Na čajanki pri grofu Blagaju

Prestopanje v času v Polhograjski graščini

0
1586

Vnovično snidenje z grofom Rihardom Ursinijem Blagajem je prisrčno; tokrat je ob njem tudi njegova soproga, baronica Antonija Polhograjska, ki je bila ob našem prvem obisku grofa pri teti v tujini. »Zelo sva vesela, da ste se odzvali na povabilo za vnovično srečanje. To si štejem v čast. Moja žena se je vrnila domov in je komaj čakala, da vas spozna, čudovite goste, ki ste me obiskali pred časom. Prisrčno dobrodošli!« Tako uglajeno, kakor se za plemstvo spodobi, nas grof pozdravi ob prihodu na njegov dom, v Polhograjsko graščino. Časovni stroj nas je potopil v 19. stoletje … Odzvali smo se vabilu grofa Blagaja na – popoldansko čajanko.

Polhograjska graščina s parkom Foto: Aleš Fevžer/arhiv Občine Dobrova – Polhov Gradec

Grof Rihard Ursini Blagaj (1786–1858) je graščino upravljal od leta 1808 oziroma od poroke z Antonijo Polhograjsko do svoje smrti; v tem času je bila graščina središče naprednih razsvetljenskih idej.

Odkritje, ki v Polhograjce pripelje saškega kralja

Blagaj si je prizadeval za vsestranski razvoj Polhovega Gradca in okoliških krajev ter podpiral in spodbujal razvoj kmetijstva in domače obrti na tem območju. Leta 1849 so ga izvolili za prvega polhograjskega župana; uradne dopise je dosledno pisal v slovenskem jeziku. Bil je vnet zagovornik in mecen umetnosti, ukvarjal se je tudi z mineralogijo in botaniko. Po njem je tako poimenovan Blagajev volčin, nizek grmiček z rumenkasto belimi cvetovi iz družine volčinovk, ki ga je grofu leta 1837 prinesel s sosednje Gore sv. Lovrenca domačin; Blagaj je dotlej neznano rastlino poslal Henriku Freyerju, dobremu poznavalcu domače flore in kustosu takratnega Deželnega muzeja v Ljubljani, ki jo je prvi natančno opisal ter jo poimenoval Blagajev volčin (Daphne blagayana).

Odkritje je v Polhograjce leto zatem privabilo celo saškega kralja Friderika Avgusta II., rastline pa se je zaradi tega obiska oprijelo tudi ljudsko ime »kraljeva roža«. Domačini so visoki obisk pripisali domnevni »hudi bolezni«, ki bi jo lahko pozdravil le Blagajev volčin, zato so ga začeli množično nabirati za kuhanje zdravilnih čajev. Kakor pri vseh volčinih so tudi semena Blagajevega strupena, zaradi česar je umrl vsaj en domačin, posledično pa je zanimanje za zdravilne učinke rastline dokaj hitro upadlo.

Grof Blagaj in njegova soproga sprejmeta obiskovalce

Čajanko z grofom Blagajem pripravljajo v Polhograjski graščini ob petkovih popoldnevih (če je zanjo napovedanih dovolj gostov); mi smo stopili skozi težka grajska vrata na mračno, deževno novembrsko popoldne. Ampak dobrodošlica grofa in njegove soproge je takoj razsvetlila dan. V oblačilih iz časa, iz katerega sta stopila v sedanjost, sta nas omikano sprejela in popeljala po graščini. Za dobrodošlico sta pripravila nastop pevke v (poročni) kapeli z bogatimi baročnimi štukaturami. (»Upam, da vas je ta pesem odpeljala v skrivnostni božični čas, ki se približuje. Ta pesem mi je zelo všeč; je delo mojega velikega prijatelja skladatelja Gregorja Riharja; je tudi moj sosed, živi onstran reke na pristavi ob Polhovem Gradcu.«)

Čas je za pismo; grof Blagaj s svojo ženo Antonijo

Ker odkritje nove rože zahteva takojšnje ukrepanje, smo grofa pospremili k pisanju pisma, v katerem je kustosu Deželnega muzeja v Ljubljani Henriku Freyerju sporočil novico in ga poprosil za pomoč. »Dragi gostje: rad bi se vam malce pohvalil,« skromno povzame grof. Izvolili so ga namreč za prvega predsednika Društva kranjskega Deželnega muzeja, predhodnika Slovenskega muzejskega društva (leta 1839). Čemu naveže pogovor na muzej? Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V tega nas pospremi grof in nas preda »svoji zvesti služabnici, ki je tako lepo uredila poštno zbirko«. Medtem ko grof Blagaj piše pismo, prisluhnemo pripovedi o zgodovini pošte – vse dokler se črnilo ne posuši in je pismo nared za potovanje v Ljubljano.

Na čajanki

Mi pa smo nared za – čajanko. Grof in njegova soproga nas pospremita v prostorno sobano, kjer je miza pogrnjena in bogato obložena; gostitelja nam postrežeta z domačim zeliščnim čajem, ponujene so nam domače slaščice. Čas je za prijeten klepet ob čaju ob zgodbah o zgodovini gradu in grofovem življenju. In za kratek ogled stripa o odkritju Blagajevega volčina in kraljevem obisku v Polhograjcih, ki so ga pripravili učenci polhograjske osnovne šole. Zgodba o grofu Blagaju pronica skozi debele zidove graščine – vanjo so vpeti številni domačini; zamisel za čajanke je vzniknila iz prizadevanj za ohranjanje kulturno-zgodovinske dediščine kraja (mimogrede: OŠ Polhov Gradec je bila leta 2007 tudi šola odličnosti na področju varovanja kulturne dediščine). »Pred leti so nas obiskali tuji novinarji in pomislili smo, da bi jim poleg ogleda ponudili nekaj posebnega; toliko gradiva smo imeli zbranega o graščini in grofu Blagaju,« je povedala Darinka Orel z OŠ Polhov Gradec. »Graščina je s svojo okolico očarljiv prostor z vidnimi sledmi gospode, ki je tod pustila svoj pečat. Še zlasti grof Blagaj je bil zanimiva osebnost.« Tako se je okoli njega ovila rdeča nit turizma na tem območju, ki je postalo Blagajeva dežela, tukajšnja kulinarična ponudba se uveljavlja pod blagovno znamko Dobrote Blagajeve dežele … Ob graščini pa se začenja tudi krožna Blagajeva pot, ki obiskovalca seznani s posebnostmi tega območja.

Eliksir dolgega življenja

V grajski kleti na pokušnji »eliksirja dolgega življenja«

Ob koncu obiska, ki traja približno poldrugo uro, se z grofom in njegovo soprogo spustimo še v grajsko klet – na pokušnjo »eliksirja dolgega življenja«. Pa ne zgolj pokušnjo: tisti, ki mu uspe ugotoviti največ zeliščnih sestavin v eliksirju, ta si bo lahko prizadeval za mladosten videz s celo stekleničko napitka! »Pa ne pretiravajte – da se ne boste preveč pomladili!« se pošali grof. Vseh sestavin v eliksirju je sicer osem, kajpak ugibamo po občutku, recept za pijačo pa ostane skrivnost.

Na kartici, ki bo odpotovala iz graščine, kajpak ne sme umanjkati grofov podpis.

Slovo – pred njim obiščemo še grajsko prodajalnico spominkov in odpošljemo pismo z Blagajevo znamko – je prav tako prisrčno kot snidenje; da se znova srečamo na pomlad in se skupaj sprehodimo po lično urejenem grajskem parku, se domenimo!

 

Besedilo in foto: Mateja Gruden

Prejšen članekSveži paradižnik sredi zime? Nikakor.
Naslednji članekMalce abraščice v žepu in amorček bo izstrelil puščico

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here