Gibanje Kultura – Natura Slovenija bo jutri, 6. aprila, že devetič zapored podelilo priznanja Naša Slovenija za zgledne dosežke pri ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine oziroma krajine. Na razpis Naša Slovenija 2018, ki je bil javno objavljen 3. decembra lani, je do izteka roka v začetku februarja prispelo osemnajst predlogov.
Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2018 so: Nacetova hiša (Puštal – Škofja Loka) in Center za upravljanje z dediščino živega srebra (Idrija) v kategoriji »Ohranjanje dediščine«; Muzej jaslic Brezje, Pomnik miru Cerje (Miren) in Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik v kategoriji »Raziskovanje in uveljavljanje dediščine«; Vladimir Silič z Bleda, Dragica Sosič, skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju, Zdravko Likar iz Kobarida in Franc Kattnig v kategoriji »Zasluge posameznikov ali organizacij«; Delovna skupnost Geopark Karavanke in K&K center iz Šentjanža v kategoriji »Izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje«.
Utemeljitve za posamezne lavreate bodo javno predstavili na podelitvi priznanj, ki bo v zamejstvu, na Tržaškem, jutri, v soboto, 6. aprila 2019, ob 11. uri, v kulturnem domu Alfreda Sirka v vasi Križ pri Trstu.
Častni pokrovitelj podelitve priznanj Naša Slovenija 2018 je Peter Jožef Česnik, minister RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznanja pa je tokrat podaril akademski slikar Andrej Jemec.
Slovesne podelitve priznanj so bile doslej že marsikje, največkrat v Ljubljani, pa na obnovljeni železniški postaji v Otočah, v Kropi, Vipavi, na Razkrižju, letos pa bo dogodek gostila slikovita ribiška vasica Križ pri Trstu.
Na Tržaškem? Seveda, z razlogom: tamkajšnji imenitni Ribiški muzej tržaškega primorja je dobil priznanje pred dvema letoma. Gibanje Kultura – Natura Slovenija si tudi sicer prizadeva za predstavljanje, uveljavljanje in povezovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora, torej tudi krajev, ljudi in naših skupnih slovenskih zgodb v zamejskem prstanu okoli Slovenije.
Na obisk v Križ
Na naših popotovanjih po (ne)znanem zamejstvu smo na Tržaškem že bili (Lipov list: Trst je naš), tokrat pa bomo obiskali Križ. Na Fernetičih prestopimo čedalje bolj varovano mejo, potem pa se zapeljemo po avtocesti do odcepa za Prosek/Prosecco. Vas se drži sosednjega Kontovela, nevedni popotniki njuni imeni seštejejo kar v Prosek-Kontovel, vendar sta si vasi že dolgo na moč različni: Prosečani so bili vedno kmetje, Kontovelci ribiči in legendarni potapljači, oboji pa vinogradniki. Vsekakor se velja ustaviti tu in tam ter s pomočjo domačinov najti kakšno krajevno zanimivost, recimo avstro-ogrsko vojaško pokopališče ali vaški kal, morda zanimivo knjižnico, ki jo je krajevnemu kulturnemu življenju namenil pisatelj Boris Pahor, že postanek v društveni oštariji zna biti ob srečanju z domačo govorico sila zanimiv in poveden.
Zgodbe male ribiške vasi
Mimo spomenika bomo pot nadaljevali proti Križu/Santa Croce in se na levi strani ceste ustavili ob lepo urejenem in sporočilnem spominskem parku, prav tako posvečenem padlim v NOB. Od tod greste lahko proti središču vasi kar peš in kmalu se boste znašli ob cerkvici sv. Roka s prepoznavnim zvonikom na preslico. Seveda se da v vaško jedro prebiti tudi z druge strani, tudi z avtom – za orientacijo vam bo v pomoč visoki zvonik župnijske cerkve.
V njeni bližini je nekaj lokalov in manjših trgovin, povsod pa boste videli tudi oznake za Ribiški muzej (tržaškega primorja) in kulturni dom Alberta Sirka. Priporočamo ogled s krajevnim vodnikom.
Če si boste muzej in vas ogledali v družbi neutrudnega gospoda Franka Košute, vam bo kmalu vse jasno o zgodovini našega pomorskega ribištva, pa o slovenskih ribiških vaseh ter o stotnijah ribičev in njihovih ženah – peškadorkah, o skoraj prazničnem tunolovu, o portičih, o svojevrstnih čolnih – čupah in ščifah, o 1001 ribiškem predmetu, o pravem slovenskem ribiškem besednjaku, o romanju s čolni na otok Barbano … O neverjetni tisočletni ribiški tradiciji med Trstom in Timavo torej, ki je bila edinstvena v vsej nekdanji skupni monarhiji in večinoma povsem slovenska!
Seveda boste marsikaj izvedeli tudi o drugih znanih in pomembnih vaščanih, o pesniku Miroslavu Košuti, slikarju Albertu Sirku, tenoristu Karlu Košuti, pa o krajevni dobrotnici, najbogatejši Slovenki, aleksandrinki Joži Sedmak, pozneje poročeni Finney …, in se na koncu ustavili še v obnovljeni ribiški hiši.
Zgodbe te male ribiške vasi na kraškem robu vas bodo osupnile, ozavestile, navdušile, morda celo tako, da boste potem popotovanje nadaljevali še v Nabrežino pesnika Iga Grudna in znamenitih kamnolomov ali skozi Sesljan in po slikoviti Rilkejevi poti do pravljičnega Devina, kjer »… lepa Vida je pri morju stala, tam na prodi si plenice prala …«
Zakaj priznanja Naša Slovenija?
V Sloveniji podeljujejo številna strokovna in državna priznanja za dosežke pri vrednotenju, ohranjanju in uveljavljanju kulturne in naravne dediščine. Med nagrajenci so poredko posamezniki: lastniki, društva, civilna gibanja, posamični projekti, šole, podjetja in javne ustanove na lokalni ravni, ki pa so pogosto temeljno gibalo takšnih prizadevanj.
Prizadevne in uspešne tvorce »zasebnih« dediščinskih projektov kaj hitro povsem neupravičeno uvrščajo v kategorijo nevednega in nestrokovnega ljubiteljstva. Toda – takšne dejavnosti so tudi pomemben del prizadevanj kulturnih, turističnih, muzejskih, etnoloških, raziskovalnih, naravovarstvenih in drugih društev. Pedagogi strokovno vodijo nikoli preštete in redko uporabljene dediščinske projekte s šolsko mladino na osnovnih in srednjih šolah. O raziskovalnem potencialu študentov se le malo govori, prav tako o tako imenovanem vseživljenjskem učenju na univerzah za tretje življenjsko obdobje, ko učeči se počasi postajajo tudi dragocen neposreden vir podatkov in znanj. Prepričljiva so prizadevanja za ozaveščanje, usposabljanje, raziskovanje in neposredno delovanje prebivalcev na podeželju, kjer se naša skupna dediščina velikokrat začne in konča. Pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine so različno dejavna in uspešna tudi podjetja, bodisi kot donatorji, sponzorji ali kot lastniki dediščine. Veliko dediščinskih projektov pogosto neopaženo pripravijo in uspešno uresničijo krajevne skupnosti in občine.
Slavko Mežek
