Liški pustje vpisani v register nesnovne kulturne dediščine

0
247

Liški pust, tradicija pustovanja na Kanalskem kolovratu, ima že dolgoletno tradicijo. Za ohranjanje likov skrbi Etnološko društvo Liški pustje – Kanal ob Soči. Maske so izdelane iz aluminijaste ter bakrene pločevine, izdeluje jih umetnik Branko Žnidarčič. Zaključek neobičajnega leta 2020 je bil za naše Etnološko društvo Liški pustje posebno, saj smo vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo.

Maske so izdelane iz aluminijaste ter bakrene pločevine, izdeluje jih umetnik Branko Žnidarčič.

Vpis nam ogromno pomeni, daje nam zagon za prihodnost ter jamstvo, da bodo o našem delu brali in ga lahko preučevali tudi naši zanamci. Zanj ima veliko zaslug občina Kanal ob Soči, ki smo ji nadvse hvaležni. Zgodba liških pustov, kakršne poznamo danes, sega v leto 1947, kar dokazujejo tudi še ohranjene aluminijaste maske mladoporočencev in žandarja ter pustice, katere maska je bila izdelana kakšno leto pozneje. Maske delimo na ta grde in ta lepe in si v sprevodu sledijo v naslednjem vrstnem redu: najprej pride berač, ta lik ne nosi maske in ima košaro, v katero bere darove, kot so klobase, jajca in slanina (špeh). Nato sledijo harmonikaš in mladoporočenci, ki po običaju zaplešejo v hiši. Sledita jim zdravnik, ki skrbi za zdravstveno stanje, in žandar, čigar naloga je ohranjati red v vasi. Našteti liki sodijo med ta lepe. Njim sledijo ta grdi, in sicer tri pustice, ena z metlo, druga z dojenčkom in tretja z vrečo, v kateri so orehi, vaški posebnež daj-dam, ki so mu zrasla ušesa in velik nos, rezjan, raztrgan možak s krošnjo, na kateri so pripomočki za popravilo posode in kmečkega orodja, živahna opica, žena, ki nosi moža v košu, lik hudiča z vilami in pustje.
Pustje, kot jih imenujemo, imajo rogove, prišite in narezane kose blaga ter zvonce. V rokah imajo klešče, s katerimi lovijo predvsem in najraje mlada dekleta.

Za ohranjanje izročila je zaslužen predvsem Pavel Medvešček, raziskovalec staroverstva.

Neprecenljiva dediščina Pavla Medveščka

Naši skupini so se leta 1998 pridružile tudi bakrene maske, ki so po krajih pod Kanalskim kolovratom hodile in živele v času pred prvo svetovno vojno. Nazadnje naj bi bakrene maske izdeloval kotlar v vasi Velendol, in sicer leta 1888, zadnja bakrena maska pa naj bi naše kraje zapustila med prvo svetovno vojno, saj jo je italijanski oficir med soško fronto odnesel domov. Zgodbo o zadnji bakreni maski in njeni usodi smo v taki obliki poznali do leta 2006, ko je na vrata domovanja Žnidarčiča v Kanalu ob Soči potrkal Pavel Medvešček, raziskovalec staroverstva, in v rokah držal originalno bakreno masko braje.

Zanimivo je, da je maska čakala stoletje ali več v zapuščeni in podrti hiši prav Medveščka, edinega človeka, ki je pisal o njej. Kot mlad raziskovalec in zbiralec ljudskega izročila je, opremljen z beležko in svinčnikom, v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja obiskoval še živeče starejše prebivalce in risal in zapisoval njihova pripovedovanja. Svoje zapiske in risbe je leta 1998 prinesel Branku Žnidarčič in nastali so liki braje, ramaštona, ramavša in bajarjev. Ravno leta 2020, ko je register nesnovne kulturne dediščine postal bogatejši za liške pustje, nas je Pavel Medvešček zapustil za vedno. Za njim je ostala neprecenljiva zapuščina in za vedno bo ostal del nas.

Zaradi izrednih razmer takim prizorom letos žal ne bomo priča.

Danes liške pustje srečamo po karnevalih v Sloveniji in prek njenih meja, pred pustnim vikendom pa se pojavijo tudi v domačih koncih. Dan se začne v vasi Markiči, nato sledijo vasi Bajti, Ukanje, Britof. V Britofu sledi počitek, da se udeleženci malo okrepčajo in odpočijejo. Sledijo vasi Strmec, Lovišče in Melinki, kjer se dan zaključi. Vsi omenjeni kraji ležijo v zahodnem delu Slovenije in lahko bi jim rekli domači rojstni kraj liških pustov. Obisk teh domačih vasi ima poseben pomen, saj tako ohranjamo živo kulturno dediščino.

Danes Liške pustje srečamo po karnevalih v Sloveniji in prek njenih meja, pred pustnim vikendom pa se pojavijo tudi v domačih koncih.

Liške maske imajo domovanje v kletnih prostorih izdelovalca v Kanalu ob Soči. Tukaj je muzej in hkrati delavnica, saj jih Branko Žnidarčič tu tudi izdeluje. Naj za konec še omenim, da pod okriljem Etnološkega društva Liški pustje od leta 2016 deluje tudi sekcija Parkeljni Kanal ob Soči, ki prav tako nosijo aluminijaste maske. Sekcija je dejavna konec novembra, ko potekajo razna srečanja hudičev, parkljev ali kakor koli jih že imenujemo, ter okoli 6. decembra, ko obdaruje sveti Miklavž in ga naši parklji spremljajo.

Besedilo: Dejan Žnidarčič, Etnološko društvo Liški pustje – Kanal ob Soči
Fotografije: Milko Lesjak

PUSTI SPOROČILO