravni. Kot rečeno, sodelujem v okviru večjega mednarodno zastavljenega projekta Biodiversa. Poleg tega sem imenovana v mednarodni organizacijski odbor šestega kongresa ISFT, ki bo letos septembra potekal v Litvi in je zastavljen še dosti širše, kot je bil lanskoletni pri nas v Kranjski Gori. Kar dosti operativnih nalog izvajam tudi kot sekretarka združenja ISFT, ki letos šteje že več kot 15 držav članic.
V Sloveniji si prizadevam nadaljevati dosedanje delo, pri čemer poudarek ni na bliskoviti rasti in širjenju gozdnih turističnih aktivnosti in turizma v naravnem okolju, ampak na ozaveščanju, predvsem pa na vzpostavitvi medsektorskega in interdisciplinarnega sodelovanja pri razvojnih turističnih usmeritvah jutrišnjega dne.
Katere so glavne novosti v tujini na področju gozdnega velnesa?
Z veseljem najprej naznanjam novost pri nas doma, saj letos maja 2024 pričnemo izobraževanje prve generacije, ki se je prijavila na usposabljanje za izvajalca gozdne terapije, izpopolnjevalni program v obsegu 456 ur, pri čemer 240 ur zajema praktično izobraževanje v gospodarskem sektorju in v velneško podprtih dejavnostih. Ob poznavanju tujih programov usposabljanj in primerjavi teh z našim lahko rečemo, da imamo zelo kakovostno zastavljen splošni in posebni del programa, katalog znanj pa zajema pet predmetov: Blagodejni in produktni potencial gozda ter regulativa, Gozdne terapije, Tehnike sproščanja in čuječnosti v naravi, Trženje produkta in svetovanje strankam ter Praktično izobraževanje. Pri tem je pomembno, da bodo že letos prvi delodajalci vključili v svojo ponudbo gozdne kopeli in morebiti tudi terapije, ki jih bodo izvajali naši, doma izučeni in izobraženi izvajalci gozdne terapije s certifikati, ki bodo priznani na državni ravni Republike Slovenije, s strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje RS. To je zelo pomemben podatek, saj smo lansko leto v eni od raziskav, ki sem jo opravila, ugotovili, da smo poleg Koreje edini na svetu, ki imamo priznan program usposabljanja na državni ravni s strani pristojnega ministrstva za izobraževanje.
Za vse, ki jih zanima pridobivanje naziva izvajalec gozdne terapije, vabim, naj se prijavijo oziroma pišejo na: info@vskv.si, lahko pa tudi na moj e-naslov: darija.cvikl@mfdps.si.
V tujini se novosti na področju gozdne terapije uveljavljajo predvsem na javnem zdravju. Izredni napori nemških strokovnjakov in raziskovalcev so vloženi v raziskave, da bi pridobili klinično dokazane in statistično značilne rezultate zdravilnega vpliva gozda na človekovo javno zdravje in počutje. V ta in v namen izobraževanja za gozdnega terapevta se povsod po Evropi (Portugalska, Nemčija – pri čemer moramo deliti severno Nemčijo od južne, saj vsaka zase razvijata svoj koncept) odpirajo Inštituti za gozdno medicino. Poudariti moram, da v teh inštitutih temeljijo dejavnosti na medicini, ne na velnes ali turistični terapevtski dejavnosti, tako kot pri nas v Sloveniji. Na Bavarskem so certificirali trinajst (13) zdravilnih gozdov, gozdne kopeli in izobraževanja za gozdnega terapevta se ponujajo že skoraj po vsem svetu, vendar so za zdaj še vedno v domeni zasebnih institucij, ne na ravni države, tako kot pri nas v Sloveniji in Južni Koreji. V Južni Koreji še vedno vztrajno razvijajo svoje gozdne terapevtske centre po državi, trenutno imajo več kot 40 centrov. Enega od petih izobraževalnih programov s področja gozdne terapije je v Koreji do leta 2023 vpisalo več kot 5.300 udeležencev. Specializirane organizacije razvijajo celo številne on-line programe za certificirane gozdne terapevte, ločene od izobraževanj v živo, poskušajo se uveljaviti akademije za gozdne terapevte in razne poletne šole za mini tečaje. Prav tako se krepijo tudi znanstvene konference in kongresi. Gozdna terapija je končno postala trend, ki sem ga napovedovala približno pred petimi leti. A paziti je treba, da se trend ne sprevrže v populistično izvajanje gozdnih kopeli z zamegljenim poslanstvom in namenom.
Kako vidite prihodnji razvoj gozdnega turizma?
Razvoj gozdnega turizma vidim prednostno v institucionalizaciji turističnega sistema, ki bo zastavljen v skladu z zeleno shemo (ZS). Kot tak bo lahko spremljal ter upravljal že obstoječe turistične aktivnosti, ki se dogajajo v gozdu oziroma na njegovem območju. Gozdno-turistične aktivnosti beležijo porast, a pri tem ne smejo prerasti v devastacijske in neobvladljive trendovsko obarvane in netrajnostne dejavnosti. Tukaj imam v mislih tudi izreden porast obiska na zavarovanih naravnih in biosfernih območjih, kot recimo v Škocjanskem zatoku, kjer zaradi velikega porasta obiskovalcev upravljalci ne vedo, kako naprej. Leta 2015 je bila zgrajena nova infrastruktura s centrom za obiskovalce in novo opazovalnico, ne pa tudi načrt obvladovanja prekomernega obiska glede na maksimalne nosilne prostorske zmogljivosti. Opažam, da se v zadnjih letih podobni primeri kar množijo, sploh ko govorimo o turistični dejavnosti na zavarovanih območjih. Upravljalci želijo premostiti tovrstne probleme s projektnimi iniciativami, a menim, da slednje ne predstavljajo razvojno vzdržne rešitve. Turistično stroko bi bilo treba povabiti k sodelovanju že v osnovi, v fazi načrtovanja turističnih aktivnosti v naravnem prostoru, ne pa na koncu, ko so že potrebni korektivni ukrepi. Kot specialistka za gozdni turizem, tj. turizem v gozdnem prostoru na splošno, gotovo lahko trdim, da bi pri vzpostavitvi vzdržnega poslovnega modela, ki bi bil namenjen turističnemu gozdnemu gospodarstvu, znali nasloviti še tako pereča vprašanja, saj se smo zanje izobraževali dolga leta in smo upravičeno pozvani k iskanju rešitev. S problematiko prekomernega obiska, segmentiranjem in trženjem turističnih aktivnosti, z negativnimi pojavi preturizma, gentrifikacije ipd., se mnogi raziskovalci v turistični stroki ukvarjamo že vrsto let.
Prav tako je treba urediti statistični zajem in monitoring vseh turističnih aktivnosti v gozdu oz. na gozdnem območju. Dejstvo je, da turistične aktivnosti na eni strani prinašajo prepotrebne prihodke, a po drugi strani počasi, a nezadržno presegajo nosilne kapacitete posameznih geografskih območij, zato je treba s pomočjo turistične stroke poiskati trajnostne rešitve za prihodnje rodove, ne težiti le k povečevanju dobička.
V enem od prejšnjih intervjujev ste izjavili, da je Slovenija idealna država za razvoj gozdnega turizma. Ali še vedno mislite tako in zakaj?
Seveda, vse bolj sem prepričana, da je tako. Utemeljitev sem podala že v odgovoru na prejšnje vprašanje. Lahko dodam še to, da se mi to prepričanje vedno znova potrjuje, sploh v pogovoru s tujimi strokovnjaki, predvsem s področja javnega zdravja in geografije ter biologije.
Kateri je po vašem mnenju primer dobre prakse v Sloveniji na tem področju? Jih je več?
Slovenija ima mnogo primerov dobrih praks, dobra praksa pa je običajno rezultat timskega dela. Če imate v mislih področje turističnih aktivnosti v gozdu, ne moremo mimo dejstva, da je Slovenija tudi zibelka sonaravnega gospodarjenja z gozdovi in evropski rekorder z devetimi tonami akumuliranega CO2 na hektar na leto. To pomeni, da se v trajnostnih razvojnih prizadevanjih naslanjamo ne le na snovanje odgovornih in varnih petzvezdičnih doživetij ob ohranjanju naravne in kulturne dediščine, temveč tudi na znanje strokovnjakov s področja geografije, naravovarstva, biologije, fitofarmacije, javnega zdravja in turizma.
Tako imamo na primer pod krovno znamko Slovenia Green že 60 turističnih destinacij, ki izpolnjujejo kriterije Green Destinations Standard, kot jih predpisuje GSTC (Global Sustainable Tourism Council). Čisto vse predstavljajo primere dobrih praks, so zgledne in primerne, da jih izpostavimo, dokler jih upravljamo in obvladujemo v skladu z načeli trajnosti.
Če je Slovenija že 2016 dosegla 96-odstotno skladnost z merili Global Green Destination in postala prva zelena država na svetu, menim, da je povsem logičen korak naprej razvoj tega potenciala v iskanju blagodejnih in terapevtskih učinkov našega naravnega turističnega kapitala – rek in jezer, gozdov, gora in klime. S ciljem, da bi Slovenija postala prepoznavna tudi prva klimatsko blagodejna destinacija na svetu. Povečevanje dobička pri doseganju teh razvojnih ciljev ne sme biti na prvem mestu na lestvici zastavljenih poslovnih ciljev. Ravno zaradi tega že od leta 2015 vztrajam pri stališču in naravnanosti, da moramo institucionalizirati turistične aktivnosti v gozdu, če želimo pomagati uveljavljati trajnostne razvojne paradigme Slovenije in njenih socio-kulturnih vrednot gozda, rek, gora in zraka, ki predstavljajo po mojem mnenju največji potencial za nadaljnji turistično blagodejni in terapevtski razvoj.
Polona Frelih
Fotografije: Osebni arhiv Darije Cvikl
