»Človek si želi biti kdaj pa kdaj ‘nekdo drug’.« (Niko Kuret, 1963)
Maskiranje je del vsakdanjega življenja in praznikov, sledimo mu tako s šegami letnega kot tudi življenjskega kroga. S svojo dolgo zgodovino, katere ostanki so se s številnimi prilagoditvami ohranili vse do zdaj, našo preteklost povezuje s prihodnostjo.
Na razstavi Maske: Od rituala do karnevala predstavljamo različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. Na ogled smo postavili več kot 120 različnih predmetov: od afriških mask, mask iz vsakdanjega življenja (sabljaška maska, maska za spanje …), kap dobrih treh mož, ki nas obdarujejo v decembrskih dneh, ter številne pustne maske in oprave.
Človek se že od nekdaj maskira. Maske se v različnih okoljih pojavljajo v celotni človeški zgodovini, zato lahko govorimo o njihovi univerzalni razširjenosti. Njihova vloga in pomen sta se v času spreminjala – lovcu v kameni dobi je maska omogočila krinko, s katero je laže ujel plen, pozneje je maska kot pomemben magični pripomoček postala del ritualnih praks. Pomembno vlogo je imela zlasti ob ritualnih prehodih, ki so spremenili status osebe ali naravnega stanja. Ob zatonu antike je z vzponom krščanstva prvotni pomen ritualnih praks v srednjem veku izgubljal veljavo, maske so sčasoma postale sredstvo za zagotavljanje zabave.
Prelomne dogodke v človekovem življenju vse od rojstva do smrti zaznamujejo življenjske šege – ustaljena dejanja in obredi, ki povezujejo različna življenjska obdobja. Pri nekaterih šegah kot ostanek zaščitne funkcije ali zgolj za zabavo nastopajo tudi maskirani liki. Maskiranje je značilno predvsem za predporočne (dekliščina in fantovščina, vabljenje na poroko) in poročne šege (lažna nevesta, zabava svatov), pojavlja se tudi ob šegah, ki so del srednješolskega in višješolskega izobraževanja (brucovanje) ter ob praznovanju 50. rojstnega dne.
Cerkveni in posvetni prazniki koledarskega leta imajo za posameznika in skupnost poseben pomen. Nekatere letne šege, za katere je bilo značilno maskiranje, so izumrle ali se le delno ohranile (preganjanje pehtre babe), druge so se v prilagojeni oz. spremenjeni obliki ohranile do danes (npr. na martinovo, lucijino, miklavževo, ob božiču, novem letu, sv. treh kraljih, pustu) ali so bile iz drugih okolij prinesene v slovenski prostor (noč čarovnic). Zadnje maskiranje, ko se zima prevesi v pomlad, prinese pustni čas.
Zanimivost
Datum pusta je premakljiv in vsako leto vezan na veliko noč, ki jo praznujemo prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Pustni torek je 46 (40 postnih dni in 6 nedelj) dni pred veliko nočjo, od česar je odvisno tudi trajanje pustnega časa.
Bogastvo pustnih šeg in mask se v slovenskem okolju kaže skozi podobnosti in posebnosti pustnih skupin in njihovega delovanja. Ravno podobnosti in posebnosti nosilcem pustnih šeg in tradicij kot tudi okolju, iz katerega prihajajo, zagotavljajo občutek individualne in kolektivne identitete. V pustnem času se vsakdanji svet obrne na glavo, zamenjajo se vloge, narobe postane prav. Zasebni in javni prostori se spremenijo v prostore pustnih zabav, prireditev, rajanj, karnevalov in obhodov tradicionalnih pustnih skupin. Pustovanje ima satirično, zabavno in družbeno vlogo. Odraža se tako v pustnih likih tradicionalnih pustnih skupin kot tudi v sodobnih pustnih likih, ki prikazujejo aktualne družbene, gospodarske in politične razmere. Na razstavi na izbranih primerih predstavljamo sodobno maskiranje v Sloveniji: potek pustnega dogajanja, izkazovanje pripadnosti, kaj je ‘očem skrito’ oz. česa obiskovalci ne vidijo, kaj se dogaja v času razPUSTa ter kakšnim spremembam je mogoče slediti v zadnjih desetletjih.
Besedilo: Mag. Anja Jerin, mag. Adela Pukl, Miha Špiček, kustosi Slovenskega etnografskega muzeja
Fotografije: Tomo Jeseničnik
